Avtor: Taja Vodopivec

  • Bi bilo drugače?

    če bi se tistega hladnega novembrskega večera
    odločila drugače
    za ne namesto za ja
    bi danes sedela enako
    s hrbtom naslonjenim na beton
    z glavo v tornadu
    in nogama na razmajanih tleh?
    bi tako kot sedaj vsako jutro
    lovila ravnotežje
    v vrtoglavosti nevronskih gugalnic
    in iztirjanju aritmičnih vrtiljakov?

    vedela sem
    da se bo refren
    ki si mi ga tiste noči zapisal na popek
    neslišno nalepil na kazalce časa
    vedela sem
    pa sem ti vseeno pomagala držati črnilo
    uničila sem si konice
    sveže nalakiranih nohtov
    rdečih samo da bi me opazil
    da bi ga spraskala stran
    ta refren
    ki ga slišim še ponoči
    ko me zbudi iztirjanje vrtiljakov
    njegova trdovratnost izčiščuje dokončnost
    njegova izpetost prižiga luč

    lepa si želim si te privlačiš me

    kreten si

  • Škrat Nespat

    Muhast nočni škrat Nespat
    prihaja Eio obiskovat
    in vestno vsakič poskrbi,
    da punca dolgo ne zaspi.
     
    Rad si namreč krajša čas,
    da gnezdo dela ji iz las
    in če mu reče: je dovolj!
    nagaja ji samo še bolj.

    Po stvareh za šolo šari,
    koš z igračami mrcvari,
    s kockami sestavlja rove,
    iz njenih lutk gradi mostove.

    Ohlaja toplo ji odejo,
    rad pričara silno žejo,
    blazno pači se, prdi,
    da Eio od smeha vse boli.

    Lahko bi vse do jutra pisk
    in pok ustvarjal ta obisk,
    pa mami s cmokom lice zmoči,
    Nespat kakor mehurček poči.

  • Nektarine

    S pogledom predse se sprehodiš čez sadovnjak.
    Ker ti si tak. Vedno gledaš predse.
    Krožiš med jablanami, zadržiš se pri češnji,
    vendar te vztrajno vleče k nektarinam,
    kjer se ustaviš.
    Nad tabo jih je vsaj petdeset,
    sočnih, slastnih nektarin.
    Vsaj petdeset, pa med njimi takoj opaziš tisto,
    ki bi jo rad pojedel.
    Visoko v krošnji je, vendar ne umakneš pogleda.
    Ne zadovoljiš se z najbližjo,
    čeprav ti lahkotno binglja pred nosom.
    Tak pač si, vedno iščeš težjo pot.

    Ko je prava nektarina v tvojih rokah,
    se notranjost ust v hipu navlaži.
    Z rokama jo razpoloviš,
    da se njeno voljno meso vda pod tvojim prsti.
    Pogladiš jo ob straneh
    in všeč ti je njena gladkost.
    Lačno zagrizeš vanjo.
    Njen olup nabrekne, samo za hip,
    preden ga z zobmi predreš
    in se iz nje obilno pocedijo slastni sokovi.
    Žejno jih sesaš.
    Koščico, ki ostane,
    odvržeš v rodovitno zemljo, nonšalantno.

    Takšen pač si.

  • Mah

    Mah na obleki.
    Izpostavljena vlagi,
    odkar te poznam.

  • Izolirana

    Goltam žgoča zelišča,
    težko, sapnik je smirkov papir,
    posut z žagovino.
    Predlagaš mi analgetik,
    v zameno dobiš srep pogled.

    Po sobi hodim v meglicah,
    oblečena v jopo z žepi,
    kamor tiščim robčke.
    Čiste v lev žep,
    napol polne v desni,
    polne v koš.
    Vsa ceremonija nima veze s politiko.
    Leva je vedno začetek in desna konec.

    Usedem se in pišem.
    V prsih mi brbota
    neizrečeno,
    stene moje notranjosti
    se zlepljajo,
    zrkla žarijo
    rdeče,
    besede se s težavo rojevajo
    in so odete v sluz.

    Žaluzije vibrirajo,
    stene sobe se zlagajo vame.
    Ukalupljam se v
    samopomilovanje.

    Skozi okno žari
    svet v rumeni.
    Vse cveti,
    vse brsti,
    vse mrgoli

    brez mene.

  • Pravljice

    Kaj je tako privlačnega v ponavljanju napak?
    Zakaj ubirati trnovo pot, vedno znova?

    Kaj je tako dolgočasnega v mirnosti življenja?
    Zakaj iskati drobne pobege, vedno znova?

    Kot otroke so nas učili,
    da se življenje zaključi,
    ko prideš do izobrazbe, službe, poroke in otrok.
    Če je mogoče, v tem vrstnem redu.
    Potem si dosegel svoje,
    lahko predaš štafeto
    in se počasi spokaš.

