Avtor: Taja Vodopivec

oblečen v črno
poskakuje med zeleno
diha v modro
teče v rdečem

trk kavne skodelice
ob porcelan
na kavču z vzorci
zlaganje v drobec
na pol in še enkrat na pol
pod širokimi rameni
odtekanje vode
v lenih pljuskih
po belih porcelanastih kanjonih
kakofonija mrmrajočih
domačnosti

postati dan
ki vate vodi
mravlje
oblivati se
s svetlobo
v prebitku
biti stičišče
redkih srečanj
napajati se
z odtenki
pričakovanj

Pesmi ne moreš tako pisati,
da letaš v roju in se nehaš igrati,
da si graditelj, hodiš vzvratno
in slikaš svet na popolno platno.

Pesem se kar sama spiše,
ko pade mrak in povsod je tišje,
odblesk vesolja se vtisne vate,
misel vpneš v jedro jate.

Nič bolj ne prija

kot lahno vkrcanje

v petkov mehurček.

Zebe me.
Glavo potopim pod toplo vodo. Lasje so jegulje.
Deja vu.
Izgubim se v zamolklo šumeči vzporednosti. Se tako počuti dojenček?
Lebdim.
Še malo.
Hlastnem za zrakom.

Ni čudno, da dojenčki po rojstvu jokajo. Iz udobja sanj so izvrženi v hladen, grob, surov svet.
Ni čudno.

Banjo imam zato, da se v zimskih mesecih grejem.
V mrazu zakrknem. Ravno obratno kot jajce, ki zakrkne na toploti.
Če živiš v toplih krajih, imaš menda manj težav z bolečinami v mišicah.
Razmišljam o selitvi v tople kraje, ampak imam rada svojo banjo. Všeč mi je občutek lebdenja v maternici.

Včasih bi bila spet dojenček.
Najraje takrat, ko je zunaj mrzlo.

Danes je eden tistih dni,
ko se melanholija povabi kar sama. Pozvoni in že stoji med vrati, polna prtljage. V silnem presenečenju je nisem sposobna zavrniti. Ošine me z zaničujočim pogledom in zdrsne mimo mene v stanovanje, kjer se v hipu zaleze v vse sobe. Kmalu ni vogala, ki ga ne bi obliznila njena žaltavost.
Besno strmim v žaluzije, ki drgetajo od napetosti, čeprav za njimi vznika sonce na svod modrine.

Temoto vidim. In spomine na vsako podrobnost, ki se drži grla kot samolepljiva nalepka. Gostja se sprehodi do hladilnika in ga odpre, da se v njem prižge lučka. Čutim, da se prižge tudi v meni. S police vzamem puding in z njim obrišem žalost. Sežem po kislih kumaricah, ki uravnajo stres. S čokolado umirim tesnobo. Mrzla je še boljša. Na polici najdem kos brieja, ki hitro upogne ostre robove spominov. Na koncu se lotim še torte, ki dobro zatesni uhajanje katrana.

Potem pa me postane strah, da je pritisk prevelik.
Spet pozvoni pri vratih.
Tudi njena sestra potrebuje prenočišče.

nadomestljiva sem
skoraj povsod
če me v službi odpustijo
ali dam odpoved
ali umrem
bodo slej ko prej namesto mene
zaposlili novo osebo
še pridnejšo
še pametnejšo

prijatelji
bi me morda pogrešali
nekaj dni
ali tednov
spomnili bi se name na kakšni žurki
ali ko bi se zbiral denar
za darilo novega prijatelja
še zabavnejšega
še drznejšega

partner
bi bil verjetno precej na tleh
kakšno leto
mogoče dve
v skrajnem primeru tri
nekako dokler ne bi
našel zamenjave
še lepše
še boljše

en prostor pa mogoče
le obstaja
kjer sem
nenadomestljiva
najpridnejša
najpametnejša
najbolj zabavna
najdrznejša
najlepša
najboljša

to je
objem
mojih otrok

eno po eno vlečem iz škatle

pobarvan pramen las

karte za vlak

zapestnico s festivala

srednješolsko pisemce

prastaro sliko staršev

sliko bivšega

prazno škatlico cigaret

spominsko knjigo iz osnovke jedilnik z maturanca

neodposlano pismo simpatiji

popisan račun iz lokala

kup prepovedanih šolskih sporočilc

eno po eno pospravljam nazaj v škatlo

mladostno drznost

vihravost

naivnost

zvedavost

prijateljstva

prvo ljubezen

norčavost

lahkomiselnost

solzavost

škatlo zaprem

pospravim

toliko spominov

neverjetnih

nepozabnih

sreča

da so

preteklost

ta svet
govori zase
lahko
divja grmi buči
gibi
se lomijo
vase
medtem ko
plapolam valovim prepustim
telo ritmu

