Kategorija: poezijapril 2024

  • Jazz pod črto

    Lahko je zelo smooth
    in ziblje v nirvano,
    lahko je tudi v neopisljivi
    freestyle razmetan,
    razglašen, da bolijo kosti,
    odklaplja mi misli
    in me pusti,
    da odtavam
    med tuje dotike.

    Njen Ariel je
    posoda, ki hrani trpljenje,
    s katerim se op(l)ajam.
    Moj Ariel
    pere perilo
    namesto mojih rok,
    da z njimi tačas lahko
    tehtam skrbno
    vso praznino smrti,
    ki jo že davno
    je odmeril
    prestreljeni divji ptič
    kanjuh,
    ji verjel in pel,
    da če mogel bi,
    umrl bi še enkrat.

    Danes iz trpljenja
    nastajajo
    novi prašni oceani,
    kjer umreti še enkrat
    ni več želja
    ampak nuja,
    iz povsem drugih razlogov.

    A čisto na koncu,
    takole pod črto,
    da boli od absurda,
    vse je naprodaj.

  • Bi bilo drugače?

    če bi se tistega hladnega novembrskega večera
    odločila drugače
    za ne namesto za ja
    bi danes sedela enako
    s hrbtom naslonjenim na beton
    z glavo v tornadu
    in nogama na razmajanih tleh?
    bi tako kot sedaj vsako jutro
    lovila ravnotežje
    v vrtoglavosti nevronskih gugalnic
    in iztirjanju aritmičnih vrtiljakov?

    vedela sem
    da se bo refren
    ki si mi ga tiste noči zapisal na popek
    neslišno nalepil na kazalce časa
    vedela sem
    pa sem ti vseeno pomagala držati črnilo
    uničila sem si konice
    sveže nalakiranih nohtov
    rdečih samo da bi me opazil
    da bi ga spraskala stran
    ta refren
    ki ga slišim še ponoči
    ko me zbudi iztirjanje vrtiljakov
    njegova trdovratnost izčiščuje dokončnost
    njegova izpetost prižiga luč

    lepa si želim si te privlačiš me

    kreten si

  • Kosti

    Postaja popoldanske službe staršev
    kurirjev, voznikov raznih gospodičen
    po imenu Daisy.
    Čakam. Prihaja čez most,
    ena teh marjetic,
    napolnjena je z glasbo.
    Verjetno jo še posluša, skozi slušalke,
    ki so zvezane z njenim srcem,
    ker sede brez besed.
    Klik varnostnega pasu.
    Potujeva. Nato rdeča luč.
    T reče: »lačna sem pa še umrla bom.«
    Nekaj preroškega je na tem,
    ko o smrti spregovori še ne osemletni otrok.
    Takrat v zraku nekaj utihne,
    kakor da bi se mehanizem za hip zaskočil,
    ker bi se med zobniki časa znašla smet.
    Zadržujem smeh.
    »Kaj če bi šla po vrstnem redu,
    najprej rešila lakoto,
    potem ti morda ne bo treba umret?«
    Obrnem glavo, toliko da preverim,
    če glasba v njenem srcu še zmeraj igra.
    Potem zelena luč.
    »Ja bom, ampak kosti pa ne morem zamenjat.«
    Prasketajoč smeh. Ona, jaz.
    Touché otrok moj, touché.
    Kosti ostanejo in glasbe še ne bo konec.

  • Neskončno kraljestvo

    Kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
    včasih sta stala dva stebra moči.
    Nad njima obok je v zlatem pozdravljal:
    Stopaš v zlato neskončno kraljestvo,
    kjer Ozejman, kralj naš, za večno živi.
    Nič ni ostalo od tega oboka,
    niti od zlatih pozdravnih besed.
    Le še en steber štrli iz peskovja
    in priča o časih, ki jih več ne bo.
    Nekoč tu je stalo kraljevo mesto,
    a nič ni ostalo od večne moči.
    Veter zdaj reže okrušeno zemljo
    in reke jo spirajo v prazen spomin.

  • Midva

    Drživa se za roke
    in hodiva po vročem pesku razblinjenih sanj.
    Božava spomine na krilih srebrnih ptic
    in s solzami pereva tiste iz plinskih jeklenk.
    Drgetava nežno objeta pred strahom
    v klobčič zvita in umaknjena od težkih oblakov črnega dežja.
    Globoko in globlje zajemava sapo
    pred vzponom v naslednjo steno s hinavsko narejenim nasmehom dobrodošlice
    in trpkim odmevom v doline.
    Zazrta drug drugemu globoko v oči iščeva tolažbo in pogum.
    Včasih težka,
    včasih peresno lahka,
    zmeraj ranljiva in preplašena
    se stiskava v nepremagljivo celoto dvojine.

  • Škrat Nespat

    Muhast nočni škrat Nespat
    prihaja Eio obiskovat
    in vestno vsakič poskrbi,
    da punca dolgo ne zaspi.
     
    Rad si namreč krajša čas,
    da gnezdo dela ji iz las
    in če mu reče: je dovolj!
    nagaja ji samo še bolj.

    Po stvareh za šolo šari,
    koš z igračami mrcvari,
    s kockami sestavlja rove,
    iz njenih lutk gradi mostove.

    Ohlaja toplo ji odejo,
    rad pričara silno žejo,
    blazno pači se, prdi,
    da Eio od smeha vse boli.

    Lahko bi vse do jutra pisk
    in pok ustvarjal ta obisk,
    pa mami s cmokom lice zmoči,
    Nespat kakor mehurček poči.

  • Navijačica

    Začelo se je z lastno sobo,
    z višanjem standarda
    postala je lastno stanovanje,
    na koncu velika lastna hiša,
    tako velika in prostrana,
    da v njej se je izgubila
    moja lepa lastna glava.

    Ukradle so jo čarovnice,
    ki hočejo imeti lastno
    nogometno prvenstvo.
    Med množico krikov
    navijam za vile potiho,
    opazujem jih zaljubljeno
    skozi belo izložbeno okno.

    Ko se zasmejem glasno,
    žoga razbije motno steklo.

  • Z RAZUMOM NADSE

    Počen živec,
    sam si krivec,
    pokvarjen človek,
    reklamiran.

    Jok je tuj, le igra hormonov,
    smeh je yoga,
    sočutje je,
    lahko ga ni.

    Garancija ti je potekla,
    kar te mama naučila je,
    se je prijelo,
    ali ne.

    Vse očetove klofute
    prebavljaš še danes,
    takrat jih nisi razumel,
    ne razumeš jih danes.

    Pa razumi samega sebe,
    svoje nerazumnosti,
    svoje serijske napake,
    vse neumnosti.

  • Nepredelana

    dim se zvija v trikotnik
    oplazi me v šepetu
    nagelj
    brez tebe je votlo
    nepremičnost med drevesi
    je trepetanje mojih živcev

    gledam tvoje prste
    kako molčijo na mojih licih
    svetloba
    se ne premika ko hodim za seboj
    trosim cimet in skorjo muškata
    uščipnem sram v ustnicah
    redka kri
    opoj strupenih vrtnic

    zaspala bi na mahu
    med rdečimi kapljami in belimi cvetovi
    žarim v hladu
    trenutek dolge večnosti

    razpoke na koži
    v Ariel Sylvia trpi
    nepredelana resnica
    razprtih rok

    kar je votlo se iz praznine prelije v polnost
    gori
    gori
    zgori
    kot siddharta
    ki se dviga iz tišine
    dviga in spušča med drevesa

    dim se upogiba v trikotniku
    zvija v meglicah
    izginja v krčih
    razklano nebo

  • Nektarine

    S pogledom predse se sprehodiš čez sadovnjak.
    Ker ti si tak. Vedno gledaš predse.
    Krožiš med jablanami, zadržiš se pri češnji,
    vendar te vztrajno vleče k nektarinam,
    kjer se ustaviš.
    Nad tabo jih je vsaj petdeset,
    sočnih, slastnih nektarin.
    Vsaj petdeset, pa med njimi takoj opaziš tisto,
    ki bi jo rad pojedel.
    Visoko v krošnji je, vendar ne umakneš pogleda.
    Ne zadovoljiš se z najbližjo,
    čeprav ti lahkotno binglja pred nosom.
    Tak pač si, vedno iščeš težjo pot.

    Ko je prava nektarina v tvojih rokah,
    se notranjost ust v hipu navlaži.
    Z rokama jo razpoloviš,
    da se njeno voljno meso vda pod tvojim prsti.
    Pogladiš jo ob straneh
    in všeč ti je njena gladkost.
    Lačno zagrizeš vanjo.
    Njen olup nabrekne, samo za hip,
    preden ga z zobmi predreš
    in se iz nje obilno pocedijo slastni sokovi.
    Žejno jih sesaš.
    Koščico, ki ostane,
    odvržeš v rodovitno zemljo, nonšalantno.

    Takšen pač si.

  • Prihodnost

    Ne, to ni nobena erotika
    niti kakšna posebna retorika,
    je le nepotrebna šlamastika.

    Niti to ni nobena politika
    ali posebej prebrisana taktika,
    zgolj preračunljiva matematika.

    Je le kazanje atomskih falusov,
    barbarsko opletanje jezikov.
    Je le merjenje najdaljših dometov
    na nočnem nebu vojaških spermijev.
    Je golo pobijanje navadnih kmetov,
    ko v sivem jutru princeska sili domov.

    Ročna zavora je danes tabu,
    gumb za reset pride na koncu.
    Vmes pa nerganje, moledovanje,
    jokanje, kričanje in sprenevedanje.

    Kdo sploh si želi takšno telečjo obaro?

  • Kaj pa to

    ko se pogledaš v ogledalu
    in vate zrejo našemljeni obrazi s televizije
    ti pa se zavedaš da boš moral kupiti zobno pasto

    kaj pa to ko imaš pred sabo list papirja
    prazen
    veš da moraš nekaj napisati
    v roki pa držiš Kip svobode

    kaj pa to ko se sprehajaš po Manhattnu
    izložbe ti govorijo o vodostaju rek
    računalnik pa se noče prižgati

    kaj pa to ko ti na roki pristane čebela
    dolge petke nabrano krilo in črna kravata
    za kosilo pa si naročil morsko pico

    kaj pa to ko pozvoni telefon
    ti pa čakaš na poletje
    in ne veš ali je prosinec aprila ali maja

    kaj pa to ko odpreš nabiralnik
    in v njem najdeš ljubezen
    kaj boš z njo
    jo boš odprl in prebral
    ali preprosto zabrisal v smeti

    no kaj pa to

  • DIZAJN

    Lepo?
    Ni nujno.
    Lepota grdega, ali iskanje absolutno lepega.
    Uporabno?
    Malo že.
    Žarnica in okoli nje ogromno kiča.
    Poceni?
    Nikakor ne.
    Etiketa z imenom je najdražja stvar.
    Drugačno?
    Definitivno.
    Konstantna šok terapija.

    Bog se verjetno obrača v grobu.

  • tanka (moja bff monstera)

    zelena džungla
    tropi male terase
    monstera molči
    danes sem brez navdiha
    z bff sva skregani

  • April

    Danes se počutim kot april;
    Zdaj smešna in otročje nasmejana,
    hip za tem bi kot mlinsko kolo zajemala žalost
    iz potopljenega srca.
    Trenutek kasneje žanjem uteho po sončni planjavi,
    srkam grenčico trpkega vsakdana in
    se gugam na lokvanjih lahkomiselnosti.
    Zdaj se mi zdi vsaka naloga peresno lahka
    in včasih kar hkrati nepremagljiva.
    Gosti oblaki tarejo črnogledost in kopljejo
    globoke globeli. Sanjavi pogledi brskajo po
    daljavi neuresničenih želja.
    Želja dragocena, dokler ostaja želja,
    spet drugič me neuresničena tlači k tlom,
    me vakuumsko zapakira, da ne morem več ven.
    Iz filma permanentne depresije.
    Daj, april, opravi svoje in se umakni
    cvetoče nasmejanemu maju!

  • Jutri

    Jutri blešči se v daljavi
    na modri gladini noči.
    Dviga in spušča svoj trup
    ta val, ki kot kit se krepi
    na oseki in plimi
    bodočih smeri.

  • Danes

    Danes je skoraj enoten
    ko pljuska v ostre čeri.
    Bister in jasen se zdi,
    ko mirno tam v zraku lebdi
    ta galeb, ki počiva na vetru
    današnjih poti.

  • Včeraj

    Včeraj je zdaj že nejasen
    z nabrežja današnjih kali.
    V meglicah je neprepoznaven
    mornar, ki je plul prejšnje dni.
    Sence noči so ga skrile.
    Njega več ni.

  • Mah

    Mah na obleki.
    Izpostavljena vlagi,
    odkar te poznam.

  • NEZADOVOLJSTVO

    Hardcore utrinki iz sanj,
    temačnih, mokrih igranj.

    Fuck vse skupaj,
    naj gre v rit ta svet,
    ki od mene pričakuje
    hitenja, hotenja, norenja.

    Fuck ta svet,
    spremenil se je v moro,
    sluzasto stvar, ki pore razžira,
    v meni umira, kot goba ob suši.

    Fuck takšno življenje,
    ki od mene pričakuje
    optimizem, srečo, hrepenenje.

    Fuck ti ljudje okrog mene,
    zasejali v meni so seme,
    sebično in tuje.

  • Čas v prazno

    Oba veva, da čas se nama izteka,
    a vendar se o tem ne pogovarjava.
    Jaz ne vprašam te, če te je strah,
    ker ti meni ne rečeš, da si slab,
    ne zaupaš mi, da najbrž umiraš.