    Pozabili so povedati,
    da se takrat življenje v resnici šele začne.
    Vse to, ali vsaj nekaj od tega –
    izobrazbe, službe, poroke, otrok,
    to je samo osnova,
    varno zavetje,
    h kateremu se ob vzponih in padcih
    vračaš, vedno znova.

    Smisel življenja,
    tisti vsakodnevni notranji vzgib
    pa je treba najti drugje,
    zunaj zanesljivosti gnezda.
    Najdeš ga v hoji proti vetru
    in plavanju proti toku.
    Najdeš ga vpet v strmo gorovje,
    nevarno viseč z roba stene.
    Skrit je v prestopanju meje
    z ene ali druge strani.
    V kričanju v nevihto,
    ko te življenje meče ob steno.
    Včasih ga zaznaš v tišini gozda,
    v potrkavanju žolne,
    v pokljanju vejic
    in šumenju otave.
    Takrat ga zavonjaš na jasi,
    ko se sprehajaš vzdolž uhojene poti.
    Okusiš ga v požirku hladne vode
    na vroč poletni dan.
    In skrit je v tvojem poljubu,
    ko razdalja med nama zbledi.

  • LEDENA GORA

    Bela gmota iznad morja,
    izboklina sred obzorja,
    trmasto premnoga leta
    vztraja gola, izvzeta.

    Zmerno vitka in prevzetna,
    vendar nično bogokletna,
    čisto stvárjenje narave
    in umirjene pojave.

    Res ledena, a ognjena,
    snubcem malone strupena,
    sánjava, nedotakljiva,
    a nevarna in lomljiva.

    V tem opisu je škrbina –
    njena vitkost pač zavaja,
    poglavitna se krivina
    pod gladino nje nahaja.

  • Tovor

    S seboj prenašam tovor.
    V moji glavi je, kamorkoli grem.

    Vse slabe izkušnje.
    Vse dobre izkušnje.

    Zmage.
    Pohvale.
    Odobravanje.
    Posmeh.
    Graja.
    Balast.
    Prijateljstva.
    Ljubezni.
    Sovraštva.
    Zamere.
    Obup.
    Hvaležnost.

    List, ki je slepeče gol
    pospremil bitje na svet,
    je že precej popisan.
    Umazan.
    Pomečkan.
    Prepognjen, večkrat.
    Ponovno poravnan.
    Spet prepognjen.
    Poravnan.

    Zdelan.

    Dejstvom navkljub se sprašujem,
    kaj je bolj živo,
    bolj toplo,
    bolj pristno,

    prazna beležnica
    ali knjiga, polna dogodivščin?

  • VODA

    Življenje je tam, kjer lahko jo doseže.
    Sama se zase na barve ne rima,
    pa jaso obarva, ko nanjo se uleže
    in v belo se odene, ko pride zima.

    Rada si barve tudi sposodi –
    od morskega dna in od rečne struge,
    olepša jo prod, ko se čezenj sprehodi
    in ona prijazno jim vrača usluge.

    Vsakič sposodi si tudi obliko.
    Dláni ukrade obliko dlaní,
    v posodo nalita spremeni sliko,
    čaša po svoje jo ukroji.

    Poplava vode neizprosno potuje,
    riše valove, podira bregove,
    globoko pod zemljo jame oblikuje
    in vodnim živalim nudi domove.

    V hudem se mrazu pretvori v led,
    po njem v drsalkah drvim kot le kaj,
    ko me zazebe, pa grem se ogret –
    takrat jo zavrem in začaram v čaj.

  • NAVEZANOST

    Ob dnevih, kot je današnji,
    me svet napolni čez rob.

    Kipim od vseh
    tistih trenutkov

    sreče
    smeha
    dvojine
    množine

    utripam od vseh
    spominov

    nate
    nanjo
    na nas
    in na pot

    od vseh tistih pomenljivih
    dialogov
    od vseh naših nesmiselnih
    zafrkancij

    ki zdramijo drobne
    nevidne ovijalke
    ki nato tiho

    ovijejo tvoje srce
    ovijejo njegovo srce
    ovijejo njeno srce

    in se počasi
    s pretkano nitjo
    zalezejo do mojega srca
    ga prepredejo
    vsega
    in nenadoma
    brez opozorila
    svoj objem
    zategnejo
    s takšno močjo

    da mi vzame dih.

  • DRUŽINA

    Predstaviš mi svojo družino.

    Tu je pingvin Pingec,

    pa njegov zelenjavni brat Česi,

    mlajša sestra surikata Suri,

    pa še en brat opičjak Ficko

    in najstarejši brat, pes Piki.

    Vprašam, kje sta mama in oče.

    Jat sem oče, se nasmehne

    in me pogleda z zvedavimi,

    iskrenimi otroškimi očmi,

    in ti si mama.

  • S TOKOM

    Po cesti drvim, ki me pelje na jug,
    po tvegani poti svobode,
    ob divjih nevihtah me ščiti klobuk
    pred ostrimi kapljami vode.

