Dnevi za rešetkami

Ne znajdem se za štirimi zidovi,
nekako ne sodim sem, si mislim,
med vse mišičnjake, potetovirane s svojimi travmami.
Prostor, kjer se pogovarjajo s pestmi, ni zame.
Razmišljam o vseh tistih, ki so me nategnili.
Zlahka bi iz njih sestavil nogometno moštvo.
V vrata bi postavil bratranca, ki mi je garažna vrata računal, kot da so zlata.
V obrambo bi dal skupino odvetnikov, ki so me oželi vse do pešk.
Sredino terena bi kontrolirali najboljši prijatelji,
Aleš, ki je tako lepo skrbel za mojo bivšo, celo na poročno noč,
Miha, ki je ponaredil moj podpis na prodajni pogodbi za edino nepremičnino,
ki mi je še ostala,
ter Blaž, ki me je odpustil iz službe, čeprav sem podjetje nekoč ustanovil sam.
V napadu pa je mesto rezervirano za očeta, ki me od otroštva dalje napada, da sem kriv za vse njegove tegobe,
ter sina, ki me napada, da sem ubil njegovo mater.