Čarovnija

Več kot je ljudi
okoli mene na ulici,
manj sem lahko sama
s svojimi mislimi.
Prepustim se toku navzgor.
Lily nataka mi dišečo hmeljevo omamo,
me vabi v deželo neznano.
General Rudolf me dvigne visoko v nebo,
da lebdim nad trdno zemljo,
dokler me rdeča rosna vrtnica
ne posrka med svoje dišeče lističe,
kjer opajam se z njenimi
čarobnimi vonjavami.
Proti polnoči me navdušeno izpljune
visoko v nebo, med radovedne zvezde,
ki z lesketavo polno luno
na skrivaj me obrekujejo.
Zjutraj me Ivan zbuja z dišečo
skodelico črne kave.
Veš, mi pravi, najboljša je takšna,
črna, vroča in brez vsega.
Tako kot ženska, mi pomežikne,
z velikimi črnimi brki potrese krohot
v jutranje sončne meglice
in jaz mu odgovarjam
z nasmehom Mone Lize.