    Nevarna je cesta, promet pa na njej
    drvi povsem brez pravil.
    Iz varnega gnezda v neznano naprej
    s tokom nevidnih sil.

  • RED FLAGS

    Words, full of honey and exaggerated sounds,
    rainbow biscuits, chocolate candy, lolipops,
    behind your blue eyes there was hidden greed,
    you covered me with sticky sugar drops.

    You only wanted seeing me by moonlight,
    that was proof enough of your intentions.
    Me, so determined to accept your bite,
    I blurred your red flags to soft pink polite.

  • ODLOŽIM

    Na fotelj namestim zadnjico.
    Na fotelj odložim noge.
    Na fotelj odložim glavo, na vzglavnik.
    Nazadnje odložim še skrbi, na fotelj.
    Zdaj lahko v miru zaspim.

  • SMISEL

    Utrujena od težkega dneva
    omahnem v kavarniški stol.
    Končno.

    Sence na promenadi postajajo vse daljše.
    Sončna očala odložim na mizo,
    ne potrebujem jih več.
    Večerno mesto se prebuja.
    Po ulici zaplava vonj japonskih začimb.
    Ramen.
    Mestni hrup se stopnjuje.
    Vzdolž ulice se prepleta
    paleta intonacij.
    S ceste v bližini, nekje v ozadju,
    zvok hupe prereže zrak.
    Lahkoten smeh študentk
    za sosednjo mizo
    nesmiselno sovpada
    s krčevitim otroškim jokom
    pri mizi poleg.

    Zapiha blag veter.
    Morje je čisto blizu.

    Zbudi me natakar z vprašanjem,
    kaj mi lahko postreže.
    Zaželim si viski.

    Naročim kavo.
    Tudi kava bo v redu.
    Dobro je imeti stvari pod nadzorom.

    Stol je tako udoben.
    Kdaj bo prišla kava?
    Ptiči nekam živahno žvrgolijo.

    Poljubim cigareto in
    v nebo pošljem dimne obročke.
    V zraku se izmaličijo.
    Preveč svobode škodi,
    tudi dimnim obročkom.

    Kava z veliko pene,
    ki jo dobim predse malo za tem,
    tolažeče osmisli težek dan.

  • Ne za ta svet

    Drage igrače, svilnate hlače,
    drugim od nekdaj, tebi od včeraj,
     z medom napite, v trakce povite,
    niso od tukaj, izvirno od tam.

    Kje tisti tam je, kdaj si mu bižje?
    Z vsakim dejanjem drviš malo nižje.
    Vsak te zanika, nisi obet,
    nerazumljena, ne za ta svet.

    Čredni nagon je od nekdaj za druge,
    drobni odkloni ti dolbejo truge,
    standard napor je kot hoja po prstih,
    skrivni obvoz, ko so vsi v eni vrsti.

    Nismo enaki, različnosti oda,
    vsemu navkljub te počaka posoda,
    skrajno neoprana te opominja,
    da prilagodljivost je prava blaginja.

  • Misel

    Muči me misel,
    molčeča, skeleča,
    v meni razrašča se,
    trga, se veča,
    iz glave v svet
    bi želela skočiti,
    se udejanjiti,
    se poroditi.

    A ne pustim ji,
    tiščim jo, zatiram,
    z vsem njenim rodom
    se maltretiram.
    V meni kopiči se
    bol parajoča,
    glava postaja
    nevarno pekoča.

    Rane in raze
    povzroča, že vidne,
    tkiva in mišice
    dela rigidne.
    V meni se kuha
    do takšnega stanja,
    da mi srce že po
    šivih razganja.

    Končno iz pljuč se
    iztrga hud krik.

    Končno je svet spet
    normalnih oblik.

  • Peščena ura

    Srebro v laseh
    zgovoren smeh
    na licu sled
    težaških let.

    Premnogih poti.
    Tresoče dlani
    izštevajo zrna
    trhle prsti.

    V peščenem lijaku
    počakajo hip,
    da eno po eno
    zdrsi čez nasip

    skoz ozek tunel
    v poslednjo globel.

    Postati plevel.

  • PRVI

    Kdor pozna me,
    ve, da nihče
    drug se kosa 
    z mano ne.
    Sem najlepši,
    najmočnejši,
    najbolj pameten,
    se ve!
    Na vsem svetu
    ni heroja,
    ki kako bi
    me prebral,
    na vsem svetu
    prav nikogar,
    ki bi kdaj me 
    naplahtal.
    Superman,
    Batman in
    Herkul,
    to so sami
    softiči.
    Einstein, Vega,
    Dalton, Newton,
    Harry Potter,
    ni da ni.
    Raje vprašajo
    naj mene,
    ki sledilcev
    imam milijon
    in se skrivam
    pred vsiljivci
    paparazi, 
    ne zastonj.
    Pravzaprav
    mi ne pomaga
    vseh zlatnikov -
    dvesto kil.
    Sama sreča, 
    da drži
    vsaj to, da
    prvi je april.