silhueta
ki jo slika
melodija
se upogiba niha zvija
odmislim kaos
hrepenenje
praznujem
gibanje vrtenje
takrat
se v glasbi izgubim

le takrat
sem jaz

Rada bi pogladila pesem,
ki jo upogiba brleča svetloba.
Spolirala bi robove ločil,
kot brezdanja jasnost polira zatohel zrak,
ki se bohoti pod neukročenostjo navade.

Vendar ne morem.

Grenka jeza mi zakriva pogled. Črke ležijo vsenaokrog po papirju, skrivenčene in bolne. Besede so prazne, zvenijo kot neprekinjeno nabijanje žoge v steno. Tuje pametovanje mi pri tem ne pomaga. Deluje kot skupinski samomor kadilcev, katerih dim se obeša na ideje, kot bi jih želel zakriti, zamazati pred zloveščim posegom spremembe.

Ne morem več.

Odidem v gozd po svežino. Po domislice. Nekaj jih najdem na dosegu rok. Naglo jih zatlačim v hlačne žepe. Nadiham se iskrivosti, iz pljuč izpiham prah, napijem se mogočnosti gozdnega ekosistema.

Opolnomočena se vrnem.

Sem vedela, da je nekaj magičnega v naravi. Pesem se mi po tem napiše kar sama.

Ponoči me je motilo bleščanje tvojega meseca.
Zato sem hodila v temi, z zvezanimi očmi.
Presajala sem besede, ki si jih metal vame.
Plesala brez glasbe.
Vpila v veter.
S sebe trgala kožo in jo pošiljala po pošti. Nazaj sebi, priporočeno.
Slikala sem preveze čez oči.
Vdihovala zvezdne utrinke.
Teptala svinčene izseke dneva.
Sadila drevesa, ki so cvetela samo en dan in izgubljala liste tudi spomladi.
Iz sebe sem iztisnila zadnje kaplje duše.

Nato pa se je neko jutro pojavila Zarja.

Tvoj mesec me ne moti več.

zajci so poskakali
v luknje
skupaj s piščanci
spet
izlegajo jajca
zemeljskih barv
nevede
za svojo usodo
kava na soncu diši
po žaru
in pivu
okoliški ptiči
izgubljajo
kompas
sveže kumarice v solati
z okusom južnega vetra
in žgečkanjem trave med prsti
stegujejo odtenek
aprilskega sonca
proti poletju
nočem
da me najdejo
če že
ostane le še
kavna usedlina
barve zemlje
prizemlji me
predre ovoj
poči
zakrvavi zaskeli me zbudi
ukalupljeno
med tabele

Včasih na dušo še potrka krmežljavo jutro, ko se odpro vrata spalnice in razmršen, bosonog zaspano smukneš v svoje gnezdo.
Še ves topel in z drobnim telesom, ki postaja z leta v leto krepkejše,
se priviješ k meni.
Dišiš po pralnem prašku in nagajivosti.
Preplavi me mehko zadovoljstvo.
Vem, da morava vstati, a ti za trenutek prepustim kazalce časa.
Priviješ se čisto k meni in namestiš nožico čez krivuljo mojega boka, kot bi bila ta narejena posebej zate. Dobro te ohomotam v odejo in te privijem k sebi.
Želim te rešiti pred zmrzaljo, ki preti na naju zunaj postelje.
Nekaj trenutkov uživava v puhastem razkošju, nato ti namignem, da morava vstati.
Delaš se, da ne slišiš. Svaljkaš se v moji neodločnosti.

Niti malo mi ni mar.

Nočem pomisliti, da obstaja trenutek, ko boš prišel zadnjikrat.

Danes si
jutri vate zrejo
božje oči
kri ti vre
nato naenkrat
niti trzneš ne.

Zanj ves svet
bila je in
še vedno je
a mrak sloni
nad posteljo
kjer več ne spi
nenadejano zlo
zažira se mu
v telo
mrcvari sled
neizrečenosti
besed
para svet iz sanj
ki bil je
le za njiju stkan.