    Raje se delaš heroja, ki rešuje svet,
    in kar govoriš o vsakdanjih stvareh.
    Preklinjaš hinavsko politiko in zdravstvo
    (tisto, ki ti je že vrnilo devet življenj),
    za vse kriviš  inflacijo in (i)lustracijo
    (včasih ne govoriš več razločno).
    Vse je en sam ponaredek, kričiš,
    verjameš več nikomur, praviš,
    se mi zdi, da danes še meni ne.

    Kaj pa ljubezen?
    O njej ne govoriš nikoli.
    To me boli, tako na skrivaj,
    (vem, da si jo že davno pokopal),
    še bolj bo bolelo me potem,
    ko mrtev bo tvoj telefon.
    Ljubezen bo tulila v prazno.

  • krog življenja

    dežna kaplja
    ki pade
    kot trenutek

    iztegneš dlan
    in čakaš

    leta minevajo
    shladi se
    spreminjaš se v snežinko

    padeš

    dežni kaplji

    v dlan

  • V zaporu

    Končno sem našel prostor. Samo moj.

    Kot otrok sem se skrival v omari. Za oblekami sem sanjal o kavbojcih in indijancih.
    Potem sem se zavlekel na podstreho in v prahu požiral alpinistične knjige.
    Nato sem dobil službo in pisarno. V njej sem vrsto let zaklenjen prebiral svetovne klasike in z njimi osvajal svet.
    Tam me je zmotila šefica.
    Znorela je, jaz še bolj, in sedaj sem tu, sam v svojem prostoru.
    Vsaj dvajset let bom imel zagotovo mir.

  • Kateri je pravi

    Ne verujem,
    in ne berem verskih stripov.
    Saj, slišal sem za Koran in Biblijo,
    in malce se mi sanja,
    ampak ali je Buda Bog in Alah Bog,
    ali sta se ga Bog in Alah kdaj napila
    kdo je stvarnik in vernik,
    kdo je doma v džamiji in kdo v cerkvi,
    za katero ekipo je igral Amor,
    s kom je Marija plesala v tretjem razredu,
    ter kam moram bos in kam nesti jajca,
    o tem pa nimam pojma.
    Niti ne vem ali jehove priče še veslajo
    ali uporabljajo motorne čolne,
    niti zakaj Hare krišne kupujejo v isti trgovini
    in imajo istega frizerja.
    Res, težko se odločim v koga od vsaj tisoč Bogov bi verjel.

  • se komu sanja

    kje se mi bo ustavilo srce
    kdaj se bodo spustili zastori nad mojimi očmi
    in kateri črki bo pripadla čast
    da bo kot zadnja stala v vrsti

    bo to zjutraj ali zvečer
    morda ponoči sredi najlepših poljan
    bo padal dež ali se bom basal s torto
    upam da ne med nogometno tekmo

    bi lahko izbral sončni zahod
    nekje visoko nad mlakužo krokodilov
    obdan z vrhovi ovitimi v sladkorno peno
    s smučmi ki bi jih odnesel s sabo

    ne bi rad umrl na železniški ploščadi pod tisto morečo uro
    niti ne v službi s spenjačem v roki
    ali celo v nakupovalnem središču
    med pogovorom s kvazi znancem

    rad bi vedel kdaj bom umrl

    in o tem napisal pesem

  • Vsak dan je enak, vsaka noč drugačna

    Pokrit z bolečino
    ležim na umazanih dvomih,
    glava tone v iztrebkih zmot.
    Preteklost skače po prsih
    in dolbe strugo v moje telo.

    Zaprte oči slišijo preveč,
    čutim gosenice, ki drobijo kosti,
    kremplji mrliča režejo brazde po obrazu,
    pajki pletejo mrežo iz sivih las.

    Črna šminka postaja krvava,
    ustnice pobiram s tal.

    Ne zdržim več.
    Odrežem oči.
    Skozi reže rjove tema.
    Zaliva me vroč dež,
    zebe me.

  • Resnica

    Resnica je žrtev notranjih strahov
    in neorganiziranih previdnosti.

    Najpogosteje prežvečena, bi rekla,
    pogoltnjena, izbljuvana ali izločena.

    Grenko-kisla in sladka,
    Trdo-trpka in mehka,
    Sveže mlada in starikavo nagubana.

    Ljubim resnico.
    Prav vse mi lahko poveš. Rečeš.
    A ne tako, kot nočem slišati.

  • Velika začetnica

    ti in jaz
    popolna
    začetnika v tišini
    brez hlastanja po podaljških
    neznan občutek
    (ostati brez besed)
    dobrodošel
    ker imava ves čas na svetu
    vse ostalo lahko gre v k …
    torej prav gotovo
    najprej ti
    in jaz
    sred tišine
    šele potem
    prvo vprašanje

    David B, hvala za absolutnost.

  • Med drevesi

    Topol nikoli ne raste sam,
    vedno olista se v paru.
    Boža z listi bližnjega,
    mu v vetru tiho šepeta,
    z njegovimi koreninami
    prepleta se v neločljivo
    krvožilje večnih radosti.

    Včasih raste v drevoredu,
    v dolgi ravni dvojni vrsti.
    Takrat na skrivaj z vsemi
    pod zemljo se poljublja,
    z debli vitkimi se spogleduje
    šelesti v krošnjah nežno
    najlepših barv himno.

    Če pa kdaj se le zgodi,
    da raste čisto čisto sam,
    ga poišče svetla strela,
    s svojo strastjo ognjeno
    ga vžge vse do korenin.
    Takšne silovite ljubezni
    nikoli ne more pozabiti
    in če spet ga ne obišče,
    kmalu v hrepenenju silnem
    odvrže liste vse in izdihne.

    Kadar s poslednjim plamenom
    v kaminu zagori veličastno,
    se z lahkim svetlim dimom
    odpravi v nebo neskončno
    iskat svojo vražjo ljubico.

  • NEKJE VMES

    Nisva vedela za vse to,
    sedaj je jasnejše nebo,
    dozorelo v letih,
    dozorelo v čustvih,
    nisva vedela za vse to.

    Vedela sva za kompromis,
    da srečujeva se nekje vmes,
    med potrebami in željami,
    med strastmi in ležanji,
    vedela sva za kompromis.

  • Bi, če bi mogla

    Skozi ključavnico ujeta slika
    toplih barv.
    Siva od strani?
    Tih privid iz otroštva.
    Nasmejana sreča v daljini.

    Otožen spomin me pahne skozi duri.
    Obstanem sredi sobe, prazne,
    v njej me zmrazi ostrina.
    Slišim le, kako sopiha dete,
    ki se lovi z življenjem.

    Poljubila bi ga. Zadnjič.
    Pobožala bi suha lička.
    Umirila bi praznino z žaluzijo
    in umila bolečino z rožmarinom.

  • haiku #2

    okostje v jami
    dinozavri so mrtvi
    ti nisi fosil

  • Nehaj že enkrat

    Zakaj me nimaš rada,
    ko sem nesramen,
    nestrpen, nervozen?
    Zakaj me nimaš rada,
    ko sem razburjen,
    razdražen, razjarjen?
    Zakaj … me … imaš rada
    čeprav sem včasih tak?
    Trudim se dokazati sam sebi,
    da imam prav, ko si mislim,
    da me nihče ne mara,
    in ti mi nesramno kvariš načrte.
    Nehaj že enkrat!

  • HIPIIZEM

    Sanjal sem vse nage ljudi,
    nismo se gledali v riti,
    ampak v oči.
    Sanjal sem poglede iskrene,
    roke objemajoče,
    noge v transu plesoče.

    Sanjal sem, ja, samo sanjal.
    Ko oči odprem,
    me žalost in strah prevzame.
    Gonja je nuja,
    namesto ptic,
    budilka me zbuja.

    Flower power is the only recover!

  • Moje sanje

    privlečem na plano vedno
    ko ne morem več
    gledati samovšečnih bedakov
    ko ne morem več
    poslušati cirkuških teatrov
    ko ne morem več
    okušati slabih ponaredkov
    ko ne morem več
    božati ostrih komolcev
    ko ne morem več
    vonjati zatohlih zločinov


    samo zaprem oči in se delam,
    da sem metulj nad zelenimi
    travniki, polnimi medenega cvetja


    metulj, ki svobodno lahko izbira
    čeprav vem, da v resnici se utapljam
    v gostem medu, sanjam še naprej


    le sanje so edino moje
    vanje nikogar ne spustim
    z njimi vedno lahko letim.

  • Izolirana

    Goltam žgoča zelišča,
    težko, sapnik je smirkov papir,
    posut z žagovino.
    Predlagaš mi analgetik,
    v zameno dobiš srep pogled.

    Po sobi hodim v meglicah,
    oblečena v jopo z žepi,
    kamor tiščim robčke.
    Čiste v lev žep,
    napol polne v desni,
    polne v koš.
    Vsa ceremonija nima veze s politiko.
    Leva je vedno začetek in desna konec.

    Usedem se in pišem.
    V prsih mi brbota
    neizrečeno,
    stene moje notranjosti
    se zlepljajo,
    zrkla žarijo
    rdeče,
    besede se s težavo rojevajo
    in so odete v sluz.

    Žaluzije vibrirajo,
    stene sobe se zlagajo vame.
    Ukalupljam se v
    samopomilovanje.

    Skozi okno žari
    svet v rumeni.
    Vse cveti,
    vse brsti,
    vse mrgoli

    brez mene.

  • Tam zgoraj

    Tam zgoraj

    Ali tudi mrtvi umirajo?
    Enkrat, ko so tam visoko v nebesih,
    ali v vicah, ali v peklu?

    Ali nesmrtni štejejo rojstva zvezd,
    razvozlavajo pajčevine mlečnih cest,
    pometajo zvezdni prah?

    Na visokih statvah tkejo uvele duše
    v trpežno pokrivalo izbljuvanih grehov?

    A ti mrtvi slišijo z gluhimi ušesi,
    govorijo z nemimi usti,
    čutijo z okamenelimi čustvi?

    Skovik para noč
    in mrtvih se bojim,
    toda ne bolj kot živih.

  • Med dvema gonoma

    Sigmundu F
    – v analizo

    Tvoja temà je težka.
    Moja je lažja –
    njene sence so krajše.
    Prihajajo kakor pobliski,
    hipni vzgibi mojega jedra:

    v ovinku spustiti volan,
    da avto zdrvi v jarek ali zadene drevo.
    Občutek, ko opoj lahkosti prevzame roke,
    v njih zajame enostavnost bivanja,
    slutnja sladkosti.
    Izgoreti, da,
    nikoli zbledeti. Vedno
    uničiti, izničiti, do edinega konca;

    se nagniti čez balkon,
    zevati nad breznom,
    spustiti ograjo,
    začutiti popolnost predaje.
    Padanje,
    kakor nevesta v poročni obleki,
    ki se očisti med atomi zraka
    in se na tleh raztrešči kot lutka.
    Brez upora, olajšana prtljage;

    zaplavati v valove, divje kremplje vode,
    se potopiti, predati srdu,
    porezati lovke, otopeti v globinah.
    Ekstaza pozabe.

    Kot pero, ki je skoraj brez teže,
    tako znano je plahnenje odpora.
    Volja popušča. Tanatos.
    Zmaguje, zmaguje, seka korenine.

    Le s kakšno silo trenutki do večnosti
    zvijajo moč značaja,
    da končno krikne: ne,
    vselej prijeti, zgrabiti vse,
    zadržati, stiskati k sebi. Eros.
    Odločen in trden.
    Moja temà je lažja.

  • Tesnoba

    Tako se rodi tesnoba.
    Ko tlačiš pod površje.
    da se tlak stalno veča.
    Da napetost narašča,
    ko se grbanči
    neizrečena misel
    v jedek strah.

    Tako se rodi tesnoba.
    Ko stran pogledaš
    in čakaš, da mine.
    Negotovost kopičiš
    in goltaš boleče besede
    v prid mirnega zraka,
    da ne znaš priti do sape.

    Tako se rodi tesnoba.
    Ko rani odvzameš kisik,
    da se gnoj v njej nabira.
    Ko prostovoljno se daviš
    v nepogoltnjeni slini,
    ki se zgoščena ustavlja
    na robu zadavljenih čustev.

    Tako se rodi tesnoba.
    Tako se goji.
    Tako se gnoji.
    Tako se poskrbi,
    da nikoli ne izgine.

  • Ujeta

    Ljudje, ki jih poznam,
    živijo veselo kot čebele
    v majhnih kletkah
    z malimi okni.
    Vsak dan
    odhajajo
    na dišeče poljane,
    na travnike širne
    in v temne skrivnostne gozdove.

    Jaz ne živim
    v majhni kletki,
    moja hiša je velika
    in prostrana,
    iz samih svetlih oken grajena.
    Skoznje jasno vidim
    cvetove barvitih poljan,
    valovanje zelenih travnih bilk
    in lenobno zibanje gozdov.

    Nikoli moja noga
    ne stopi onkraj oken,
    ne poboža roka moja cvetja,
    nos ne vdihne zelenih pelodov trav
    in jezik ne okuša gozdnih smol.
    Nikoli, nikdar.

    Nihče ne vidi mojih okov.
    Nihče ne sliši mojih koprnečih vzdihov:
    domov,
    domov,
    samo domov.
    A le kje sem zdaj doma?

