Avtor: Mojca Čebulj

Nič ni enostavno,
takole ena na ena,
kako šele je težko,
ko moraš ena na sto
dokazovati neprestano
se v spuščanju zmajev,
da slehernik bi videl,
koliko si težek, vreden
in prislužiti sposoben
za  druge denarcev.

Ti raje svojega zmaja
skrivaš pod svojo mehko
kosmato in potno pazduho,
z njim ujet tečeš na samo,
v nepredirne temne gozdove,
kjer med divjimi praprotmi
in visokimi gostimi krošnjami,
v prostoru med vitkimi debli
bivata radost in svoboda
breztežnostnega lebdenja.

Več kot je ljudi
okoli mene na ulici,
manj sem lahko sama
s svojimi mislimi.
Prepustim se toku navzgor.
Lily nataka mi dišečo hmeljevo omamo,
me vabi v deželo neznano.
General Rudolf me dvigne visoko v nebo,
da lebdim nad trdno zemljo,
dokler me rdeča rosna vrtnica
ne posrka med svoje dišeče lističe,
kjer opajam se z njenimi
čarobnimi vonjavami.
Proti polnoči me navdušeno izpljune
visoko v nebo, med radovedne zvezde,
ki z lesketavo polno luno
na skrivaj me obrekujejo.
Zjutraj me Ivan zbuja z dišečo
skodelico črne kave.
Veš, mi pravi, najboljša je takšna,
črna, vroča in brez vsega.
Tako kot ženska, mi pomežikne,
z velikimi črnimi brki potrese krohot
v jutranje sončne meglice
in jaz mu odgovarjam
z nasmehom Mone Lize.

Letos je prišla zahrbtno,
skrita za poletno vročino,
takrat, ko vse se je sprostilo,
nebrzdano in silno lačno
cvetove in srca odprlo.

Hladnokrvno so dolgi noži
v mehko misel zarezali,
v dušo vsega, kar obstaja,
raste, cveti in se smeji,
na zemljo spustili kri.

Vsem ljudem so do večera
zaledenele prijazne misli,
pogledi nežni ostekleneli,
zamrznila srca radodarna.
Letos obeta se velika lakota.

Pravijo, da eno celo življenje
lahko se strne v nekaj kratkih besed.
V eno samo kratko pesem.
Težko mi je to razumeti,
a tolažim se, da je to pač tako
zaradi moje zanemarljive majhnosti,
ki izhaja iz vesolja širnega
črne perspektive
in odmerja vso nepomembnost mojo,
ki žuga mi, naj si ne domišljam,
da v tem svetu nekaj sem
in da lahko pustim pečat,
ki ostal bo viden
dlje kot madež razmazane mušice
na vetrobranskem steklu.
Vendarle nisem dinozaver,
da gnetla bi zemljo
s svojimi težkimi stopinjami
in za sabo puščala nerazgradljive kosti
in nisem tista skrivna sila,
ki je svetovna čudesa gradila.
Jaz le šepetam v veter,
ki razmetava besede moje
v črni nič vesoljske iluzije,
hitro, dosledno in sproti,
da niti papirja ne utegnejo se oprijeti.
In vendar se upiram tej črnini,
besede na mojem ekranu so bele
in smejim se usodi z belimi zobmi.

Zadnje besede bo strumni veter šepetal
golim mrzlim skalam tik pod nebom.
Odgovarjali mu bodo skuštrani oblaki,
ki bodo skisano šmarnico zlivali rekam.

Zadnje besede bo morje šumelo
opustelim obalam odetih v plastiko.
Prazno klasje bo v pantomimi rose
črni zemlji pripovedovalo zgodbe.

Zadnje besede bodo krošnje rjovele,
ko se bodo praprotim priklanjale,
njihove močne korenine bodo oklepale
skrivnosti in zadnje besede zamolčale.

Ne skrbi me več
moja lastna smrt,
ta bila je na recept predpisana
že ob mojem rojstvu;
za povrh življenje imam lepo.
Ne skrbi me več
niti moj sebični gen,
ta potuje iz mongolskih step
na obale južnega morja;
spotoma sem zanj opravila
svoje po pogodbi naključja.

