Avtor: Mojca Čebulj

  • Jazz pod črto

    Lahko je zelo smooth
    in ziblje v nirvano,
    lahko je tudi v neopisljivi
    freestyle razmetan,
    razglašen, da bolijo kosti,
    odklaplja mi misli
    in me pusti,
    da odtavam
    med tuje dotike.

    Njen Ariel je
    posoda, ki hrani trpljenje,
    s katerim se op(l)ajam.
    Moj Ariel
    pere perilo
    namesto mojih rok,
    da z njimi tačas lahko
    tehtam skrbno
    vso praznino smrti,
    ki jo že davno
    je odmeril
    prestreljeni divji ptič
    kanjuh,
    ji verjel in pel,
    da če mogel bi,
    umrl bi še enkrat.

    Danes iz trpljenja
    nastajajo
    novi prašni oceani,
    kjer umreti še enkrat
    ni več želja
    ampak nuja,
    iz povsem drugih razlogov.

    A čisto na koncu,
    takole pod črto,
    da boli od absurda,
    vse je naprodaj.

  • Navijačica

    Začelo se je z lastno sobo,
    z višanjem standarda
    postala je lastno stanovanje,
    na koncu velika lastna hiša,
    tako velika in prostrana,
    da v njej se je izgubila
    moja lepa lastna glava.

    Ukradle so jo čarovnice,
    ki hočejo imeti lastno
    nogometno prvenstvo.
    Med množico krikov
    navijam za vile potiho,
    opazujem jih zaljubljeno
    skozi belo izložbeno okno.

    Ko se zasmejem glasno,
    žoga razbije motno steklo.

  • Prihodnost

    Ne, to ni nobena erotika
    niti kakšna posebna retorika,
    je le nepotrebna šlamastika.

    Niti to ni nobena politika
    ali posebej prebrisana taktika,
    zgolj preračunljiva matematika.

    Je le kazanje atomskih falusov,
    barbarsko opletanje jezikov.
    Je le merjenje najdaljših dometov
    na nočnem nebu vojaških spermijev.
    Je golo pobijanje navadnih kmetov,
    ko v sivem jutru princeska sili domov.

    Ročna zavora je danes tabu,
    gumb za reset pride na koncu.
    Vmes pa nerganje, moledovanje,
    jokanje, kričanje in sprenevedanje.

    Kdo sploh si želi takšno telečjo obaro?

  • Čas v prazno

    Oba veva, da čas se nama izteka,
    a vendar se o tem ne pogovarjava.
    Jaz ne vprašam te, če te je strah,
    ker ti meni ne rečeš, da si slab,
    ne zaupaš mi, da najbrž umiraš.


    Raje se delaš heroja, ki rešuje svet,
    in kar govoriš o vsakdanjih stvareh.
    Preklinjaš hinavsko politiko in zdravstvo
    (tisto, ki ti je že vrnilo devet življenj),
    za vse kriviš  inflacijo in (i)lustracijo
    (včasih ne govoriš več razločno).
    Vse je en sam ponaredek, kričiš,
    verjameš več nikomur, praviš,
    se mi zdi, da danes še meni ne.

    Kaj pa ljubezen?
    O njej ne govoriš nikoli.
    To me boli, tako na skrivaj,
    (vem, da si jo že davno pokopal),
    še bolj bo bolelo me potem,
    ko mrtev bo tvoj telefon.
    Ljubezen bo tulila v prazno.

  • Med drevesi

    Topol nikoli ne raste sam,
    vedno olista se v paru.
    Boža z listi bližnjega,
    mu v vetru tiho šepeta,
    z njegovimi koreninami
    prepleta se v neločljivo
    krvožilje večnih radosti.

    Včasih raste v drevoredu,
    v dolgi ravni dvojni vrsti.
    Takrat na skrivaj z vsemi
    pod zemljo se poljublja,
    z debli vitkimi se spogleduje
    šelesti v krošnjah nežno
    najlepših barv himno.

    Če pa kdaj se le zgodi,
    da raste čisto čisto sam,
    ga poišče svetla strela,
    s svojo strastjo ognjeno
    ga vžge vse do korenin.
    Takšne silovite ljubezni
    nikoli ne more pozabiti
    in če spet ga ne obišče,
    kmalu v hrepenenju silnem
    odvrže liste vse in izdihne.

    Kadar s poslednjim plamenom
    v kaminu zagori veličastno,
    se z lahkim svetlim dimom
    odpravi v nebo neskončno
    iskat svojo vražjo ljubico.