  • HAIKU

    Zrelo je žito
    sovražim zvok kombajna
    srna mirno spi

  • Pravljice

    Kaj je tako privlačnega v ponavljanju napak?
    Zakaj ubirati trnovo pot, vedno znova?

    Kaj je tako dolgočasnega v mirnosti življenja?
    Zakaj iskati drobne pobege, vedno znova?

    Kot otroke so nas učili,
    da se življenje zaključi,
    ko prideš do izobrazbe, službe, poroke in otrok.
    Če je mogoče, v tem vrstnem redu.
    Potem si dosegel svoje,
    lahko predaš štafeto
    in se počasi spokaš.

    Pozabili so povedati,
    da se takrat življenje v resnici šele začne.
    Vse to, ali vsaj nekaj od tega –
    izobrazbe, službe, poroke, otrok,
    to je samo osnova,
    varno zavetje,
    h kateremu se ob vzponih in padcih
    vračaš, vedno znova.

    Smisel življenja,
    tisti vsakodnevni notranji vzgib
    pa je treba najti drugje,
    zunaj zanesljivosti gnezda.
    Najdeš ga v hoji proti vetru
    in plavanju proti toku.
    Najdeš ga vpet v strmo gorovje,
    nevarno viseč z roba stene.
    Skrit je v prestopanju meje
    z ene ali druge strani.
    V kričanju v nevihto,
    ko te življenje meče ob steno.
    Včasih ga zaznaš v tišini gozda,
    v potrkavanju žolne,
    v pokljanju vejic
    in šumenju otave.
    Takrat ga zavonjaš na jasi,
    ko se sprehajaš vzdolž uhojene poti.
    Okusiš ga v požirku hladne vode
    na vroč poletni dan.
    In skrit je v tvojem poljubu,
    ko razdalja med nama zbledi.

  • Slikar

    Lahko bi šla v kino,
    če ne bi plula mimo mest,
    ki niso bila zgrajena zate.

    Lahko bi se sprehajala,
    če ne bi vsega odvrgla
    v zatemnjen odsev sonca.

    Lahko bi pisala,
    če bi namesto klicajev
    uporabljala vprašaje.

    Veš, tudi ljubezen je na svetlobi brez čopiča.

  • Talent

    Nekaj me praska
    in pravi, da nisem slikar,
    da ne slišim barv,
    ne čutim oblik,
    ne vonjam karakterjev
    in ne znam slikati nasmeškov.

    Vzamem čopič,
    pomočim ščetine v rumeno
    in narišem noč.

  • V puščavi

    Strah. Mene je strah.
    Ti nisi. Ti nisi. Sonce

    na nebu. Strašno je vse
    to migetanje.

    Imam polna usta
    presušene trave. Okus zraka

    je čuden. Vročina je žaltava.
    Smrdi. Po razparanem trebuhu

    se mi valjajo kamni. Vsepovsod
    zgolj bele kosti.

    Po tleh ležijo izkljuvane
    lobanje. Odtenek krede

    razmazan na vratu. Jastreb
    je potrpežljiv.

    Ti nisi. Ti nisi. Koža
    vlažna od srha.

    Ti nisi. Ti nisi. Spoznanje.
    Ti nisi. Ti nisi mirno spanje.

  • Sestre časa

    Prihodnost je motna, preteklost je bleda,
    sedanjost pa nagla kot košček utripa.
    Ko konec je, zlahka uvidiš začetek.
    Z začetka pa virom ni konca ne kraja.
    Usodni trenutki se, zgleda, vrstijo,
    a kaj bo dogodek, ki svet bo zasukal?
    Kaj bo naš mrtev prestolonaslednik,
    kaj naš Černobil, kaj zrušena dvojčka?
    Prihodnost je bleda, preteklost pa motna.
    Dve sestri časa – zelo raznoliki.
    Podobni le v tem, da sta nepremični.
    Sedanjost edina je v našem dosegu,
    a zapravljamo čas v spominih in sanjah,
    medtem ko trenutki polzijo med prsti,
    ki jih držimo razprte,
    ko pomagamo dvigati preteklost
    čez pregrado, da nagaja
    svoji sestri prihodnosti.

  • HAIKU

    Roža v loku
    vržena na grob odprt
    še vedno cveti.

  • Izgubljeni poljubi

    Izgubljeni poljubi

    Prijazne besede se krušijo v prepade.
    Drgnejo ob stene in tolčejo v odmeve.
    Od skale do skale.
    V nič.
    Oči so izrezane luknje v lobanjah,
    ki gledajo v prazno.
    Gledajo skozi telo, skozi glavo.
    V prsih je luknja, srce izžgano.
    Usta so suha in nema, se mi zdi,
    kričijo po poljubu, ki je prilepljen drugje.

  • Nikar

    ne bodi preveč radoveden
    samo in izključno brigaj se zase
    žvižgačasanž

    ne drezaj preveč v sosedove hlače
    le tam se praskaj kjer res žuli te
    žvižgačasanž

    ne drsaj po tipkah cele noči
    rajši pojej tableto in sladko zaspi
    žvižgačasanž

    ne govori preveč o pomembnih rečeh
    še o svojih ne razlagaj nikomur
    žvižgačasanž

    ne razkrivaj preveč tujih namenov
    niti svojih predrznih dejanj
    žvižgačasanž

    ne delaj preveč nam problemov
    sicer hude težave imel boš še sam
    žvižgačasanž

    in ti, slišiš, ti
    nikar ne bodi preveč pogumen
    nikar ne bodi kot tisti
    žvižgačasanž

    ker mi ne bomo mamica ti mila.

  • LEDENA GORA

    Bela gmota iznad morja,
    izboklina sred obzorja,
    trmasto premnoga leta
    vztraja gola, izvzeta.

    Zmerno vitka in prevzetna,
    vendar nično bogokletna,
    čisto stvárjenje narave
    in umirjene pojave.

    Res ledena, a ognjena,
    snubcem malone strupena,
    sánjava, nedotakljiva,
    a nevarna in lomljiva.

    V tem opisu je škrbina –
    njena vitkost pač zavaja,
    poglavitna se krivina
    pod gladino nje nahaja.

  • Vlak smrti

    Varnostni pasovi klikajo in železna veriga žvenketa.
    Okoli tebe glasovi, ki jih ne slišiš.
    Dvigneš se v višino, a pozabiš razgled.
    V gneči si, a sam in v družbi strahu.
    Čakaš na vrhu. Dolgo. Predolgo.
    Zgodi se droben premik.
    Nabira se. Raste v drvenje.
    V spust proti tlom.
    Drviš!
    Padaš!
    Z ostrimi čuti zaznavaš stotinke.
    V trenutku ravno pred smrtjo
    zgodi se obrat.
    Znova te nese v višine. Telo se ti zmede.
    Kje so tla, kje je zrak?
    Strah te prevzema.
    Panika grabi.
    Nič ni pod tvojim nadzorom.
    Divje kričiš,
    krčevito se grabiš,
    ko smrt se ti bliža in umika.
    Najprej v levo, nato greš navzgor,
    v desno, v desno, nato spet na glavo.
    V tebi se mešata strah in užitek.
    Ko se sprijazniš, da od zdaj v neskončnost
    boš umiral v kosih,
    se vožnja ustavi.
    Srce se ti umirja
    in v sapo se sili krohot.
    Preživel si.
    Zadet od veselja
    stopiš na zemljo
    in že si v iskanju
    novega smrtnega užitka.

  • Oblika kamna

    Si že opazil, da se stvari
    spreminjajo neslišno,
    kakor da bi čas hodil po prstih,
    preoblečen v norčka?

    Si se kdaj ustavil ob potoku,
    bistrem, žuborečem,
    ki se kotali čez kamenje?
    In spremljal vodo in drugo vodo,
    nikoli isto, ker se menja s tokom?
    In se spraševal, kakšna sila
    je v vodi, v pretakajoči
    vztrajnosti časa,
    da spreminja obliko kamnov,
    kakor da ima tudi življenje brus,
    s katerim nama gladi robove,
    da vse bolj izgubljava ostrino
    za pomembne svari.

    Si kdaj postal kjerkoli,
    samo obstajal v trenutku,
    se na široko zazrl svetu
    v okrogel obraz
    in se čudil razlikam
    enega in drugega dneva,
    nikoli istega,
    ker ju ločijo ure noči?

    Ali si obupal nad kamni,
    se odrekel čudenju,
    žrtvoval radovednost,
    se skrhal in vdal hitenju,
    medtem ko sem stala ob potoku?
    Ali si le neslišno zamenjal obliko?

  • Tišine drobtine

    Začne se že navsezgodaj zjutraj.
    Vsakdo, ki pride mimo,
    odgrizne mi košček miru.
    Še radio v avtu na poti v službo
    gloda moje zaspane možgane.
    Potem je kot v čebelnjaku,
    včasih kot v zverinjaku,
    tu in tam kot v svinjaku;
    v eksotičnem termitnjaku
    postajam podobna okostnjaku.
    Komaj čakam spet na radio,
    in resignirano upam,
    da zradira s svojo monotonijo
    mojo celodnevno kakofonijo.
    Doma je presenetljivo tišina,
    brez valovanj, prazna kot vakuum,
    ki vleče iz glave mi celodnevni hrup,
    da besede kot roji pijanih mušic
    zaletavajo se v stene lobanje.
    Nič ne pomaga tableta
    in čez glavo blazina.
    Drevenim na robu zavesti
    in čakam vstajenje duha,
    ki v malih možganih kalkulira
    vse do sončnega zahoda.
    Na koncu dneva mi ostane
    prazna posoda obglodanih idej;
    postrgam revne drobtine,
    zaskrbljeno jih preštevam.
    Ne vem, če bo za eno
    pesem jih dovolj.

  • Rumeno polje

    Lenobno se po rumenilu
    na polju oljčne repice
    preteguje bombažasta odeja, kremasto bela.

    Z na dolgo pretegnjenimi potezami v mačjem stilu
    boža polje
    preden zapusti mehko posteljo noči.

    Vstaja kakor jaz – ovel cvet pod snegom.
    Oziram se za svežo zarjo.
    Drgetaje, šklepetajočih zob se hitim obleči,
    si nadenem uhane, ogrlico in nasmešek.

    Odvihram molčečemu lesketanju naproti
    in te srečam.
    S staro žerjavico v prsih.
    Ne ugasne, nikakor ne ugasne,
    čeprav je želja po odrešitvi premočna,
    ugasniti noče.
    Okamenelo molči in peklensko žge.
    Prašna bolečina.

    Ozrem se v dolino.
    Penasta meglica, mehka,
    se je dvignila in zapustila posteljo.
    Kakor na modrih krilih se je
    prilepila na podplate oblakov.

  • MORAM

    Moram delat,
    nekaj prčkat,
    nekaj ustvarjat,
    se nekaj igrat.

    Moram ležat,
    gledat nebo,
    iskati sebstvo,
    dobro ali slabo.

    Moram spat,
    izventelesno iskušat,
    vloge igrat,
    o tem pisat.

    Kaj vse moram?
    Nič. Vse.

  • Tovor

    S seboj prenašam tovor.
    V moji glavi je, kamorkoli grem.

    Vse slabe izkušnje.
    Vse dobre izkušnje.

    Zmage.
    Pohvale.
    Odobravanje.
    Posmeh.
    Graja.
    Balast.
    Prijateljstva.
    Ljubezni.
    Sovraštva.
    Zamere.
    Obup.
    Hvaležnost.

    List, ki je slepeče gol
    pospremil bitje na svet,
    je že precej popisan.
    Umazan.
    Pomečkan.
    Prepognjen, večkrat.
    Ponovno poravnan.
    Spet prepognjen.
    Poravnan.

    Zdelan.

    Dejstvom navkljub se sprašujem,
    kaj je bolj živo,
    bolj toplo,
    bolj pristno,

    prazna beležnica
    ali knjiga, polna dogodivščin?

  • Najlepši ljudje

    Najlepši ljudje so zvezde
    in luna, ki sije.
    Najlepši ljudje so svetli,
    kakor cirkoni med mesečevim ščipom.

    Najlepši ljudje imajo tatuje,
    črnilo bisernate barve,
    ki so šivi,
    ker jih para utripalka
    večno lačnih kljunov.

    Najlepši ljudje so popotniki
    s culo,
    ki je duša,
    kakor cedilo – naluknjana.
    Z njo lovijo sonce,
    skozi cevke precejajo žarke.

    Najlepši ljudje imajo brazgotine
    in skljuvano dušo.
    Najlepši ljudje poznajo trpljenje.

  • Bližina je daleč

    Včasih smo imeli fička
    tudi za na morje
    vanj smo stlačili vse
    očeta, mamo, dva otroka
    mačko, psa
    napihljivo blazino, rokavčke, sončno kremo
    preden je postala škodljiva
    vložene paprike, suho salamo, paradižnike
    veliko ljubezni
    in štiri sendviče
    za na trajekt, jasno

    Zdaj imamo avto
    ki zasede dve parkirni mesti
    in prikolico
    dovolj prostora
    za mobitele in tablice in polnilce
    in prenosni računalnik in vse ostale
    motilce pozornosti
    samo bližina
    je ostala doma

  • Ob Luni

    Cel dan so me skrbeli
    zamujeni termini
    in natrpani urniki.

    Štel sem ure v dnevu,
    dneve v tednu
    in tedne v življenju.

    Ona je pa mirno bdela na nebu
    in čakala, da se ustavim
    in postojim ob njej.

    Danes zvečer sem videl Luno.
    Skozi teleskop sem vanjo zrl
    na tihem ljubljanskem griču.