Kar me skrbi, je to,
da naključje ni,
da postajam, tako kot vsi,
mrtva igrača v brezobzirnih rokah
starih gluhih fantov,
ki na poti nazaj v plenice
pozabljajo nalašč,
da nekoč
jih dojila je ljubezen.
Tudi ni naključje,
da jim še nihče
iz rok ni spulil palice
za brezglavo pretepanje.
To resnično me skrbi,
medtem ko pogled upiram
naravnost v vodeno sonce.

Upam, da kmalu se stalim.

Dviga se pero,
kriči ostro
in glasno,
visoko v nebo
zabada zašiljeno konico,
reže v krvavo zarjo,
izpisuje v oblake jasno govorico,
zavrača prestižno nagrado,
v zameno
zahteva odločno
nujno svobodo
za porušeno mesto,
za polje prepojeno
z otroško krvjo,
za upanje skoraj ugaslo,
za mrtvih dostojanstvo.

Glas dviga pero
pisateljsko
za sveta popravilo,
oglaša se pero
pesniško
za ljubezen v prvo vrsto,
kriči pero v tišino
za kompasa spremembo.

Kako dolgo
še se bo pretvarjalo
širnega sveta uho,
da je nepopravljivo gluho?
Kako dolgo bo
še lahko mižalo
pred mrtvih tožbo
in živih srhljivo tišino?

Morda odgovor ve pero.

In mi? Upamo.
Si upamo?

Zapiram oči od utrujenosti
in nerazumnega sramu,
ko gledam okoli sebe,
nejeverno preštevam
zlato zloščene stole,
ki prazni strmijo na oder.

Nemoč množico priklicati
gluho od elektronskih smeti,
ljudem končno  dopovedati,
naj vendar odprejo oči,
napojijo prazne duše si
s svežimi cvetlicami;
ta okovana nemoč
je neskončna in hrani
se s tišino zaprtih src,
ki so v trdoti prenehala biti.

Duša secirana leži
na prosekturi režije
in samo osameli čudaki
z radovednimi prsti
brodimo po njeni krvi
srkamo trpljenje tuje,
da z njim bi zrasli
daleč preko sebe
in ponoči lažje v sanjah
v neznano potovali.

Aplavz upira se nemoči,
a vendar se mi zdi,
da odtehtati ne more
praznine v dvorani
in da danes blagajna ne poplača
niti razvrščanja stolov.
Morda bi pomagal iskren objem
privzdigniti zanos tistega,
ki se vedno ves razda,
pa čeprav za enega gledalca,
a preden razmislim,
če se to sploh spodobi,
me na ulico spodijo luči,
ki za nocoj ugasnejo iluzijo odra.

voda iz pradavnega izvira
umila je sledi najinih dotikov
brezbrižno sonce posušilo
poljube zaprisežene lepote
izgubljena v spominih vetra
v prazni dvojini hrepeniva
zaslepljena voljno pozabiva
mali nevidni bozon strasti
se z nama neusmiljeno lovi
v krogu zmagovalno goni
prepoteni izmučeni telesi
brez sape padava v globine
svilnato krvave gugalnice
na skrivaj prisluškujeva
tatinskim nočnim klicem
prevaranega žetona sreče
zataknjenega na pol poti
kožo nastavlja mi lačnim
očem in žejnim rokam
ubita na verandi čakam
da ledenega srca zgorim

Jutro je sveže,
prebuja ga z vzhoda zlato.
Pred službo
zavijem na črpalko,
natakam v avto
tisto drugo, črno zlato,
da me ogreje, mežikam v rumeno.
Vmes čistim steklo
razmazanih mušic z umazano vodo,
brez detergenta gre težko.
Nato pograbim torbico
in hitim na blagajno;
gospodu sivih las povem številko.
Za trenutek gleda me tiho.
Ste že natočili gorivo,
me vpraša vljudno.
Seveda, odvrnem začudeno.
(Ni se mu to prvič zgodilo,
razmišljam o tem šele kasneje.)

Molče zavije okoli pulta,
do mojega avta.
Pomislim, da se je števec zataknil;
le kako bo zdaj številko pravo nastavil?
Vendarle stopim za njim,
izza hrbta ga ogovorim:
Kaj pa je narobe, gospod?
Ja, ročko ste pustili not,
odvrne, ko stresa zadnje kaplje goriva,
celo obriše s papirjem okrog polito nafto,
točno tako kot bi tudi sama jo –
če ne bi pozabila.

