Spenjeno mleko viša robove.
Zgornja ustnica se potopi v bombažno belino
in nariše dedku brke.
Ti se razširijo v širok nasmeh,
ko uzrejo moje velike oči
in napihnjena kroglasta lička zadržanega zraka,
ki bi rad bušnil v smeh.
Prijazno se premaknejo žametni brki
in začno pripovedovati zgodbice.
Takšne otroške, prijazne in igrive.
O miškah in putkah, pa o velikanih,
ki rešujejo svet.
Včasih so dedkovi brki črni.
Narisani s sajami.
Takrat dolbejo po spominih iz vojne.
O lakoti govorijo, o mrazu in strahu.
Včasih se zaskrbljeno našobijo v metlast grm
in podoživljajo grozo, granate, kri in trupla.
Govorijo o tem, kako so pogrešali babico
in skesano obmolknejo za trenutek,
ko so pred priznanjem, da so se večino časa
srhljivo bali zase in niti pomislili nanjo.
Brki pripovedujejo
by
Tags:
Dodaj odgovor