  • Moje sanje

    privlečem na plano vedno
    ko ne morem več
    gledati samovšečnih bedakov
    ko ne morem več
    poslušati cirkuških teatrov
    ko ne morem več
    okušati slabih ponaredkov
    ko ne morem več
    božati ostrih komolcev
    ko ne morem več
    vonjati zatohlih zločinov


    samo zaprem oči in se delam,
    da sem metulj nad zelenimi
    travniki, polnimi medenega cvetja


    metulj, ki svobodno lahko izbira
    čeprav vem, da v resnici se utapljam
    v gostem medu, sanjam še naprej


    le sanje so edino moje
    vanje nikogar ne spustim
    z njimi vedno lahko letim.

  • Ujeta

    Ljudje, ki jih poznam,
    živijo veselo kot čebele
    v majhnih kletkah
    z malimi okni.
    Vsak dan
    odhajajo
    na dišeče poljane,
    na travnike širne
    in v temne skrivnostne gozdove.

    Jaz ne živim
    v majhni kletki,
    moja hiša je velika
    in prostrana,
    iz samih svetlih oken grajena.
    Skoznje jasno vidim
    cvetove barvitih poljan,
    valovanje zelenih travnih bilk
    in lenobno zibanje gozdov.

    Nikoli moja noga
    ne stopi onkraj oken,
    ne poboža roka moja cvetja,
    nos ne vdihne zelenih pelodov trav
    in jezik ne okuša gozdnih smol.
    Nikoli, nikdar.

    Nihče ne vidi mojih okov.
    Nihče ne sliši mojih koprnečih vzdihov:
    domov,
    domov,
    samo domov.
    A le kje sem zdaj doma?

  • Nikar

    ne bodi preveč radoveden
    samo in izključno brigaj se zase
    žvižgačasanž

    ne drezaj preveč v sosedove hlače
    le tam se praskaj kjer res žuli te
    žvižgačasanž

    ne drsaj po tipkah cele noči
    rajši pojej tableto in sladko zaspi
    žvižgačasanž

    ne govori preveč o pomembnih rečeh
    še o svojih ne razlagaj nikomur
    žvižgačasanž

    ne razkrivaj preveč tujih namenov
    niti svojih predrznih dejanj
    žvižgačasanž

    ne delaj preveč nam problemov
    sicer hude težave imel boš še sam
    žvižgačasanž

    in ti, slišiš, ti
    nikar ne bodi preveč pogumen
    nikar ne bodi kot tisti
    žvižgačasanž

    ker mi ne bomo mamica ti mila.

  • Tišine drobtine

    Začne se že navsezgodaj zjutraj.
    Vsakdo, ki pride mimo,
    odgrizne mi košček miru.
    Še radio v avtu na poti v službo
    gloda moje zaspane možgane.
    Potem je kot v čebelnjaku,
    včasih kot v zverinjaku,
    tu in tam kot v svinjaku;
    v eksotičnem termitnjaku
    postajam podobna okostnjaku.
    Komaj čakam spet na radio,
    in resignirano upam,
    da zradira s svojo monotonijo
    mojo celodnevno kakofonijo.
    Doma je presenetljivo tišina,
    brez valovanj, prazna kot vakuum,
    ki vleče iz glave mi celodnevni hrup,
    da besede kot roji pijanih mušic
    zaletavajo se v stene lobanje.
    Nič ne pomaga tableta
    in čez glavo blazina.
    Drevenim na robu zavesti
    in čakam vstajenje duha,
    ki v malih možganih kalkulira
    vse do sončnega zahoda.
    Na koncu dneva mi ostane
    prazna posoda obglodanih idej;
    postrgam revne drobtine,
    zaskrbljeno jih preštevam.
    Ne vem, če bo za eno
    pesem jih dovolj.

  • Ona ne izbira

    Prav nihče ne ve,
    kdaj in kako se je rodila,
    najbrž kot vse na tem svetu
    prišla je s svojo evolucijo.
    Začela je neopazno,
    neboleče in očem nevidno,
    preoblečena v apoptozo,
    ta res nikogar ne boli.

    Dandanes ji nihče očitati ne more,
    da ni sposobna
    velikopoteznih zamahov,
    če izkaže se potreba, več tisoč naenkrat.
    Nihče ne dvomi v prefinjenost
    njenih skrivnostnih potez,
    ki marsikdaj ne zna jih pojasniti
    niti vsa izbrana znanstvena srenja.
    Nešteto izvirnih načinov premore,
    da resnično osupne cele množice.