Na blagajni plačujem
in se mu opravičujem,
na hitenje in službo se izgovarjam.
Ne smeji se mi,
celo nerodno me tolaži.
(Ne, njemu to gotovo ni prvič,
skrušeno pomislim.)
Za volan se usedem,
nekaj metrov naprej ustavim,
da tlak izmerim.
Aktiviram kompresor.
Se tako začne? pomislim.
Niso gume prazne, a še kar čepim.
Samo rabim čas, da razmislim,
preden spet na cesto zavijem.
Le kje ima moja glava ventil
in kako naj ga zaprem?

Lahko je zelo smooth
in ziblje v nirvano,
lahko je tudi v neopisljivi
freestyle razmetan,
razglašen, da bolijo kosti,
odklaplja mi misli
in me pusti,
da odtavam
med tuje dotike.

Njen Ariel je
posoda, ki hrani trpljenje,
s katerim se op(l)ajam.
Moj Ariel
pere perilo
namesto mojih rok,
da z njimi tačas lahko
tehtam skrbno
vso praznino smrti,
ki jo že davno
je odmeril
prestreljeni divji ptič
kanjuh,
ji verjel in pel,
da če mogel bi,
umrl bi še enkrat.

Danes iz trpljenja
nastajajo
novi prašni oceani,
kjer umreti še enkrat
ni več želja
ampak nuja,
iz povsem drugih razlogov.

A čisto na koncu,
takole pod črto,
da boli od absurda,
vse je naprodaj.

Začelo se je z lastno sobo,
z višanjem standarda
postala je lastno stanovanje,
na koncu velika lastna hiša,
tako velika in prostrana,
da v njej se je izgubila
moja lepa lastna glava.

Ukradle so jo čarovnice,
ki hočejo imeti lastno
nogometno prvenstvo.
Med množico krikov
navijam za vile potiho,
opazujem jih zaljubljeno
skozi belo izložbeno okno.

Ko se zasmejem glasno,
žoga razbije motno steklo.

Ne, to ni nobena erotika
niti kakšna posebna retorika,
je le nepotrebna šlamastika.

Niti to ni nobena politika
ali posebej prebrisana taktika,
zgolj preračunljiva matematika.

Je le kazanje atomskih falusov,
barbarsko opletanje jezikov.
Je le merjenje najdaljših dometov
na nočnem nebu vojaških spermijev.
Je golo pobijanje navadnih kmetov,
ko v sivem jutru princeska sili domov.

Ročna zavora je danes tabu,
gumb za reset pride na koncu.
Vmes pa nerganje, moledovanje,
jokanje, kričanje in sprenevedanje.

Kdo sploh si želi takšno telečjo obaro?

Oba veva, da čas se nama izteka,
a vendar se o tem ne pogovarjava.
Jaz ne vprašam te, če te je strah,
ker ti meni ne rečeš, da si slab,
ne zaupaš mi, da najbrž umiraš.

Raje se delaš heroja, ki rešuje svet,
in kar govoriš o vsakdanjih stvareh.
Preklinjaš hinavsko politiko in zdravstvo
(tisto, ki ti je že vrnilo devet življenj),
za vse kriviš  inflacijo in (i)lustracijo
(včasih ne govoriš več razločno).
Vse je en sam ponaredek, kričiš,
verjameš več nikomur, praviš,
se mi zdi, da danes še meni ne.

Kaj pa ljubezen?
O njej ne govoriš nikoli.
To me boli, tako na skrivaj,
(vem, da si jo že davno pokopal),
še bolj bo bolelo me potem,
ko mrtev bo tvoj telefon.
Ljubezen bo tulila v prazno.

Topol nikoli ne raste sam,
vedno olista se v paru.
Boža z listi bližnjega,
mu v vetru tiho šepeta,
z njegovimi koreninami
prepleta se v neločljivo
krvožilje večnih radosti.

Včasih raste v drevoredu,
v dolgi ravni dvojni vrsti.
Takrat na skrivaj z vsemi
pod zemljo se poljublja,
z debli vitkimi se spogleduje
šelesti v krošnjah nežno
najlepših barv himno.