Samo solzá
se zdi zavetnica
vsaka v sebi ima
nevzdržno moč gorja
z vsako
ki spolzi
je manj tesnobnosti.

Skrbi ne šteje več
so še
a daleč preč.

Vse moje sanje medene,

stiske in želje so njene

in vse tegobe brezdanje..

vzela še misli je nanje.

Ni spraševala po poti,

vsrkala želje po zmoti,

prav nič je ni odvrnilo

upanje vseeno je vzklilo.

Ona je jaz in sem ona,

zmage, porazi so isti,

skupni sta jutranja zora

in zarja vse do obisti.

Mala pika je

sredi živahno polne sobe.

Vrvež naokoli

odmeva v votlost njene notranjosti.

Baterija je na varčevalnem načinu.

V rokah ji suho bingljata izžeti vrečki dostojanstva.

Izčrpana je od truda, da se zlije. Izpraznjena od spodletelih poizkusov.

Utrujena od preveč čutenja v premalo čutečem svetu. Poteptana od navideznih pritiskov.

Vpadljiva je. Celo tako zelo, da mimoidočega pogled nanjo zaslepi.

Morda je zato nihče zares ne vidi?

Če umre,

bo sploh kdo opazil?

Potica je zadišala po hiši.

Jajčke so pisano zasijale.

Šunka smrči v taperverki.

Na sveže pobriti hren čaka na nadaljno obdelavo.

Vsi se nekaj grupirajo v kuhinji,

zato se danes družim z aperolom na kavču.

Naučila jih je

kar je njo naučila mama.

Vztrajala je

jih popravljala.

Z gorečnostjo

in trmo

je vtrla navado

v žile svojih otrok

nato pa jo skupaj z njimi

prek bremen

kotalila skozi čas

dokler se ni

zalezla v zavest

preostalih rodov.

Pridruži se šopku znanih frisov
za okroglo mizo.
Red sedečih je naključen,
v skladu s karakterji
pričakovan.
Kot vsi se tudi sam zavleče tja,
kjer se počuti
najbolj varnega –
v usnjen črn stol, blizu izhoda.
S svojega kvazi mehurčka
mirno preži,
občasno izusti skromen retorični prispevek
in opazuje.
Oko vrže na šefa,
medtem ko ta suvereno
opleta z besedami in
sezuva prisotne.
Ošine sodelavko,
ki se ob zvitem šefovem vprašanju pred vsemi
naivno razgali.
Ujame pogled sodelavca preko mize,
posmehljiv je,
kar šefa razkači.
Polovica prisotnih
šefu liže kolena.
Ko jih ima že do krvi zlizana,
ga eden vpraša,
če lahko poliže še stopalo. Ob tem mu zrecitira seznam svojih dobrih lastnosti.

Prime se za sedalo črnega stola,
obide ga nenadna slabost.

Pogrezne se še globlje
v črno usnje.

Jeza

veselje

šok

poželenje

poguma dotik

malodušja odzven

pot mi krojijo

krpajo sanje

zame so vse

za ves svet

pa le tren.

Mehurčki v pijači.

Žgoči led.

Miška v kači.

Vrstni red.

Leden dež v maju.

Sladoled.

Pomlad, skupaj v raju.

Črn konfet.

Danes nisem za ta svet.

Jutri povsem nov obet.

Kreda, prašnati zgled.

Jeger grize mi led.

Skozi vsa mesta

nas z glasbo v očeh vodi

staccato cesta.

Zatohla misel,
svinčen korak
v prsih gost,
pomrznjen zrak.

Le dotik drobne,
drobne dlani
vse zlo stali,
srce stopi.

Žgano v kozarcu,

žgan prenaiven namen,

zažgana je vest.

Nisi naredila prav,
je odmev v lobanji,
ki se zažira v tkiva srca.
Spraskana duša,
ki jo je izsesal
vakuum šibkosti,
niti malo šibak,
se nevarno upogiba
pod bremenom vesti.
Nešteto mikroskopskih ježkov
se kontinuirno zaganja
na vedno ista mesta
v pljučih.
Spet in spet in spet in spet,
da ta začnejo krvaveti
in vdih postane hropeč,
hlastajoč, proseč,
kot bi umirajoča ležala
v goreči kolibi
in bi jih ogenj
lakomno prikrajšal
za kisik.
Odmev,
vakuum,
praske
in iglice
me zdaj definirajo.
Popačene okončine,
počečkan um,
ireverzibilno deformirana
duša.