    Zna opraviti iznenada, hitreje
    kot klik v fotoaparatu,
    a tudi sila počasi,
    razvlečeno in z občutkom
    za patetiko in barve.
    Lahko je tiha in nežna kot prva slana,
    ki nedolžnost otroku ukrade.
    Morda pride krvoločna, besna
    in hudobna kot hudičev rabelj
    na bojni fronti.
    Kakorkoli že se loti svojega posla,
    je vedno temeljita in precizna.
    Njena orodja so raznolika,
    kdaj srhljiva, drugič predvidljiva,
    teatralna in osupljiva,
    kot smejoča lica mladega dekleta.
    Skrbno dodaja detajle na neskončno
    tapiserijo žalosti in pozabe.

    Nikdar se ne utrudi,
    ker je perpetuum mobile
    tretje vrste.

  • Mi vsi

    Pripadati vsem
    kadar je lepo, veselo
    in zaljubljeno,
    je lahko.
    Skupaj trpeti
    hude stvari, životariti
    ali celo skupaj umirati –
    le če druge izbire ni.
    V domišljiji svobode
    se zdi, da vsakdo lahko izbira.
    Izbira sebe, srečo,
    varnost, ljubezen.
    Zase.
    Za svoje najdražje.
    V resnici izbirajo drugi,
    veliko bolj in veliko pogosteje,
    kot iz udobja domačega kavča se vidi.
    Na sprožilcu prst
    potrpežljivo čaka.
    Pijano se pretvarjamo, da videz vara,
    se glasno smejemo,
    sami sebi lažemo.
    Dokler ne pridemo na vrsto.

  • Rdeče, ki te ljubim škrlatno

    Hodim po neznanih
    poteh in tratah,
    nanje usuli so se
    rdeči darovi
    starega drena.
    Zajamem prgišče
    drnulj, ki jih moje
    hrepenenje spreminja
    v velike ovalne
    asiminije.
    Je to prihodnost,
    ki me čaka,
    ali le privid
    tavajočega uma
    v brezdanji puščavi?

    Lačna zagrizem
    v sočno meso.
    Okus ima po sveži krvi.

  • Pomlad

    Zgrbančene roke nemirno
    počivajo v uvelem naročju,
    nežnosti dolgo več ne lovijo;
    debele sive žile jih prepredajo
    in velike umazano rjave lise
    v strgano čipko jih odevajo.
    Prsti že dolgo spominjajo
    na toge kremplje stare ujede,
    komaj da še nerodno ponesejo
    k ustom skodelico šipkovega čaja.
    Sprehod po zaraščenih zelenicah
    opraviš vsako jutro skozi okna
    le s pogledom žalobno bolečim,
    ki samote solza vedno znova
    ga skali, da lahko vidiš le nazaj.
    V prsih čutiš, da trde grude zemlje
    pogrešajo dotik tvojih toplih rok.
    Gledaš, kako divja zel ovija ograjo,
    kako rumeni regrat sili na travo.
    Nasmehneš se, ker bele češnje
    in pod njimi ognjeni tulipani
    vsemu navkljub znova cvetijo.

  • Male sanje

    Mesec cvetočih češenj
    slavil je tvoj pristanek
    med zlagano mehkobo
    krempljastih objemov.
    Prevelika pričakovanja
    celo življenje spotikala
    so tvoje drzne korake
    in čakala na tla zalita
    s tvojo hlepečo krvjo,
    da poženejo, da rodijo.
    Živeti zares veličastno
    bil je tvoj stalni načrt,
    ki se vztrajno je rušil
    kot vegasti stolp kock,
    ki mu roke male niso kos.
    Vse prav si naredil,
    a na koncu se zdi,
    da je narobe vse.
    Globoko v gubah
    razočaranja nad sabo
    vendarle veš zagotovo,
    da kljub vsemu nekdo
    te vedno imel je rad.