    Videl sem njena suha morja,
    njena razbrazdana gorovja
    in črnino v kateri je lebdela.

    Nikamor se ji ni mudilo.
    Čakala je tam na nebu,
    navidezno nepremična.

    Skupaj sva obstala.
    Dve točki na nebu.
    Drvela čez prazni vsemir.

  • VODA

    Življenje je tam, kjer lahko jo doseže.
    Sama se zase na barve ne rima,
    pa jaso obarva, ko nanjo se uleže
    in v belo se odene, ko pride zima.

    Rada si barve tudi sposodi –
    od morskega dna in od rečne struge,
    olepša jo prod, ko se čezenj sprehodi
    in ona prijazno jim vrača usluge.

    Vsakič sposodi si tudi obliko.
    Dláni ukrade obliko dlaní,
    v posodo nalita spremeni sliko,
    čaša po svoje jo ukroji.

    Poplava vode neizprosno potuje,
    riše valove, podira bregove,
    globoko pod zemljo jame oblikuje
    in vodnim živalim nudi domove.

    V hudem se mrazu pretvori v led,
    po njem v drsalkah drvim kot le kaj,
    ko me zazebe, pa grem se ogret –
    takrat jo zavrem in začaram v čaj.

  • TRADICIONALNO

    Sin je sinji galeb,
    hči je čer na obali,
    deda se hvali z medaljo,
    baka našla je vrt.

    Foter rabi družbo,
    mama rabi službo,
    jaz sem kot foter in mama,
    ti si kot foter in mama,

    in
    in
    in
    par generacij za nama.

  • Ona ne izbira

    Prav nihče ne ve,
    kdaj in kako se je rodila,
    najbrž kot vse na tem svetu
    prišla je s svojo evolucijo.
    Začela je neopazno,
    neboleče in očem nevidno,
    preoblečena v apoptozo,
    ta res nikogar ne boli.

    Dandanes ji nihče očitati ne more,
    da ni sposobna
    velikopoteznih zamahov,
    če izkaže se potreba, več tisoč naenkrat.
    Nihče ne dvomi v prefinjenost
    njenih skrivnostnih potez,
    ki marsikdaj ne zna jih pojasniti
    niti vsa izbrana znanstvena srenja.
    Nešteto izvirnih načinov premore,
    da resnično osupne cele množice.

    Zna opraviti iznenada, hitreje
    kot klik v fotoaparatu,
    a tudi sila počasi,
    razvlečeno in z občutkom
    za patetiko in barve.
    Lahko je tiha in nežna kot prva slana,
    ki nedolžnost otroku ukrade.
    Morda pride krvoločna, besna
    in hudobna kot hudičev rabelj
    na bojni fronti.
    Kakorkoli že se loti svojega posla,
    je vedno temeljita in precizna.
    Njena orodja so raznolika,
    kdaj srhljiva, drugič predvidljiva,
    teatralna in osupljiva,
    kot smejoča lica mladega dekleta.
    Skrbno dodaja detajle na neskončno
    tapiserijo žalosti in pozabe.

    Nikdar se ne utrudi,
    ker je perpetuum mobile
    tretje vrste.

  • Dotik

    Dlan.

    Mehka.

    In topla.

    Pajčevinasto prepredena in ženstvena.

    Na hrbtni strani rahlo ohlapna koža, tu in tam pegasta

    pokriva nabrekle žile.

    Na zgibih nabrana in zgubana, prožna.

    Polna dotikov in prijemov.

    Z izkušnjo trdote, mehkobe, mraza, toplote,

    vlage, prahu in lomljive suhosti.

    Oplakne jo voda.

    Vedno znova in znova.

    Ohranja čistost,

    a nikoli zares ne odstrani

    vseh odtisnjenih občutij

    ob dotiku, ob prijemu,

    ob gretju, rahljanju, trepljanju,

    ob pomirjanju …

    In nikoli,

    nikoli premnogih sporočil,

    ko se združi v nadzemni par človeka.

  • iluzije

    dani se 

    in izložbe se prebujajo

    prvi avtobusi zehajo

    in kruh je še vroč

    za nama pa Donava

    in prvi zadnji sprehod

    razmišljam

    in te opazujem

    zdiš se srečna

    in razigrana

    zadovoljna

    kar bi mi včasih zadostovalo

    lepa si

    urejena

    in uspešna kot si mi večkrat navrgla

    denarja imaš na pretek

    rada hodiš v hribe

    bereš klasike in poslušaš klasiko

    si tolerantna

    močna

    potrpežljiva

    in slišiš ter znaš poslušati

    vse to verjetno drži

    ampak nočem živeti v pravljici

    želim si solze

    strgane hlače

    gube

    dvom

    je to dovolj

  • haiku #1

    Samotna reka.
    Na dnu polno hrepenenj.
    Ribarim v kalnem.

  • Popoln

    Moram biti popoln,
    sicer nisem vreden
    ljubezni.

    Rad bil bi popoln,
    da ne bodo vsi name
    jezni.

    Če bom popoln
    nezmotljiv in perfekten,
    ne bom odvečen,
    ranljiv in defekten.

    Če bom popoln.

    Ampak jaz nisem popoln
    In nikoli ne bom.
    Vedno bom le
    ničvreden
    nebodigrateba.
    Poln zaničevanja
    in beden.
    Brezupen izmeček,
    prosjak čustvovanja
    ki joče kot deček.
    Siromak brez ljubezni,
    ki fehta sočutje,
    a širi prezir,
    ki ga čuti do sebe.
    Poln praznega niča,
    berač brez biriča.
    Ostanek
    razruvane
    ruše.

    To sem jaz.

    Popoln. Popoln. Popoln.
    Popoln primerek
    popolnoma
    ranjene
    duše.

  • Maček

    Pravijo, da se mački uležejo
    tja, kjer nekaj manjka
    ali kjer je kaj narobe
    Kako naj si razlagam
    mačko, ki vsako noč
    spi na moji glavi
    Mogoče dela družbo
    tistemu mačku
    ki ga v svojo glavo naselim
    skozi slamico, s katero srkam alkohol
    Mogoče moram zamenjati mačko
    in vino za sok

  • Predano

    Rad te imam od tu do neba
    v vseh parkih
    podzemnih jarkih
    praznih žepov
    brez srca
    tvoje telo
    rdeča lica polne lune
    izpraznjeno praznino niča.

    Rad te imam kot se imajo trave,
    ki se strastno poljubljajo v zibanju,
    sklanjajo globoko svoje glave
    v znak pokorne predanosti.

    Rad te imam povsod in brezčasno;
    podnevi, ponoči, v zadnji in prvi minuti,
    v gozdu, v avtu ali na semaforju.
    Ponosno in gosto, kremno in nežno,
    predano in nadvse privlačno.

    Še enkrat te previdno zajamem in nesem
    k ustnicam, ki komaj čakajo okus po …

    Obliznem bele ostanke mlečne pene.
    Mmmm, kako rad te imam.

  • NAVEZANOST

    Ob dnevih, kot je današnji,
    me svet napolni čez rob.

    Kipim od vseh
    tistih trenutkov

    sreče
    smeha
    dvojine
    množine

    utripam od vseh
    spominov

    nate
    nanjo
    na nas
    in na pot

    od vseh tistih pomenljivih
    dialogov
    od vseh naših nesmiselnih
    zafrkancij

    ki zdramijo drobne
    nevidne ovijalke
    ki nato tiho

    ovijejo tvoje srce
    ovijejo njegovo srce
    ovijejo njeno srce

    in se počasi
    s pretkano nitjo
    zalezejo do mojega srca
    ga prepredejo
    vsega
    in nenadoma
    brez opozorila
    svoj objem
    zategnejo
    s takšno močjo

    da mi vzame dih.

  • Mi vsi

    Pripadati vsem
    kadar je lepo, veselo
    in zaljubljeno,
    je lahko.
    Skupaj trpeti
    hude stvari, životariti
    ali celo skupaj umirati –
    le če druge izbire ni.
    V domišljiji svobode
    se zdi, da vsakdo lahko izbira.
    Izbira sebe, srečo,
    varnost, ljubezen.
    Zase.
    Za svoje najdražje.
    V resnici izbirajo drugi,
    veliko bolj in veliko pogosteje,
    kot iz udobja domačega kavča se vidi.
    Na sprožilcu prst
    potrpežljivo čaka.
    Pijano se pretvarjamo, da videz vara,
    se glasno smejemo,
    sami sebi lažemo.
    Dokler ne pridemo na vrsto.

  • REINKARNACIJA ROŽE

    Prva generacija plastičnih rož
    je postala prva generacija mikro plastičnih rožic.
    Zadnjič smo jih pod mikroskopom opazovali
    kako tvorijo lepe pušelce
    na pljučnih mešičkih.

    Počakale bodo smrt organizma
    in se pod ugodnimi pogoji
    reinkarnirale v barvilo za trobentice,
    kjer bodo končno spoznale
    kako je biti roža.

  • Napačna postaja, izstopite

    V države sem vstopal
    kot na avtobus sredi Gaze.
    In še pogosteje izstopal.

    Vsaka postaja je bila nekaj posebnega,
    lepe spomine imam samo še na slikah,
    brazde na obrazu bodo večne.

    Povsod sem bil tujec.
    Zakaj?

    Zrastli smo na istem vrtu,
    vsi pijemo vodo
    in si želimo na Bahame.
    Nihče ne mara Justina Biebra
    in na skrivaj gleda resničnostne šove.
    Vsi bi se ljubili
    in bili ljubljeni.
    Nihče ne mara zvoka bomb,
    odtrganih udov in porušenih domov.

    Rad bi se samo sprehodil po Tivoliju,
    si ogledal ljubljanski grad
    in si na tržnici kupil nekaj jabolk.
    Šel bi v kino,
    kopal bi se v Ljubljanici
    in na Tromostovju opazoval mimoidoče.

    Zakaj me porivate na naslednji avtobus?

  • Realnost

    Med počitnicami, mislim, da sem ravno končal sedmi razred,
    mi je odpadlo eno oko.
    Natančneje, levo.
    Kar je, če gledaš pozitivno, boljše, ker sem desničar.

    Odnesel sem ga na boljšak.
    Očesa, sploh leva, nimajo dobre cene,
    kar sedaj pomeni, da bi bilo bolje, če bi bil brez desnega očesa.

    Na izbiro sem imel menjavo za star umivalnik
    ali pa gramofon in dve plošči Beatlsov.
    Skoraj desetletje sem poslušal ti dve plošči.
    Ko je crknil gramofon sem moral nazaj, med ljudi.

    Ima me, da bi si iztaknil še drugo oko.

  • Učiteljica

    Praviš, da naenkrat ne razumeš jezika svojih otrok,
    da so nevedni in prazni pogledi,
    da so se sanje spremenile v žgoči pekel
    brez izhoda.

    Tvoje srce je ostalo zakopano.
    Ranjeno iz nedrja ilovice ne more vstati.
    V krsti ogromni trohni skupaj s truplom.

    Hrepeneče vzdihuješ za kredami
    in zeleno tablo,
    za otroci, ki so te poslušali in slišali.

    Tvoj glas maši ušesa,
    žali, graja in sili.
    Ne zna potolažiti ali objeti,
    niti božati ali zapeti.
    Ne zna več, kar je nekoč obvladal.

    Otožno čepi na obrobju obrežja,
    namaka noge v vodo
    in čaka na sončni zahod.

    In izhoda ni!

  • V neskončnost

    Zvečer bi se človek najraje od vsega
    razjokal. Kar tako, brez 

    posebnega razloga. Morda ker je utrujen ali poln
    do roba – vseh vtisov – ali

    ker šele spoznava neskončnost
    stvari, ki se zgodijo, nevihte

    enega dneva. Tudi ti ne veš, kaj
    zmoreš. Včasih kipiš

    od veselja in žalosti. Izjočeš vse,
    dokler ne premešaš vrste

    solz, ker sol je nekaj, kar se sipa od tebe
    do mene in v obratni smeri –

    krogi se zlagajo drug v drugega, da nikoli
    ne hodiš po eni 

    krožnici. In takrat se vrtiš v obratih
    sreče v neskončnost

    s prevali. Ko se vrtiš, gledaš v nebo,
    vedno v nebo, z žarečo toploto

    se stresa po tebi
    kot pesek zlata. In ti se vrtiš, vrtiš,

    vrtiš in smejiš. Dokler ni drugega, samo trenutki,
    kakor prevali, neskončni.

  • Praznina

    Svetloba se skrije
    noč zavlada
    ostaneš sam
    s svojimi mislimi
    zapisanimi v pisavi
    ki je ne znaš prebrati

  • DRUŽINA

    Predstaviš mi svojo družino.

    Tu je pingvin Pingec,

    pa njegov zelenjavni brat Česi,

    mlajša sestra surikata Suri,

    pa še en brat opičjak Ficko

    in najstarejši brat, pes Piki.

    Vprašam, kje sta mama in oče.

    Jat sem oče, se nasmehne

    in me pogleda z zvedavimi,

    iskrenimi otroškimi očmi,

    in ti si mama.

  • Gozdni mah na skali

    Sonce mežika skozi razposajeno vejevje
    in poplesava s svojo toplino na mehki odeji.
    Veter se trudi razganjati listje, dvigati prah
    in nagajati zelenju v tej razgreti goščavi.
    Mah se ne premakne.
    Vztraja oprijet na skali, zadovoljen
    v svoji mali nepremični deželi.
    Ob njem stoji človek, sam, izgubljen
    sredi divjine od katere je bil davno odrezan.
    Časti ta mehek mah na trdi skali
    in si dela skomine po njegovi mirni samoti.