Čas za ponastavitev podatkov.

Žgoče poletje
v nosnicah tli
brancin na žaru
opečene polti
pikasti jastog
na morskih poteh
borova smola
v mokrih laseh.

Ozka ulica
tlakovane poti
mivka v žepu
slane dlani
stopljena lučka
z brade curlja
na moji brisači
prostor za dva.

Sonca zaton
je lune vznik
gost mrak prereže
galebji krik
sama na plaži
sredi noči
še mesečina
in tvoje oči.

V sobi midva,
zunaj svet.
Pustiš priprta vrata.

S težo telesa
jih zaprem.
Želim te zase,
to bo najino varno vesolje.

Vrata pripreš,
ob vsakem šumu te nese
k razporku.

Zakaj te tako srka
varljivost svobode,
če v zavetju ti slikam
prostranost neba?

Ne vidiš lepote
dvojine,
trmasto siliš stran,
pa ne gre.
Zabubiš se v kokon.

Srečna sem, praviš
s solzo v očeh.
Kaplja, ki je skalila
neoporečnost mlade duše.

Precej časa ždiš,
zabubljena.
Počasi izvlečeš krila,
se pretegneš.

Nato brez besed odletiš
skozi priprta vrata.

Boš zdaj srečna?

Na dvorišču poleg bloka
pet smetiščnih kant stoji,
vsaka kar po šivih poka
in si svoj pokrov lasti.

Ta z rumeno je frizuro
 tista, ki najraje jé
lončke jogurta z glazuro,
le užitnega ne sme.

Zelena kanta (kdaj kje bela)
golta steklo kot znorela,
ves karton pa se iz vreče
vsuje v modre (ali rdeče).

Rjava res je barva kakca,
a premore za dva vlakca
migotanja in življenja
 z  jabolk, zelja in korenja.

Siva kanta ne zmrduje se,
ko se balast v njo vsuje,
si privošči, kar ostane
vse od čevljev pa do hrane.

S keksi popivnam
obup sram jezo žalost
s pivom jih sperem.

če bi se tistega hladnega novembrskega večera
odločila drugače
za ne namesto za ja
bi danes sedela enako
s hrbtom naslonjenim na beton
z glavo v tornadu
in nogama na razmajanih tleh?
bi tako kot sedaj vsako jutro
lovila ravnotežje
v vrtoglavosti nevronskih gugalnic
in iztirjanju aritmičnih vrtiljakov?

vedela sem
da se bo refren
ki si mi ga tiste noči zapisal na popek
neslišno nalepil na kazalce časa
vedela sem
pa sem ti vseeno pomagala držati črnilo
uničila sem si konice
sveže nalakiranih nohtov
rdečih samo da bi me opazil
da bi ga spraskala stran
ta refren
ki ga slišim še ponoči
ko me zbudi iztirjanje vrtiljakov
njegova trdovratnost izčiščuje dokončnost
njegova izpetost prižiga luč

lepa si želim si te privlačiš me

kreten si

Muhast nočni škrat Nespat
prihaja Eio obiskovat
in vestno vsakič poskrbi,
da punca dolgo ne zaspi.
 
Rad si namreč krajša čas,
da gnezdo dela ji iz las
in če mu reče: je dovolj!
nagaja ji samo še bolj.

Po stvareh za šolo šari,
koš z igračami mrcvari,
s kockami sestavlja rove,
iz njenih lutk gradi mostove.

Ohlaja toplo ji odejo,
rad pričara silno žejo,
blazno pači se, prdi,
da Eio od smeha vse boli.

Lahko bi vse do jutra pisk
in pok ustvarjal ta obisk,
pa mami s cmokom lice zmoči,
Nespat kakor mehurček poči.

S pogledom predse se sprehodiš čez sadovnjak.
Ker ti si tak. Vedno gledaš predse.
Krožiš med jablanami, zadržiš se pri češnji,
vendar te vztrajno vleče k nektarinam,
kjer se ustaviš.
Nad tabo jih je vsaj petdeset,
sočnih, slastnih nektarin.
Vsaj petdeset, pa med njimi takoj opaziš tisto,
ki bi jo rad pojedel.
Visoko v krošnji je, vendar ne umakneš pogleda.
Ne zadovoljiš se z najbližjo,
čeprav ti lahkotno binglja pred nosom.
Tak pač si, vedno iščeš težjo pot.