  • V zavetju megle

    Novembrska megla
    poljublja oljnato
    gladino sivega morja,
    tako gosta, da obzorja
    ni moč določiti,
    komaj da vidi se
    čolne sosednje,
    skupaj in vsak zase
    namakate pušče in upate
    na dober ulov;
    namesto lignjev in sip
    prazni potegi
    drug za drugim,
    enkrat le
    zadeneš lačno lastovico,
    petelin za petelina,
    kakršen si hotel biti
    navzven, da zakril bi
    pred drugimi
    in posebej
    pred sabo
    svoje
    obtolčeno
    srce.
    Takšne težke megle
    po tistem še dolgo
    ni bilo nazaj,
    vmes odpadali so čolni
    drug za drugim, da ostal si
    na sivi gladini
    v gosti megli
    s čolnom in puščo sam,
    zadnji peškador.
    Novembra bo spet prišla,
    saj veš, da bo,
    terjat
    za tistega petelina
    prerani dolg,
    neusmiljena rubit
    srce za srce.
    Nikoli ne izvem,
    kako zelo te je
    strah bilo,
    ko je meglo
    z morjem zvezal
    tvoj pepel.

  • Pred dežjem

    Gosto nebo kot pokrovka
    sivega ekonomskega lonca
    pritiska na krhko obzorje.
    S svojimi vodenimi robovi
    naslanja se na griče življenja,
    jih tlači v temna jezera obupa,
    hladno tre njih dostojanstvo.
    Vmes tanka reža svetlobe
    upa na odrešilni dež milosti.

    Usta imam polna jedkega peska,
    ki se vali iz razdejane puščave.
    Skupaj z griči čakam na prho,
    da mi splakne zaprašeno grlo,
    ki bo končno glasno zakričalo,
    v barvah vse strahote zapisalo.
    Prej sploh nočem vedeti, kako
    bridka šele so njih peščena usta.
    Se z njimi sploh še da jokati?

  • Sestri

    Luna se nocoj
    je spremenila
    v limono bledo,
    s svojim lepim krhljem
    kislo zre na Zemljo
    in se ji čudi:
    Kaj tam pri tebi
    se je vse že skuhalo?
    Skisalo in sesirilo?
    Odkar odlepila sem
    se od tebe, draga sestra,
    ti vedno bolj si vroča
    in vse na tebi brenči in vre,
    kot da te daje
    druga puberteta.
    Od daleč celo se zdi,
    da vrtiš se v tirnici
    vesoljske smrti.
    Zemlja v mrak vesoljni
    zabrunda škripajoče:
    Ah, daj, ne paničari,
    saj vendar veš,
    da tak planet kot sem,
    ne umrem kar tako
    za vsako figo,
    saj vendar imam
    tebe za luno,
    saj dobro veš,
    da to ne more biti res,
    saj čaka naju
    še milijard svetlobnih sto.
    Ni na meni zdaj, da bi se ozirala
    na vsak nadležen mi mrčes.
    Zemljina brezbrižnost
    Luno ujezi, da skoraj
    sname se z neba,
    me prehitro prebudi,
    in ravno še ujamem
    Zemlje godrnjavo škripanje.

  • Moja pesem

    pride rada ponoči
    močna kot kraljica
    ne ustavlja se
    na poljanah sanj
    kot muhasta ptica
    glasno ščebeče
    sredi spanca me zbudi
    takrat ko je ura tri
    le takrat nečimrno
    razdaja se mi ljubica
    skrita v noči želja
    nepovabljena pride
    in terja me le zase
    morda za hip jo ujamem
    če takrat je ne vklenem
    v črke rimane besede
    do svita za zmeraj odleti
    nikdar se več ne vrne
    le včasih, sila redko
    pride kakšna druga.

  • Pisave vetra

    Veter tišino reže
    na dolge bele trakove,
    ki ovijajo trupla
    presušenih otrok.
    V prah z nevidnim
    prstom riše
    nova pravila,
    v beli kamen
    neslišno dolbe
    novo biblijo.
    Nihče ne vidi še,
    da izvoljeno je
    novo ljudstvo
    gledališča ljubezni
    in svobodnih predstav.
    Nihče ne vidi še,
    da veter kolo suče
    vedno v isto smer.
    Le naprej, nazaj nikdar,
    čeprav kdaj se zdi drugače.
    Bilo od nekdaj je tako
    in na vekov veke bo.

  • Vija vaja

    Ti boš lačen, ti bogat,
    ti boš mrtev, ti pa star.
    Ti boš srečen, ti drugačen,
    ti boš velik, ti boš slep.
    
    Tebi željo, tebi vodko,
    tebi knjigo, tebi puško.
    Tebi slavo, tebi genocid,
    tebi kamen, tebi satelit.
    
    Zate modra, zate niti črna,
    zate zlato, zate niti prah.
    Zate krona, zate niti jama,
    zate pesem, zate niti štrik.
    
    In tako brez kraja
    ringa ringa raja
    v večnost se igramo
    igre brez meja.