Če pa kdaj se le zgodi,
da raste čisto čisto sam,
ga poišče svetla strela,
s svojo strastjo ognjeno
ga vžge vse do korenin.
Takšne silovite ljubezni
nikoli ne more pozabiti
in če spet ga ne obišče,
kmalu v hrepenenju silnem
odvrže liste vse in izdihne.

Kadar s poslednjim plamenom
v kaminu zagori veličastno,
se z lahkim svetlim dimom
odpravi v nebo neskončno
iskat svojo vražjo ljubico.

privlečem na plano vedno
ko ne morem več
gledati samovšečnih bedakov
ko ne morem več
poslušati cirkuških teatrov
ko ne morem več
okušati slabih ponaredkov
ko ne morem več
božati ostrih komolcev
ko ne morem več
vonjati zatohlih zločinov

samo zaprem oči in se delam,
da sem metulj nad zelenimi
travniki, polnimi medenega cvetja

metulj, ki svobodno lahko izbira
čeprav vem, da v resnici se utapljam
v gostem medu, sanjam še naprej

le sanje so edino moje
vanje nikogar ne spustim
z njimi vedno lahko letim.

Ljudje, ki jih poznam,
živijo veselo kot čebele
v majhnih kletkah
z malimi okni.
Vsak dan
odhajajo
na dišeče poljane,
na travnike širne
in v temne skrivnostne gozdove.

Jaz ne živim
v majhni kletki,
moja hiša je velika
in prostrana,
iz samih svetlih oken grajena.
Skoznje jasno vidim
cvetove barvitih poljan,
valovanje zelenih travnih bilk
in lenobno zibanje gozdov.

Nikoli moja noga
ne stopi onkraj oken,
ne poboža roka moja cvetja,
nos ne vdihne zelenih pelodov trav
in jezik ne okuša gozdnih smol.
Nikoli, nikdar.

Nihče ne vidi mojih okov.
Nihče ne sliši mojih koprnečih vzdihov:
domov,
domov,
samo domov.
A le kje sem zdaj doma?

ne bodi preveč radoveden
samo in izključno brigaj se zase
žvižgačasanž

ne drezaj preveč v sosedove hlače
le tam se praskaj kjer res žuli te
žvižgačasanž

ne drsaj po tipkah cele noči
rajši pojej tableto in sladko zaspi
žvižgačasanž

ne govori preveč o pomembnih rečeh
še o svojih ne razlagaj nikomur
žvižgačasanž

ne razkrivaj preveč tujih namenov
niti svojih predrznih dejanj
žvižgačasanž

ne delaj preveč nam problemov
sicer hude težave imel boš še sam
žvižgačasanž

in ti, slišiš, ti
nikar ne bodi preveč pogumen
nikar ne bodi kot tisti
žvižgačasanž

ker mi ne bomo mamica ti mila.

Začne se že navsezgodaj zjutraj.
Vsakdo, ki pride mimo,
odgrizne mi košček miru.
Še radio v avtu na poti v službo
gloda moje zaspane možgane.
Potem je kot v čebelnjaku,
včasih kot v zverinjaku,
tu in tam kot v svinjaku;
v eksotičnem termitnjaku
postajam podobna okostnjaku.
Komaj čakam spet na radio,
in resignirano upam,
da zradira s svojo monotonijo
mojo celodnevno kakofonijo.
Doma je presenetljivo tišina,
brez valovanj, prazna kot vakuum,
ki vleče iz glave mi celodnevni hrup,
da besede kot roji pijanih mušic
zaletavajo se v stene lobanje.
Nič ne pomaga tableta
in čez glavo blazina.
Drevenim na robu zavesti
in čakam vstajenje duha,
ki v malih možganih kalkulira
vse do sončnega zahoda.
Na koncu dneva mi ostane
prazna posoda obglodanih idej;
postrgam revne drobtine,
zaskrbljeno jih preštevam.
Ne vem, če bo za eno
pesem jih dovolj.

Prav nihče ne ve,
kdaj in kako se je rodila,
najbrž kot vse na tem svetu
prišla je s svojo evolucijo.
Začela je neopazno,
neboleče in očem nevidno,
preoblečena v apoptozo,
ta res nikogar ne boli.