  • PESEM ZA BARBARO

    Od nekdaj hotela si pesem le zase.
    To je ta.
    Realna in hvalna.

    Brez tebe bi namreč kr taval,
    taval v labirintu svojega uma,
    verjetno ga bi na trenutke izgubil,
    v paranoji ne sovražil, ne ljubil.
    Zase držal bi najtežja bremena,
    mogoče prelil jih v verze,
    a nihče jih ne bi prebral,
    ker jih bi zase, le zase držal.

    Pa ne me narobe razumet,
    saj ne da razvnemaš samo moj notranji svet.
    Nekje sem pač moral začet.

    Ker najprej sem videl tvoja meča in boke.
    In sem videl dovolj.
    Samo potrdila si mi,
    ko sem zagledal tvoje svetle oči.
    Razvnemaš znotraj in zunaj,
    brez tebe se danes živeti ne zdi.
    In nekako živiva,
    nekako zdrživa.

    Iskri se najina bližina,
    v iskrah privlačnosti,
    v iskrah drugačnosti.

  • Rdeče, ki te ljubim škrlatno

    Hodim po neznanih
    poteh in tratah,
    nanje usuli so se
    rdeči darovi
    starega drena.
    Zajamem prgišče
    drnulj, ki jih moje
    hrepenenje spreminja
    v velike ovalne
    asiminije.
    Je to prihodnost,
    ki me čaka,
    ali le privid
    tavajočega uma
    v brezdanji puščavi?

    Lačna zagrizem
    v sočno meso.
    Okus ima po sveži krvi.

  • Pri frizerju

    Danes se v krošnjah starega gozda lovi veter.

    Nagajivo se muza med mladim listjem in kodra košate glave.

    Sončni žarki fenajo modne pričeske pod oblaki.

    In listje sladko šelesti od zadovoljstva.

    V sveže prezračenih gnezdijo srake.

    Žolna vrta v deblo, iz veje na vejo skače veverica in se preizkuša v ravnotežju.

    Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

    Živahne, razigrane, sončno senčne in harmonično uglašene iščejo luže, v katerih bi si rade ogledovale svoje mojstrovine na glavi.

    Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

    … opazujejo grozljivo nasilen umor pod seboj.

  • Si tudi ti lačen?

    Jutri je svetovni dan hrane.

    In bogata kosila bodo korakala
    na mize, ki se jim bodo šibile noge.

    Nekateri bodo ob hrani beležili jubileje,
    drugi se na skritih zmenkih spoznavali med žvečenjem.
    Tretji bodo hiteli metati v lonce
    in lačni v želodce.

    Tu prefinjeno uživaško,
    tam kar mimogrede, ker primanjkuje časa.

    Nekateri krožniki bodo kradli navdušene poglede,
    ki se jim bodo cedile debele sline.

    Tam bo nesrečna gospodinja strgala sprijeto večerjo
    in tarnala nad vonjem prismojenega.

    Odlagališča bioloških odpadkov se bodo tudi jutri
    dušila na monoksidu gnitja.

    Vonjave in okusi se bodo zmagoslavno
    sprehajali po širokih ulicah
    in omajala podkupljiva telesa,
    ki bodo tolažila žalost ali jezo ali gojila ljubezen.

    S polja v lonec, iz lonca na krožnik.

    Nabasani trebuhi si odpenjajo pasove.

    Tam nekje. Nedaleč.
    Je hrana v skladiščih in ne najde poti do ust.

    Nekje je sploh ni.
    Na tistih poljih gnijejo telesa.
    Skeleti tlakujejo ceste.
    Vdolbine v lobanjah objokujejo
    bolečino in stiskajo zobe do škrbin.

    Čez lužo bodo v istem trenutku
    reševali življenje obiskovalcu McDonalda.
    Med goltanjem se mu bo ustvaril cmok,
    ki ga ne bo mogel potisniti v želodec.

    Konec je za vse enak!

  • Uteži

    Pridejo dnevi, ko ni nič poravnano in
    se vse zdi čudno

    vrženo iz linije, vijugasto,
    poševno, kot se nož zarije v zelje,

    nato pa v prst. Potem meso utripa
    močneje od srca. Potem meso skeli in duša

    je težka, od vsakodnevnih stvari
    neslišno kriči. Ko bo prišel tak dan,

    kadarkoli – daj mi nek znak:
    me dregni v rebra, pocukaj za rokav –

    karkoli. Da pristavim vodo,
    skuham kavo in potem bova skupaj

    sedla na klop, v travo,
    kamorkoli – nekam, kjer je ravno,

    da boš brez ovir
    pripovedoval. O ljudeh in zadevah,

    skrbeh in drugih rečeh, ki tesnijo, v tišini
    bolijo. In jaz bom poslušala. In rekla bom

    hvala. In rekla bom: daj,
    spusti, ne hodi po prstih,

    ne pomaga, če molčiš in pestuješ vsa
    tiha bremena.

  • Tradicije

    Danes sem slišal za neko družino,
    ki že od leta tisoč petsto devet
    daje prvim sinovom čisto enako ime.

    Če bi se jaz rodil v to družino,
    (torej bi mi bilo ime Janez)
    bi sinu nalašč dal drugačno ime.

    Pol tisočletja pedantnih mrličev
    bi se premetavalo v svojih grobovih,
    ko bi po hodnikih posmrtnega stvarstva
    odmevalo:

    Janez, Janez, Janez,
    Janez, Janez, Janez,
    Janez, Janez, Jonas.

  • preklete nedelje

    ugasnem televizor in stopim v kuhinjo
    potiho, čeprav sem že dvajset let sam
    nekaj bi, za tolažbo
    za pivo je prezgodaj, jedel sem uro nazaj
    brskam po omarah, počutim se kot junkie
    nič ni, razen če grem lizat sladkor
    prestavim se na kavč
    in se igram z daljincem
    sesalci po bloku so končno pocrkali
    otroci že dvajset let ne smejo na dvorišče
    tišina, ki mi tuli v glavi
    gledam po sobi
    priznam, da nimam ravno rožnate situacije
    dolgčas si želijo samo tisti, ki ga nimajo
    drek, pomislim kdaj bo že služba
    za vsak slučaj še enkrat stopim v kuhinjo
    in nazaj na kavč
    upam, da me nihče ne vidi
    okoli govorim kako lepo življenje imam
    z omare mi maha Zlata beseda
    izhod iz sile
    ni še tako hudo
    naslednji dve uri gledam skozi televizor
    nato pa stopim do omare
    izberem Zločin in kazen
    in nanjo postavim pivo

  • S TOKOM

    Po cesti drvim, ki me pelje na jug,
    po tvegani poti svobode,
    ob divjih nevihtah me ščiti klobuk
    pred ostrimi kapljami vode.

    Nevarna je cesta, promet pa na njej
    drvi povsem brez pravil.
    Iz varnega gnezda v neznano naprej
    s tokom nevidnih sil.

  • Pomlad

    Zgrbančene roke nemirno
    počivajo v uvelem naročju,
    nežnosti dolgo več ne lovijo;
    debele sive žile jih prepredajo
    in velike umazano rjave lise
    v strgano čipko jih odevajo.
    Prsti že dolgo spominjajo
    na toge kremplje stare ujede,
    komaj da še nerodno ponesejo
    k ustom skodelico šipkovega čaja.
    Sprehod po zaraščenih zelenicah
    opraviš vsako jutro skozi okna
    le s pogledom žalobno bolečim,
    ki samote solza vedno znova
    ga skali, da lahko vidiš le nazaj.
    V prsih čutiš, da trde grude zemlje
    pogrešajo dotik tvojih toplih rok.
    Gledaš, kako divja zel ovija ograjo,
    kako rumeni regrat sili na travo.
    Nasmehneš se, ker bele češnje
    in pod njimi ognjeni tulipani
    vsemu navkljub znova cvetijo.

  • Pesem ptic trnovk

    Zveniš kot da ti gre za življenje.

    Ah, saj res, saj ti res gre za življenje.

    Pa ti? Ti zveniš, kot da ti ni mar.

    Ja, tebi res ni mar.

    Pravzaprav ti je mar

    – zate in za tvoj užitek,

    zate in za tvoj prav.

    In ti? Ti zveniš, kot da želiš …,

    kot da želiš …

    Hm, ničesar si ne želiš. 

    Tako zveniš.

    Ne živiš.

    Životaruješ.

    Čakaš, da pride kak sunek.

    Da pride kaka barva, gib, oblika,

    kak krik, smeh ali jok,

    ki te za hipec zbudi

    iz mrtvoudnosti.

    A vendar te noben gib,

    nobena oblika in nobena barva,

    še najmanj pa jok,

    ne obudi več.

    Pozabil si, kaj je dih,

    kaj je solza,

    kaj je smeh.

    Čakaš na svojo vozovnico tja čez,

    pa niti ne veš, da sediš na postaji.

  • PRIVLAČENJE

    Umetnost oblačenja je umetnost slačenja,
    zapeljevenje se začne z najlepšo perjanico.
    Privlačnost poljuba je lepota ustnic,
    poljub se začne s poljubljanjem govora.
    Privlačnost dotika je elektrika bližine,
    dotik se začne s kretnjo po zraku.
    Privlačnost oči je privlačnost duše,
    to dobro opaziš, če gledaš v oči.
    Vse se začne, ko gledaš v oči.

  • Ostanki noči

    Temno črna se preliva
    v sivo modro
    vanjo se zajedajo
    pastelni odtenki
    rožnate in oranžne in rumeno modre
    še dva ovinka in nekaj minut
    Slepeča živo oranžna krogla
    ki to še ni
    samo krožni lok oživlja barve
    iz pastelnih odtenkov postajajo močne
    prebujajo se, tako kot dan

    Noč je izgubila svojo moč

  • Izdajalec

    Čas vse uniči. Vedno.
    Zaradi njega
    popustijo vzmeti,
    se obrabijo stroji,
    bledi čipka,
    veni ljubezen,
    popokajo zidovi,
    zrela jabolka gnijejo na ruši –
    potem jih grizejo črvi in
    začetki postanejo konci –,
    gredo poti narazen,
    se koža zguba v relief,
    ogenj spremeni v pepel in
    pesem izteče v molk.
    Čas ničesar ne popravi. Nikoli.
    Zakaj ne upogne skrbi?
    Ali odpihne sovraštvo?
    Ali polomi nesreči kosti?
    Čas je špilferderber.

  • Spomini

    Včasih pride dan
    ki samo je
    obstaja
    dokler ne mine
    in ne obstaja več
    samo še v spominih tistih
    ki niso pustili
    da bi dan samo zletel
    mimo njih

  • Topel lonec

    Danes je bilo res toplo.
    Mogoče malo pretoplo?
    Na obzorju sem videl gore.
    Niso bile bele, ampak rjavo zelene.
    Nosim kratke hlače v zgodnjem aprilu.
    Iščem senco, da ubežim tej vročini.
    Navajam se. Normaliziram.
    Pozabljam.

    Podajamo si točke in obljube.
    Računamo ogljične odtise.
    Pomirjeni v vedenju,
    da nekdo nekje že mora
    nekaj prav početi.

    A kdo sploh opazi,
    da v tem loncu brbota?
    Smo res preblizu?
    Ker uživamo sončne dni
    na pragu prihajajočega pekla?

    Danes je bilo pretoplo.
    Prosim, nehajte se prevarjati,
    da to je nekaj dobrega.

  • Male sanje

    Mesec cvetočih češenj
    slavil je tvoj pristanek
    med zlagano mehkobo
    krempljastih objemov.
    Prevelika pričakovanja
    celo življenje spotikala
    so tvoje drzne korake
    in čakala na tla zalita
    s tvojo hlepečo krvjo,
    da poženejo, da rodijo.
    Živeti zares veličastno
    bil je tvoj stalni načrt,
    ki se vztrajno je rušil
    kot vegasti stolp kock,
    ki mu roke male niso kos.
    Vse prav si naredil,
    a na koncu se zdi,
    da je narobe vse.
    Globoko v gubah
    razočaranja nad sabo
    vendarle veš zagotovo,
    da kljub vsemu nekdo
    te vedno imel je rad.

  • RED FLAGS

    Words, full of honey and exaggerated sounds,
    rainbow biscuits, chocolate candy, lolipops,
    behind your blue eyes there was hidden greed,
    you covered me with sticky sugar drops.

    You only wanted seeing me by moonlight,
    that was proof enough of your intentions.
    Me, so determined to accept your bite,
    I blurred your red flags to soft pink polite.

  • *na križišču*


    plavam po lužah
    z dreves obiram krofe
    plešem z baloni

    nato zavijem levo

    in se zaljubim
    žvižgam
    pozdravljam metulje
    poljubljam mavrico

    zopet zavijem levo

    plača
    nov telefon nove hlače nov avto
    ves svet je moj
    najlepša otroka
    dnevi so brez oblačka

    potem zavijem desno

    zamere kreg
    prve solze
    noči postajajo krajše
    dež vsi mi gredo na kurac
    ponošene hlače

    še enkrat zavijem desno
    ležim in sanjam o morju
    medicinsko sestro prosim za krofe
    vsaj še enkrat bi rad občutil dež
    kateter se je premaknil

    ne vem kaj mislite
    bi moral tam zaviti levo

  • Nasmešek (haibun)

    Po mestu hodim s kralji ulice. Tu in tam izmaknem malenkost ali dve. Nič takega. Ravno toliko se nabere, da zvečer k staremu kruhu – pek mi pri zadnjem izhodu stisne kak suh ostanek – dodam še svež maslen rogljiček in flašo rdečega.

