Upamo

Dviga se pero,
kriči ostro
in glasno,
visoko v nebo
zabada zašiljeno konico,
reže v krvavo zarjo,
izpisuje v oblake jasno govorico,
zavrača prestižno nagrado,
v zameno
zahteva odločno
nujno svobodo
za porušeno mesto,
za polje prepojeno
z otroško krvjo,
za upanje skoraj ugaslo,
za mrtvih dostojanstvo.

Glas dviga pero
pisateljsko
za sveta popravilo,
oglaša se pero
pesniško
za ljubezen v prvo vrsto,
kriči pero v tišino
za kompasa spremembo.

Kako dolgo
še se bo pretvarjalo
širnega sveta uho,
da je nepopravljivo gluho?
Kako dolgo bo
še lahko mižalo
pred mrtvih tožbo
in živih srhljivo tišino?

Morda odgovor ve pero.

In mi? Upamo.
Si upamo?