Oba veva, da čas se nama izteka,
a vendar se o tem ne pogovarjava.
Jaz ne vprašam te, če te je strah,
ker ti meni ne rečeš, da si slab,
ne zaupaš mi, da najbrž umiraš.
Raje se delaš heroja, ki rešuje svet,
in kar govoriš o vsakdanjih stvareh.
Preklinjaš hinavsko politiko in zdravstvo
(tisto, ki ti je že vrnilo devet življenj),
za vse kriviš inflacijo in (i)lustracijo
(včasih ne govoriš več razločno).
Vse je en sam ponaredek, kričiš,
verjameš več nikomur, praviš,
se mi zdi, da danes še meni ne.
Kaj pa ljubezen?
O njej ne govoriš nikoli.
To me boli, tako na skrivaj,
(vem, da si jo že davno pokopal),
še bolj bo bolelo me potem,
ko mrtev bo tvoj telefon.
Ljubezen bo tulila v prazno.
Dodaj odgovor