    Zlezem pod most, pod najin obok, kjer je vedno suha zaplata. Veter naju premetava, a če se stisneva, če dobro zastaviva kartonsko škatlo (nekdo v visokem oranžnem bloku, mimo katerega se vračam z Mestnega trga, eno ulico pred parkom, se je pred kakšnim dobrim mesecem razveselil novega hladilnika – moral je biti ogromen, v škatli je dovolj prostora za dva), ki je že nekaj tednov najina dnevna soba in najina spalnica, nama je skoraj toplo.

    Ona je še vedno tam. Zadnje čase skorajda ne vstane. Zjutraj jo vprašam, če gre žicat. Niti zagodrnja ne več. Odkar imava nov dom, se sicer potrudi – to ji že moram priznati – in gre scat dol k reki.

    Ko zlezem v škatlo, obrne glavo. Ujamem njen motni pogled. Pomaham ji z vrečko, rogljiček zadiši. Tako ga ima rada. Njena razvada. Kot otrok je. Kadar ji ga prinesem, njeno veselje za nekaj hipov prelije barve čez najin svet.

    Čakam. Čakam, da se ji obraz razleze v nasmešek. A tokrat se ne razveseli. Odvrne pogled. Gleda nekam skozi obok. Ležem in ji obrnem hrbet. Nocoj se je v najin dom zalezel mraz.

    zven pločevinke
    omama odnaša smeh
    z ledenim vetrom

  • OČI, KI NE SPIJO

    Gledajo naju tvoje oči.
    Kot bi srebale strast prepletajočih se teles.
    Ljubosumne pripete na ustnice, priprte veke in prepletene prste.
    Tiho in mirno gledajo in se zibljejo v ritmu kolkov.
    Bušneva v smeh. V glasen krohot.
    Še naju gledajo tvoje oči.
    Čakajo na premirje?
    Na zatišje?
    Na molk med tihim ječanjem?
    Na obnemoglo ihtenje, ki hlasta po zraku?
    Na iskanje drug drugega?
    Na pregreh kesanje?
    Na bedo ali na razočaranje?

    Smejeva se ti.

  • POSKUS

    Seveda je nisem smel gledat v oči,
    če hočeš nekoga ubit, ga ne gledaš v oči.

    Seveda sem ji poskusil pregriznit vrat,
    pa so bili čekani premajhni in pretrd njen vrat.

    Seveda sem poskušal drugače,
    ampak razparat trebuh ni, kot razparat hlače.

    Zato sem jo nazaj v gozd spustil,
    si nabral lešnikov in jih z lahkoto použil.

  • Razlog

    Trčila sva.
    Povsem nepričakovano.
    Vsak na svoji poti
    od točke R do točke S
    med plovbo po galaksiji.

    Ljudje pridejo in grejo – menda.
    Pravijo, da se vse zgodi z razlogom.
    A jaz ga ne vidim. Priznam pa,
    da me ne zebe, ko slačiš vse
    moje sloje.

    Mislim, da sem udomačena.
    Verjetno je to razlog.
    Ker mi postaja jasno,
    da bi te rada le
    obdržala,
    obdržala,
    obdržala.

  • Tako pač je

    Čakam
    sekundni kazalec teče zadnji krog
    pride do cilja, a nič ni drugače
    zavzdihnil bi, če bi lahko
    a ker ne more, teče še en krog
    Štejem vdihe
    manj jih je kot sekund
    štejem utripe
    njih je mnogo več
    Prideš
    vdihov ni več
    utrip podivja

  • ODLOŽIM

    Na fotelj namestim zadnjico.
    Na fotelj odložim noge.
    Na fotelj odložim glavo, na vzglavnik.
    Nazadnje odložim še skrbi, na fotelj.
    Zdaj lahko v miru zaspim.

  • Neznani programer

    V kotu sobe je včasih sijala
    modrina katodne ljubezni.
    Trikotne smreke, pravokotni oblaki,
    šklopot plastičnih tipk in škrtanje miške.
    Moj svet? Tam notri. V drugi dimenziji,
    ki mi je bila prijatelj, učitelj, vrač in skrbnik.
    Ko tukaj nisem zmogel, sem zbežal tja.
    Nek programer na drugem koncu sveta
    je nevede zame zgradil dom,
    ko sem ga najbolj krčevito potreboval.
    Ta neznani nekdo me ni poznal in ni vedel,
    da pod njegovo digitalno streho
    vsak dan vedrim, si celim rane spomina
    in globoko v oči tetoviram
    ta plavi svet kjer lahko cvetim.

    Zdaj sem jaz na vrsti.
    Gradim nove kotičke varne ljubezni
    za tiste, ki ne zmorejo; ki drugega ne poznajo.
    Ustvarjam magične svetove
    za nepoznane žalostne otroke.
    Niso več v igri katode. Zdaj so tekoči kristali.
    Ampak modrina še vedno ostaja
    v svojih večkotnih oblikah.
    Še vedno je varna.
    Še vedno sigurna.
    Ona te ne razočara,
    kot zna to početi resnični svet.

    Hvala ti, neznani programer.
    Nadaljujem tvoje tiho poslanstvo.

  • Haiku


    oblak v ostenju
    krik reže zgodnje jutro
    korak v praznino

  • V zavetju megle

    Novembrska megla
    poljublja oljnato
    gladino sivega morja,
    tako gosta, da obzorja
    ni moč določiti,
    komaj da vidi se
    čolne sosednje,
    skupaj in vsak zase
    namakate pušče in upate
    na dober ulov;
    namesto lignjev in sip
    prazni potegi
    drug za drugim,
    enkrat le
    zadeneš lačno lastovico,
    petelin za petelina,
    kakršen si hotel biti
    navzven, da zakril bi
    pred drugimi
    in posebej
    pred sabo
    svoje
    obtolčeno
    srce.
    Takšne težke megle
    po tistem še dolgo
    ni bilo nazaj,
    vmes odpadali so čolni
    drug za drugim, da ostal si
    na sivi gladini
    v gosti megli
    s čolnom in puščo sam,
    zadnji peškador.
    Novembra bo spet prišla,
    saj veš, da bo,
    terjat
    za tistega petelina
    prerani dolg,
    neusmiljena rubit
    srce za srce.
    Nikoli ne izvem,
    kako zelo te je
    strah bilo,
    ko je meglo
    z morjem zvezal
    tvoj pepel.

  • ČAO TAO

    Čao Tao,
    krivulja,
    Fibonači,
    cvet,
    šola pod mostom.

    Čao Tao,
    vibracija,
    vibrirajva skupaj,
    del naju naj ostane priseben.

    Čao Tao,
    brezspolna energija,
    skoraj sem te ujel.

    Čao Tao.

  • Hiše

    (pesem v prozi)

    Veš, kako te nekatere hiše kar posrkajo vase?
    Morda zaradi načina, kako se z okenskih okvirjev
    lušči njihov prvi lak ali popuščajo žeblji v napušču,
    ali ker je nekaj podobnega uganki v vegavosti take hiše,
    ki je varuh časa
    in te v hipu vznemiri,
    ker se njena notranjost
    prilega tvoji.
    In morda je to zaradi vrta pred njo,
    vihravega rastlinja, razmršenega
    po poti do plota,
    ali ker rad posedaš na klopci sred te divjine
    in opazuješ krošnje dreves, ki valovijo z vetrom,
    medtem ko listi pripovedujejo zgodbe v neznanem jeziku.

    Toda obiskuješ tudi druge hiše,
    tiste novejše, bolj moderne,
    svetle, snažne in ravno prav prezračene.
    In so obdobja, ko se v njih dobro počutiš, poleg tega
    rad posedaš na njihovih vrtovih urejenih v kvadrat.
    In to traja dokler ne začneš pogrešati pajčevin in plasti prahu
    in potem prisluškuješ korakom,
    ker čakaš, da bodo zaškripale podnice.
    In vse te hiše primerjaš s tisto eno,
    v njih iščeš podobnosti, a brez uspeha.
    In postajaš napet,
    ker v tebi trepeta delček, ki se ne umiri dokler
    se ne vrneš spet v tisto hišo,
    ki polni tvojo domišljijo.

    Najbrž še nikoli nisi primerjal hiše
    in ljudi. Vendar če bi jih,
    bi lahko opazil, kako nekdo poseben
    nepričakovano vzdrami tvoje globine,
    jih napolni do roba
    ter jih istočasno obdrži v njihovi posodi.
    In ko enkrat spoznaš takega človeka,
    s posebno barvo glasu,
    oprezaš za načinom smehljanja,
    ker tam vedno najdeš srečo.
    In ker vse to zaman iščeš v drugih,
    postajaš vznemirjen
    in v tvojem jedru vre dokler nisi spet
    v bližini takega človeka,
    ki je na ta načina tista tvoja hiša.

  • Sladoled, pol vanilije in pol čokolade

    Nikoli ji nisem odpustil, da je umrla v petek, na sončen dan sredi poletja in to ob enajstih, ko so se prijatelji ravno odpravljali na bazen, sam pa sem v parku med stavbo D in C sedel na edini klopci, ki ni bila preveč posrana od golobov in se spraševal, kako fino bi bilo, če bi mi sporočili, da ji je bolje, in da grem lahko v bazen, po drugi strani pa ali se spodobi iti po sladoled ali coca colo, čeravno umira?

    Sorodniki so hodili mimo mene, kot da me ne poznajo. 

    Verjetno so določili primarija, da mi pove. V beli obleki in rjavih coklih mi je od daleč pomahal, potem pa se po potki iz grobega belega peska, po katerem jih je ogromno naredilo zadnje korake, počasi bližal. Prisedel je k meni, in me objel okoli ramen. Kot v filmu, mi je pogledal v oči, in z narejenim glasom dejal, odšla je. 

    Kam? sem najprej pomislil, potem pa zajokal, predvsem, ker so me tako učili. Spodobi se, še posebej, če ti umre bližnji, kar mati vsekakor je. 

    Greva na sladoled? me je še vprašal in mi v roke potisnil njeno sliko.

    Dal sem jo v škatlo in jo porinil globoko pod posteljo. Tako daleč, da nikoli ne bi mogel do nje, tudi če bi si tako želel. 

    Ponoči me je večkrat prosila, naj jo spustim ven. Ne, prasica! sem bil odločen.

    Danes, po štiridesetih letih, sem jo vzel ven. Vame je gledala s tistimi rjavimi očmi. Kostanjevi lasje niso bili njeni. Lasuljo je imela. In isti nasmeh. Najlepši. Še zadnjič sem jo pogledal 

                                                                    in jo strgal, prasico.

  • Relativnost

    Dan se ne konča
    dokler ne zaprem oči
    Življenje se ne konča
    dokler imam sanje
    in želje
    in strast
    Trenutek se ne konča
    dokler ti zrem v oči

  • Pajčolan?

    Kaj je sploh pajčolan?
    A to je tisto belo na porokah?
    Ali je to tisto črno na pogrebih?
    Mogoče je pa to samo
    prispodoba za moj luknjast spomin,
    ki zgrižen od moljev čaka zložen v omari,
    da se sploh ne zavedam
    kako nepopoln je in kako je pomanjkljiv.
    Šele ko ga bom na nek pomemben dan
    razgrnil čez domačo mizo,
    da bo zaplapolal, ta moj luknjast sram,
    in se oprijel robov mize ter dvignil nesiguren piš,
    ki se bo širil v obe smeri urinega kazalca:
    nazaj do prvega moljastega ugriza
    in naprej po nitih generacijskega tkiva,
    da bodo vsi pajčolani omaloževani
    z mojimi bledimi spomini
    in bodo vse bodoče poroke
    in vsi prihajajoči pogrebi
    bdeli pod razbrazdano senco
    mojega pajčolana pretežkih spominov,
    šele takrat bo mogoče nekdo drug
    razumel kar jaz sem pozabil.

  • Vse teče

    Na steno jo pribiješ da tiktaka
    In te priganja vsak trenutek dneva
    Hitiš in predeš mreže brez postanka
    Nič več ne vidiš bledosti v odsevu

    Ne veš kod stopaš kam si se podala
    Nikamor več ne pojdeš brez biričev
    Priženejo te skoraj do prepada
    Ki v slepih je očeh še ves naličen

    Le kdaj pa kdaj te spreleti resnica
    Da vedno znova se odrekaš bistvu
    Počakaš če požene kri ti v lica
    A čas koraka vedno v istem ritmu

    Od včeraj v jutri se podajaš v sliko
    Ki jo je čas zarisal v belo platno

  • Pred dežjem

    Gosto nebo kot pokrovka
    sivega ekonomskega lonca
    pritiska na krhko obzorje.
    S svojimi vodenimi robovi
    naslanja se na griče življenja,
    jih tlači v temna jezera obupa,
    hladno tre njih dostojanstvo.
    Vmes tanka reža svetlobe
    upa na odrešilni dež milosti.

    Usta imam polna jedkega peska,
    ki se vali iz razdejane puščave.
    Skupaj z griči čakam na prho,
    da mi splakne zaprašeno grlo,
    ki bo končno glasno zakričalo,
    v barvah vse strahote zapisalo.
    Prej sploh nočem vedeti, kako
    bridka šele so njih peščena usta.
    Se z njimi sploh še da jokati?