Dandanes ji nihče očitati ne more,
da ni sposobna
velikopoteznih zamahov,
če izkaže se potreba, več tisoč naenkrat.
Nihče ne dvomi v prefinjenost
njenih skrivnostnih potez,
ki marsikdaj ne zna jih pojasniti
niti vsa izbrana znanstvena srenja.
Nešteto izvirnih načinov premore,
da resnično osupne cele množice.

Zna opraviti iznenada, hitreje
kot klik v fotoaparatu,
a tudi sila počasi,
razvlečeno in z občutkom
za patetiko in barve.
Lahko je tiha in nežna kot prva slana,
ki nedolžnost otroku ukrade.
Morda pride krvoločna, besna
in hudobna kot hudičev rabelj
na bojni fronti.
Kakorkoli že se loti svojega posla,
je vedno temeljita in precizna.
Njena orodja so raznolika,
kdaj srhljiva, drugič predvidljiva,
teatralna in osupljiva,
kot smejoča lica mladega dekleta.
Skrbno dodaja detajle na neskončno
tapiserijo žalosti in pozabe.

Nikdar se ne utrudi,
ker je perpetuum mobile
tretje vrste.

Pripadati vsem
kadar je lepo, veselo
in zaljubljeno,
je lahko.
Skupaj trpeti
hude stvari, životariti
ali celo skupaj umirati –
le če druge izbire ni.
V domišljiji svobode
se zdi, da vsakdo lahko izbira.
Izbira sebe, srečo,
varnost, ljubezen.
Zase.
Za svoje najdražje.
V resnici izbirajo drugi,
veliko bolj in veliko pogosteje,
kot iz udobja domačega kavča se vidi.
Na sprožilcu prst
potrpežljivo čaka.
Pijano se pretvarjamo, da videz vara,
se glasno smejemo,
sami sebi lažemo.
Dokler ne pridemo na vrsto.

Hodim po neznanih
poteh in tratah,
nanje usuli so se
rdeči darovi
starega drena.
Zajamem prgišče
drnulj, ki jih moje
hrepenenje spreminja
v velike ovalne
asiminije.
Je to prihodnost,
ki me čaka,
ali le privid
tavajočega uma
v brezdanji puščavi?

Lačna zagrizem
v sočno meso.
Okus ima po sveži krvi.

Zgrbančene roke nemirno
počivajo v uvelem naročju,
nežnosti dolgo več ne lovijo;
debele sive žile jih prepredajo
in velike umazano rjave lise
v strgano čipko jih odevajo.
Prsti že dolgo spominjajo
na toge kremplje stare ujede,
komaj da še nerodno ponesejo
k ustom skodelico šipkovega čaja.
Sprehod po zaraščenih zelenicah
opraviš vsako jutro skozi okna
le s pogledom žalobno bolečim,
ki samote solza vedno znova
ga skali, da lahko vidiš le nazaj.
V prsih čutiš, da trde grude zemlje
pogrešajo dotik tvojih toplih rok.
Gledaš, kako divja zel ovija ograjo,
kako rumeni regrat sili na travo.
Nasmehneš se, ker bele češnje
in pod njimi ognjeni tulipani
vsemu navkljub znova cvetijo.

Mesec cvetočih češenj
slavil je tvoj pristanek
med zlagano mehkobo
krempljastih objemov.
Prevelika pričakovanja
celo življenje spotikala
so tvoje drzne korake
in čakala na tla zalita
s tvojo hlepečo krvjo,
da poženejo, da rodijo.
Živeti zares veličastno
bil je tvoj stalni načrt,
ki se vztrajno je rušil
kot vegasti stolp kock,
ki mu roke male niso kos.
Vse prav si naredil,
a na koncu se zdi,
da je narobe vse.
Globoko v gubah
razočaranja nad sabo
vendarle veš zagotovo,
da kljub vsemu nekdo
te vedno imel je rad.