  • SMISEL

    Utrujena od težkega dneva
    omahnem v kavarniški stol.
    Končno.

    Sence na promenadi postajajo vse daljše.
    Sončna očala odložim na mizo,
    ne potrebujem jih več.
    Večerno mesto se prebuja.
    Po ulici zaplava vonj japonskih začimb.
    Ramen.
    Mestni hrup se stopnjuje.
    Vzdolž ulice se prepleta
    paleta intonacij.
    S ceste v bližini, nekje v ozadju,
    zvok hupe prereže zrak.
    Lahkoten smeh študentk
    za sosednjo mizo
    nesmiselno sovpada
    s krčevitim otroškim jokom
    pri mizi poleg.

    Zapiha blag veter.
    Morje je čisto blizu.

    Zbudi me natakar z vprašanjem,
    kaj mi lahko postreže.
    Zaželim si viski.

    Naročim kavo.
    Tudi kava bo v redu.
    Dobro je imeti stvari pod nadzorom.

    Stol je tako udoben.
    Kdaj bo prišla kava?
    Ptiči nekam živahno žvrgolijo.

    Poljubim cigareto in
    v nebo pošljem dimne obročke.
    V zraku se izmaličijo.
    Preveč svobode škodi,
    tudi dimnim obročkom.

    Kava z veliko pene,
    ki jo dobim predse malo za tem,
    tolažeče osmisli težek dan.

  • GRAJSKO RAZKOŠJE

    Na obrobju mesta
    vase udrta in
    ožigosana z grafiti
    trepeče pred vandalizmom.

    Med škrbinastimi zidovi
    veje veter,
    mraz jo stiska skozi nevidne špranje.
    V zatohlem smradu gnijejo
    prestižni prostori nekdanjih zabav.
    Na širokih hodnikih se sprehaja vonj krinolin
    in kamnita tla v vzorcih šepetajo skrivnosti
    korakov.
    Postelje škripljejo zgodbe počitka in ljubezni,
    mize cedijo sline po končanih gostijah.
    V sobanah se sprehajajo sivi duhovi,
    zračijo omare in pospravljajo okostnjake.

    Na stenah počivajo odtisnjene duše
    olupljenih obrazov in freske zbledelih teles.
    Pražnje oblečene.
    Se smejijo.
    Prijazno.
    V prostranih sobanah čepi molk ugaslih glasov
    in odmevi
    korakov, ki vodijo nikamor.

    V parku na klopci sedi umetnik.
    Piše pravljico.

  • KAPITALISTIČNE IZŠTEVANKE

    Jaz grem v službo,
    ti še spiš,
    jaz mam avto,
    ti loviš.

    Ti si punk,
    jaz sem pop,
    jaz mam jahto,
    ti maš grob.

    Ti maš streho,
    jaz mam grad,
    ti si reven,
    jaz bogat.

  • V vrtcu

    Bilo je ravno po kosilu

    in bil je čas za spanje, a vseeno,

    naj jim bo, saj je petek, je pomislila vzgojiteljica.

    Trump je sedel v peskovniku

    in zidal gradove.

    Ki mu jih je Gandhi vztrajno podiral.

    Ne brskaj po nosu, Frida Kahlo, je zavpila,

    bolj iz navade.

    In Vladimir Putin, odstopi gugalnico komu drugemu.

    Meni, meni, je kričala Diana, oblečena v princeso,

    čeprav ni bil čas maškar.

    In John Lennon je pihal v flavto,

    in, nikjer ni zapisano, ustvarjal nadležen zvok.

    Obrnila se je, in zašepetala, joj, ko bi bili vsaj vsi kot ti.

    In Hitler se je nasmejal, in naprej oblačil Barbiko.

  • Rumena

    Pomlad je travnik
    poln rumene in
    svetloba poševnic
    v leskovem grmu.
    In je modro nebo,
    tam pa zimski oblaki v sivih plaščih,
    ki tekmujejo z ekipo v belih majicah.

    Toda nekaj je s planeti danes,
    na tem, kako so se postavili v vrsto
    ali krog,
    da ne morem izostriti svojih misli,
    kakor da sem brez vsebine
    in potrebujem loščenje besed.

    Zato le strmim v rumen cvet
    na votlem steblu,
    ki ga je zgrešilo rezilo in
    iščem presek
    vseh začetkov in vseh koncev,
    njihovih stičišč na črtah vesolja
    in ugotavljam, če
    se barve koncev res vedno
    prelijejo v žarenje začetkov,
    a je vse, kar vidim jasno le
    neskončno lesketanje
    vseh odtenkov topline
    v presežku te rumene
    pokrajine.

  • Nima smisla

    Mačka prede ob mojem ušesu
    skozi okno prihaja zvok prometa
    občasno kak objesten motorist
    vse, da bi preglasilo moje misli
    v katerih se vrti
    kot pokvarjena kaseta
    da imam vsakih šestdeset sekund
    minuto življenja manj

  • Kričanje po svobodi


    Prometejska krila tvoje notranjosti
    silijo na svobodo.
    Zasuta s pepelom in zalita s svinčenimi solzami
    pomešanimi z gosto krvjo
    ne morejo kvišku.
    Zlomljena padajo pod težo sprijete gnusobe.
    Morala bi se dvigniti,
    če nočejo pogoreti
    in ostati ožgana
    v železni kletki
    lastnih prepričanj,
    strahu, sramu in
    nesamozavestnega objokovanja.

    Izpusti vendar krilatega zmaja!
    Ves je v plamenih
    in sedmeroglavo bruha kričanje.

  • BABI


    Mlečne meglice se zaspano vlečejo iz struge potoka,
    ki se tu po vsej širini lenobno,
    tam ozko, igrivo in glasno pretaka pa zeleni planjavi.

    Šepetaje in nežno, počasi razvlečene objemajo vrbe
    in jih ovijajo v smogast šal drevesnega podnožja.

    Lenobno kot polž v svoji najvišji starosti,
    kot čas, ki čaka na veliko pričakovanje,
    kot gosta kremna juha, ki jo babica ob nedeljah postavi na mizo,
    samo zato, ker ve, da jo imam rada.

    In ko odloži lonec, reče: zate, mala.
    In jaz jo vprašam, iz česa?
    Iz čemaža, reče zlata babica.
    Nabrala sem ga v jutranji megli.
    Še doda moja zlata babica,
    Ki je čemaževo juho zadnjič kuhala lani.

  • Sestri

    Luna se nocoj
    je spremenila
    v limono bledo,
    s svojim lepim krhljem
    kislo zre na Zemljo
    in se ji čudi:
    Kaj tam pri tebi
    se je vse že skuhalo?
    Skisalo in sesirilo?
    Odkar odlepila sem
    se od tebe, draga sestra,
    ti vedno bolj si vroča
    in vse na tebi brenči in vre,
    kot da te daje
    druga puberteta.
    Od daleč celo se zdi,
    da vrtiš se v tirnici
    vesoljske smrti.
    Zemlja v mrak vesoljni
    zabrunda škripajoče:
    Ah, daj, ne paničari,
    saj vendar veš,
    da tak planet kot sem,
    ne umrem kar tako
    za vsako figo,
    saj vendar imam
    tebe za luno,
    saj dobro veš,
    da to ne more biti res,
    saj čaka naju
    še milijard svetlobnih sto.
    Ni na meni zdaj, da bi se ozirala
    na vsak nadležen mi mrčes.
    Zemljina brezbrižnost
    Luno ujezi, da skoraj
    sname se z neba,
    me prehitro prebudi,
    in ravno še ujamem
    Zemlje godrnjavo škripanje.

  • Na vrtu 

    Vsak večer sem ju opazoval. 

    Njega, na lesenem stolu, tresočih rok.

    Njo, na klopi poleg, s knjigo v roki.

    On, je včasih vstal, in se sprehodil med gredicami spominov.

    Za trenutek je postal, kot bi le tu našel prostor za svoje sanje.

    Nato se je vrnil do svojega stola in jo nežno pogladil po vratu.

    Ona, se je na vsaki strani zadržala dlje kot običajno.

    Včasih je odložila knjigo, zaprla oči in poslušala tišino.

    Nato je odprla oči in ga z njimi nežno objela.

    Ko se je sonce nehalo igrati z bučkami in paradižniki

    in se sence niso več zibale na vejah,

    je vstal in jo ogrnil z odejo preteklosti.

    Ampak, morda se motim.

  • Ne za ta svet

    Drage igrače, svilnate hlače,
    drugim od nekdaj, tebi od včeraj,
     z medom napite, v trakce povite,
    niso od tukaj, izvirno od tam.

    Kje tisti tam je, kdaj si mu bižje?
    Z vsakim dejanjem drviš malo nižje.
    Vsak te zanika, nisi obet,
    nerazumljena, ne za ta svet.

    Čredni nagon je od nekdaj za druge,
    drobni odkloni ti dolbejo truge,
    standard napor je kot hoja po prstih,
    skrivni obvoz, ko so vsi v eni vrsti.

    Nismo enaki, različnosti oda,
    vsemu navkljub te počaka posoda,
    skrajno neoprana te opominja,
    da prilagodljivost je prava blaginja.

  • Bolezen

    Zajec Bruno poležava.
    Toži, da boli ga glava,
    pravi, da ga peče grlo,
    da nebo se bo odprlo.
    Daje resna ga okužba.
    Zdaj zaman ga čaka družba,
    da pridruži se na spletu.
    Vso noč v virtualnem svetu
    bi s princeso jezdil zmaja,
    klanjala bi se mu raja
    – kot vladar bi plemeniti
    dal stvari tako urediti,
    da bi plačo vsak dobival,
    če vse dneve bi počival
    in moči za noč nabiral.
    A zdaj svet se mu podira,
    kar vročina mu narašča,
    in vsega je kriva tašča.
    Le kaj v glavi ji je vzklilo,
    da abrahamu za darilo
    je dala čisto pr(a)vo službo.

  • DANES #4

    Danes sem prazen.
    Um je prazen,
    energetsko prazen,
    čustveno prazen.

    Ne poražen,
    ampak blaženo,
    potolaženo,
    nekje v tem univerzumu umeščen.

    Jutri bom spet napolnjen.
    In spet blazno praznenje.

    Skozi črno luknjo je pot
    do lebdeče praznine.

  • Seznam

    Seznam vseh nalog
    se veča od dne, ko nastaneš.
    Množi se! Deli se!
    Škrge spremeni v pljuča.
    Plavuti spremeni v prste.
    Zaceli si rano na popku.
    In že si na štirih,
    ko moraš na dvoje,
    da roke sprostiš,
    da primeš naramnice torbe,
    ko prvič učiš se čez zebro,
    in čakaš na rdeči,
    da šolarčki prečkajo cesto,
    inštruktor ponavlja:
    leva za sklopko,
    desna za plin in zavoro,
    in že je pet zjutraj,
    na dveh decilitrih črnine
    se voziš v pisarno,
    kjer čaka te tisoč balončkov
    za vsa desetletja garanja,
    ko reče nekdo, da zdaj
    končno lahko počivaš
    in ti se nasmehneš,
    saj v glavi že pišeš sezname
    za vrt in teraso in
    zadnjih par letov na morje,
    ko kolk si uničiš na škarpi
    in čakaš na vrsto,
    zadnji dodan na seznamu.
    Tri vrste tablet
    dve bergli ob strani
    in ena naloga obstane.
    Edina pomembna.
    Le dihaj, le dihaj.
    Vsaj to še zmoreš.
    Le dihaj, le dihaj.
    Preden odideš.

  • Joie de vivre

    Krik razpara tišino,
    vrane krožijo pod oblaki,
    vrbe skrčijo veje
    povešajo skodrane glave
    k potoku s stekleno skorjo.

    Nebo je že odvrglo sivo mrežo
    in noč se je vtkala v pajčevino.

    In ti, kdorkoli že
    si figura
    obledele barve,
    nedoločljivih okvirjev.

    Stopaš po poti s koraki,
    ki meljejo odpadlo listje,
    v sklepih čutiš pregibanje
    vedno iste besede
    (nosiš jo s seboj,
    kakor pozabljeno darilo položeno v škatlo,
    zavito v papir, prekrito s prahom).

    Kadar je tvoja senca dolga
    ali se ti obris ne prilega,
    obstajaš spodaj v jami
    ali lebdiš na vrhu hribov
    iščeš vedno samo njo,

    to besedo
    zagledaš v naravi,
    ker žari v zraku, vodi, zemlji
    potem odkriješ valove v prsih,
    sipanje po telesu, zlivanje skozi rane

    prigovarjaš si, da
    »živeti vsebuje toliko stvari:
    dihanje, praznovanje, svečanost, obilje
    in biti v tem, predvsem pa obstati brez
    predstavlja veselje.«
    In sredi vsega si ti
    in to je dovolj.

  • Skrit

    Drug bom.
    Drugačen.
    V krinko oblečen
    bom skrit.

    Tam bom.
    Izkrivljen.
    Sam sebi odvečen.
    Parazit.

    Sam bom.
    Zagrenjen.
    Varno nesrečen.
    V laži zavit.

    Tak bom.
    Temačen.
    Ne znam bit drugačen
    kot skrit.

    Čakat na svit.

  • S-e/o-nce

    Ponoči sence izginejo
    vseeno je tema bolj strašljiva
    nima oblike
    niti meje
    nič ji ne prepreči
    da bi se prelila vame
    in napolnila vse moje kotičke

    Sence so lepe
    ker vem da je nekje
    sonce

  • Moja pesem

    pride rada ponoči
    močna kot kraljica
    ne ustavlja se
    na poljanah sanj
    kot muhasta ptica
    glasno ščebeče
    sredi spanca me zbudi
    takrat ko je ura tri
    le takrat nečimrno
    razdaja se mi ljubica
    skrita v noči želja
    nepovabljena pride
    in terja me le zase
    morda za hip jo ujamem
    če takrat je ne vklenem
    v črke rimane besede
    do svita za zmeraj odleti
    nikdar se več ne vrne
    le včasih, sila redko
    pride kakšna druga.

  • Misel

    Muči me misel,
    molčeča, skeleča,
    v meni razrašča se,
    trga, se veča,
    iz glave v svet
    bi želela skočiti,
    se udejanjiti,
    se poroditi.

    A ne pustim ji,
    tiščim jo, zatiram,
    z vsem njenim rodom
    se maltretiram.
    V meni kopiči se
    bol parajoča,
    glava postaja
    nevarno pekoča.

    Rane in raze
    povzroča, že vidne,
    tkiva in mišice
    dela rigidne.
    V meni se kuha
    do takšnega stanja,
    da mi srce že po
    šivih razganja.

    Končno iz pljuč se
    iztrga hud krik.

    Končno je svet spet
    normalnih oblik.

  • Prelomi

    vse se zgodi ob prelomu dneva
    takrat
    ko se začne poslavljati nepredirna tema
    ko vidni korteks začnejo presevati žarki
    prve jutranje svetlobe
    ali takrat
    ko se začne svetloba poslavljati
    ko melatonin prevzame vajeti
    in predelavo vsrkanega spustiš
    na nižje ravni možganskega valovanja

    takrat se vse dogaja
    takrat se misli prebujajo
    ali začnejo ugašati
    morda se lotiš sinopsisa dneva
    ali pa načrtovati novega
    takrat si bolj osredotočen
    ali bolj umirjen
    ali bolj vznemirjen
    ali kar pač si
    ko vstopaš
    skozi (vedno) nova vrata

  • DANES #3

    Danes sem poslušal smrt,
    ko se je zavlekla v našo ulico.
    Vzela je sosedovo mamo, revico,
    čez njo razprostrla mrtvaški prt.

    Ko pride smrt vse izgine,
    samo jok, šepetanja in objemi,
    še ptičji kriki so nemi.
    Hitro pride, hitro mine.

    Mogoče jutri sam umrem,
    mogoče ti, mogoče vsi.
    V Hirošimi je na enkrat umrlo
    petdeset tisoč ljudi.

  • Profil pesnika

    Od rojstva dalje sem drugačen,

    verjetno ne v ponos očetu,

    mišičastem tigru v kopačkah,

    ki je namesto mame objemal žogo in druge ženske.

    Ni mi bilo mar za prvinske igre,

    igranje kavbojcev in indijancev

    in kazanja prozornih mišic.

    V temačnih kotičkih sem zadihal,

    s knjigo v roki sem bil vsakič drug junak.

    poleg pa šivanje gobelinov

    in risanje zemljevidov.

    Če ni bilo treba govoriti, nisem.

    Če ni bilo treba karkoli, nisem.

    Mislim, da glede na navedeno ni nič čudnega

    če pišem pesmi.

  • Kolovrat

    Besede ovite v besede
    z vrtenjem postanejo predivo.
    V tvojih ustih se spremenijo v niti
    zbite v kepo prepletenih pričakovanj.

    Potegnem, rahljam vozle,
    vlečem, cukam jih iz tvojih ust
    dokler s prsti
    ne držim nacefrani šopek
    vseh začetkov
    ali so to sami konci
    tvojih neizpolnjenih obljub?

  • Vedno

    Načrti se rušijo.
    Dnevi se kvarijo.
    Nasmehi se kremžijo.

    A tudi v temnih nočeh
    tam zunaj nekje v vesolju
    vedno sije sonce.

  • Praznina

    Razmetana praznina,
    zapolnjena z naveličanim dolgočasjem.
    Vogali polni egoizma,
    s stropa pritiska ošabnost,
    s tal poganjajo kače.
    V izpraznjeni luknji ničesar ni prostora za nič.
    V njej donijo gongi,
    krivdo iščejo drugje.
    Apokalipsa bo odrešilni konec,
    ko bo potres hudobije zamajal tla.
    Praznina se bo vsula vase,
    hudičevi hlapci bodo vlekli kožo s telesa.
    Takrat se bo ustavil prepih v razmetani praznini.
    In konec bo vsega lepega

  • Peščena ura

    Srebro v laseh
    zgovoren smeh
    na licu sled
    težaških let.

    Premnogih poti.
    Tresoče dlani
    izštevajo zrna
    trhle prsti.

    V peščenem lijaku
    počakajo hip,
    da eno po eno
    zdrsi čez nasip

    skoz ozek tunel
    v poslednjo globel.

    Postati plevel.

  • Ob jezeru

    Pesem se izteka v noč.
    Labod poseda na obali.
    Sameva.
    Kljub temu ga moti žvenket cerkvenih zvonov.
    Glasba, ki nima popolnoma nobene veze s sedanjostjo.
    Grad, navdušeni pripovedovalec, vpije z vzpetine nad jezerom.
    Solze skačejo z zidov.
    Tudi ječe samevajo.

    Ostali labodi so pomrli.

  • Pisave vetra

    Veter tišino reže
    na dolge bele trakove,
    ki ovijajo trupla
    presušenih otrok.
    V prah z nevidnim
    prstom riše
    nova pravila,
    v beli kamen
    neslišno dolbe
    novo biblijo.
    Nihče ne vidi še,
    da izvoljeno je
    novo ljudstvo
    gledališča ljubezni
    in svobodnih predstav.
    Nihče ne vidi še,
    da veter kolo suče
    vedno v isto smer.
    Le naprej, nazaj nikdar,
    čeprav kdaj se zdi drugače.
    Bilo od nekdaj je tako
    in na vekov veke bo.

  • Agregatna stanja

    Ledena kocka si
    in jaz vroč čaj
    vsak zase izjemen

    unikaten

    v tem vesolju nezdružljiva
    plavaš v meni, nekaj časa
    potem izgubiš svoje bistvo

    izgineš

    jaz pa ostanem
    malo bolj mlačna
    in bolj vodenega okusa

  • Konec

    Za hip ali dva postojim.
    Zaprem oči in
    globoko vdihnem.

    Nočem prehitevati.

    Iztegnjeni prsti me prestrašijo.

    Sklenem roke,
    jih položim na prsi,
    poskušam zaznati premikanje
    prsnega koša,
    vek,
    česarkoli.
    Nič.

    Konec je,
    pomislim.

    A spet me je pretental nos.
    Iztegnem roko in
    sežem
    po topli orehovi potici.

  • DANES #2

    Danes se je streha lesketala
    v pesku iz puščave.
    En majhen del Sahare
    ena ploha je naprala.

    Na strehi iščem stopinje kamel
    in kje je ležal beduin,
    ki ga je hudobni džin vzel,
    ko v naše kraje je letel.

    Mogoče jutri pride beduin,
    ki po svetu roma,
    išče koščke Sahare, svojega doma.
    Shranil bom pesek in mu skuhal čaj.

  • Monokromatsko

    glodajo me črvi
    beli črvi nemira
    grizejo skozi tkivo
    ki sem jaz
    postava na ravnini

    relief porezanih vrhov
    zasipanih dolin
    tavam v mlečni pokrajini

    beli črvi, ravna linija
    negibna čustva
    sred izropane dežele

    ploščato bitje
    ena barva
    utripam v pustinji

  • Brki pripovedujejo

    Spenjeno mleko viša robove.
    Zgornja ustnica se potopi v bombažno belino
    in nariše dedku brke.
    Ti se razširijo v širok nasmeh,
    ko uzrejo moje velike oči
    in napihnjena kroglasta lička zadržanega zraka,
    ki bi rad bušnil v smeh.
    Prijazno se premaknejo žametni brki
    in začno pripovedovati zgodbice.
    Takšne otroške, prijazne in igrive.
    O miškah in putkah, pa o velikanih,
    ki rešujejo svet.

    Včasih so dedkovi brki črni.
    Narisani s sajami.
    Takrat dolbejo po spominih iz vojne.
    O lakoti govorijo, o mrazu in strahu.
    Včasih se zaskrbljeno našobijo v metlast grm
    in podoživljajo grozo, granate, kri in trupla.
    Govorijo o tem, kako so pogrešali babico
    in skesano obmolknejo za trenutek,
    ko so pred priznanjem, da so se večino časa
    srhljivo bali zase in niti pomislili nanjo.

  • DANES #1

    Danes ne bom še kosil,
    počakal bom cvetje.
    Kje je še poletje,
    ko bo travnik suh in siv?

    Danes ne bom nič pil,
    bom raje gledal cvetje,
    male marjetice v šopih objete
    in vetrič čez njih premil.

    Jutri bom vse to nardil,
    moril, ker sem pil,
    pil, ker sem moril,
    sebe in cvetje.

  • Izgubljena priložnost

    Prišla je kar tako.
    Mimogrede.
    Ob korenini lasu je zdrsnila skozi kožo.
    Prerinila se je skozi lobanjske kosti
    in sedla v možgansko skorjo.
    Nato se je potopila globlje.
    Vrtinčila se je in poplesavala.
    Brenčala je, kot bi hotela nekaj povedati.

    Nisem je razumela.
    Njeno brenčanje me je vznemirjalo.
    Poskušala sem jo pregnati.
    Na vse načine, na vso moč.
    Mišice so trgali krči,
    veke nemirno utripale.
    Po nabreklih žilah je bučala kri,
    ki jo je nestrpno srce besno poganjalo po telesu.
    Poskakovalo je v prsnem košu
    kot pobesnel star kotel.
    Noge so se drobencljaje prestopale.
    Prsti so divje udarjali po tipkovnici,
    a nikakor niso ujeli prave melodije, pravega ritma.
    Ona pa se mi je ponujala in
    – zdelo se je že tako –
    se mi nasmihala.
    Mahala je in mi govorila.
    A njen jezik mi je bil tuj.
    Tudi sama je postajala nestrpna.
    Končno se je naveličala.
    Nenadoma se je obrnila in odletela iz glave.
    Ko mi je pokazala hrbet,
    se je na njem zableščal velik neonski napis:
    aprilska muza.

  • Temne oči

    Njegove temne oči zrejo
    skozi kovinske rešetke,
    ki ločijo njegov mali svet
    od mojih neskončnih planjav.

    V njegovih temnih očeh
    prepoznam razočaranje
    nad tem svetom,
    ki ga je v kletko zaprl.

    Okoli naju direndaj otrok,
    ki se derejo, da so videli:
    slona, žirafo,
    morskega leva!

    Pogleda me.
    Pokima mi.

    Oba razumeva,
    da svet ne razume.
    Da še nekaj časa
    ne bo razumel.

    Grem dalje
    v iskanju žirafe.
    On nasloni
    svoj zguban obraz
    na kovinske rešetke.

    Ostane tam.

  • Vse teče

    Luže, ki jih je imela
    majhna punčka
                    ki je bila včasih jaz
    tako rada
    so zdaj postale
    samo še mokri čevlji
    v katerih cmokajo moji koraki
    ko hitim proti novim obveznostim

  • Se že vidi luč na koncu tunela?


    Ko bo konec morije
    in nekoč jo bo,
    bo konec bolečine.
    Slišali bomo vesele tone.
    Zopet se bomo na pamet učili dolgočasne pesmi,
    morda pozabili koliko je ura,
    sladoled bo počasi dobil čokoladen okus,
    sonce bo zasijalo v svetlih barvah,
    in stavbe bodo dobile prvotno obliko.

    Vse bo isto kot je bilo nekoč,
    le rok za ploskanje ne bomo imeli več.

  • Vija vaja

    Ti boš lačen, ti bogat,
    ti boš mrtev, ti pa star.
    Ti boš srečen, ti drugačen,
    ti boš velik, ti boš slep.
    
    Tebi željo, tebi vodko,
    tebi knjigo, tebi puško.
    Tebi slavo, tebi genocid,
    tebi kamen, tebi satelit.
    
    Zate modra, zate niti črna,
    zate zlato, zate niti prah.
    Zate krona, zate niti jama,
    zate pesem, zate niti štrik.
    
    In tako brez kraja
    ringa ringa raja
    v večnost se igramo
    igre brez meja.
  • Jutro

    začetek časa,
    povabilo svežine,
    ponudba obilja,
    čistost bivanja,
    možnost izbire,
    del dneva z eno samo nalogo:
    obstajati, slaviti življenje
    biti brez pričakovanj

    jutro je dogodek

  • PRVI

    Kdor pozna me,
    ve, da nihče
    drug se kosa 
    z mano ne.
    Sem najlepši,
    najmočnejši,
    najbolj pameten,
    se ve!
    Na vsem svetu
    ni heroja,
    ki kako bi
    me prebral,
    na vsem svetu
    prav nikogar,
    ki bi kdaj me 
    naplahtal.
    Superman,
    Batman in
    Herkul,
    to so sami
    softiči.
    Einstein, Vega,
    Dalton, Newton,
    Harry Potter,
    ni da ni.
    Raje vprašajo
    naj mene,
    ki sledilcev
    imam milijon
    in se skrivam
    pred vsiljivci
    paparazi, 
    ne zastonj.
    Pravzaprav
    mi ne pomaga
    vseh zlatnikov -
    dvesto kil.
    Sama sreča, 
    da drži
    vsaj to, da
    prvi je april.