Novembrska megla
poljublja oljnato
gladino sivega morja,
tako gosta, da obzorja
ni moč določiti,
komaj da vidi se
čolne sosednje,
skupaj in vsak zase
namakate pušče in upate
na dober ulov;
namesto lignjev in sip
prazni potegi
drug za drugim,
enkrat le
zadeneš lačno lastovico,
petelin za petelina,
kakršen si hotel biti
navzven, da zakril bi
pred drugimi
in posebej
pred sabo
svoje
obtolčeno
srce.
Takšne težke megle
po tistem še dolgo
ni bilo nazaj,
vmes odpadali so čolni
drug za drugim, da ostal si
na sivi gladini
v gosti megli
s čolnom in puščo sam,
zadnji peškador.
Novembra bo spet prišla,
saj veš, da bo,
terjat
za tistega petelina
prerani dolg,
neusmiljena rubit
srce za srce.
Nikoli ne izvem,
kako zelo te je
strah bilo,
ko je meglo
z morjem zvezal
tvoj pepel.

Gosto nebo kot pokrovka
sivega ekonomskega lonca
pritiska na krhko obzorje.
S svojimi vodenimi robovi
naslanja se na griče življenja,
jih tlači v temna jezera obupa,
hladno tre njih dostojanstvo.
Vmes tanka reža svetlobe
upa na odrešilni dež milosti.

Usta imam polna jedkega peska,
ki se vali iz razdejane puščave.
Skupaj z griči čakam na prho,
da mi splakne zaprašeno grlo,
ki bo končno glasno zakričalo,
v barvah vse strahote zapisalo.
Prej sploh nočem vedeti, kako
bridka šele so njih peščena usta.
Se z njimi sploh še da jokati?

Luna se nocoj
je spremenila
v limono bledo,
s svojim lepim krhljem
kislo zre na Zemljo
in se ji čudi:
Kaj tam pri tebi
se je vse že skuhalo?
Skisalo in sesirilo?
Odkar odlepila sem
se od tebe, draga sestra,
ti vedno bolj si vroča
in vse na tebi brenči in vre,
kot da te daje
druga puberteta.
Od daleč celo se zdi,
da vrtiš se v tirnici
vesoljske smrti.
Zemlja v mrak vesoljni
zabrunda škripajoče:
Ah, daj, ne paničari,
saj vendar veš,
da tak planet kot sem,
ne umrem kar tako
za vsako figo,
saj vendar imam
tebe za luno,
saj dobro veš,
da to ne more biti res,
saj čaka naju
še milijard svetlobnih sto.
Ni na meni zdaj, da bi se ozirala
na vsak nadležen mi mrčes.
Zemljina brezbrižnost
Luno ujezi, da skoraj
sname se z neba,
me prehitro prebudi,
in ravno še ujamem
Zemlje godrnjavo škripanje.

pride rada ponoči
močna kot kraljica
ne ustavlja se
na poljanah sanj
kot muhasta ptica
glasno ščebeče
sredi spanca me zbudi
takrat ko je ura tri
le takrat nečimrno
razdaja se mi ljubica
skrita v noči želja
nepovabljena pride
in terja me le zase
morda za hip jo ujamem
če takrat je ne vklenem
v črke rimane besede
do svita za zmeraj odleti
nikdar se več ne vrne
le včasih, sila redko
pride kakšna druga.

Veter tišino reže
na dolge bele trakove,
ki ovijajo trupla
presušenih otrok.
V prah z nevidnim
prstom riše
nova pravila,
v beli kamen
neslišno dolbe
novo biblijo.
Nihče ne vidi še,
da izvoljeno je
novo ljudstvo
gledališča ljubezni
in svobodnih predstav.
Nihče ne vidi še,
da veter kolo suče
vedno v isto smer.
Le naprej, nazaj nikdar,
čeprav kdaj se zdi drugače.
Bilo od nekdaj je tako
in na vekov veke bo.

Ti boš lačen, ti bogat,
ti boš mrtev, ti pa star.
Ti boš srečen, ti drugačen,
ti boš velik, ti boš slep.

Tebi željo, tebi vodko,
tebi knjigo, tebi puško.
Tebi slavo, tebi genocid,
tebi kamen, tebi satelit.

Zate modra, zate niti črna,
zate zlato, zate niti prah.
Zate krona, zate niti jama,
zate pesem, zate niti štrik.

In tako brez kraja
ringa ringa raja
v večnost se igramo
igre brez meja.