Ko je prava nektarina v tvojih rokah,
se notranjost ust v hipu navlaži.
Z rokama jo razpoloviš,
da se njeno voljno meso vda pod tvojim prsti.
Pogladiš jo ob straneh
in všeč ti je njena gladkost.
Lačno zagrizeš vanjo.
Njen olup nabrekne, samo za hip,
preden ga z zobmi predreš
in se iz nje obilno pocedijo slastni sokovi.
Žejno jih sesaš.
Koščico, ki ostane,
odvržeš v rodovitno zemljo, nonšalantno.

Takšen pač si.

Mah na obleki.
Izpostavljena vlagi,
odkar te poznam.

Goltam žgoča zelišča,
težko, sapnik je smirkov papir,
posut z žagovino.
Predlagaš mi analgetik,
v zameno dobiš srep pogled.

Po sobi hodim v meglicah,
oblečena v jopo z žepi,
kamor tiščim robčke.
Čiste v lev žep,
napol polne v desni,
polne v koš.
Vsa ceremonija nima veze s politiko.
Leva je vedno začetek in desna konec.

Usedem se in pišem.
V prsih mi brbota
neizrečeno,
stene moje notranjosti
se zlepljajo,
zrkla žarijo
rdeče,
besede se s težavo rojevajo
in so odete v sluz.

Žaluzije vibrirajo,
stene sobe se zlagajo vame.
Ukalupljam se v
samopomilovanje.

Skozi okno žari
svet v rumeni.
Vse cveti,
vse brsti,
vse mrgoli

brez mene.

Kaj je tako privlačnega v ponavljanju napak?
Zakaj ubirati trnovo pot, vedno znova?

Kaj je tako dolgočasnega v mirnosti življenja?
Zakaj iskati drobne pobege, vedno znova?

Kot otroke so nas učili,
da se življenje zaključi,
ko prideš do izobrazbe, službe, poroke in otrok.
Če je mogoče, v tem vrstnem redu.
Potem si dosegel svoje,
lahko predaš štafeto
in se počasi spokaš.

Pozabili so povedati,
da se takrat življenje v resnici šele začne.
Vse to, ali vsaj nekaj od tega –
izobrazbe, službe, poroke, otrok,
to je samo osnova,
varno zavetje,
h kateremu se ob vzponih in padcih
vračaš, vedno znova.

Smisel življenja,
tisti vsakodnevni notranji vzgib
pa je treba najti drugje,
zunaj zanesljivosti gnezda.
Najdeš ga v hoji proti vetru
in plavanju proti toku.
Najdeš ga vpet v strmo gorovje,
nevarno viseč z roba stene.
Skrit je v prestopanju meje
z ene ali druge strani.
V kričanju v nevihto,
ko te življenje meče ob steno.
Včasih ga zaznaš v tišini gozda,
v potrkavanju žolne,
v pokljanju vejic
in šumenju otave.
Takrat ga zavonjaš na jasi,
ko se sprehajaš vzdolž uhojene poti.
Okusiš ga v požirku hladne vode
na vroč poletni dan.
In skrit je v tvojem poljubu,
ko razdalja med nama zbledi.

Bela gmota iznad morja,
izboklina sred obzorja,
trmasto premnoga leta
vztraja gola, izvzeta.

Zmerno vitka in prevzetna,
vendar nično bogokletna,
čisto stvárjenje narave
in umirjene pojave.

Res ledena, a ognjena,
snubcem malone strupena,
sánjava, nedotakljiva,
a nevarna in lomljiva.

V tem opisu je škrbina –
njena vitkost pač zavaja,
poglavitna se krivina
pod gladino nje nahaja.

S seboj prenašam tovor.
V moji glavi je, kamorkoli grem.

Vse slabe izkušnje.
Vse dobre izkušnje.

Zmage.
Pohvale.
Odobravanje.
Posmeh.
Graja.
Balast.
Prijateljstva.
Ljubezni.
Sovraštva.
Zamere.
Obup.
Hvaležnost.

List, ki je slepeče gol
pospremil bitje na svet,
je že precej popisan.
Umazan.
Pomečkan.
Prepognjen, večkrat.
Ponovno poravnan.
Spet prepognjen.
Poravnan.

Zdelan.

Dejstvom navkljub se sprašujem,
kaj je bolj živo,
bolj toplo,
bolj pristno,

prazna beležnica
ali knjiga, polna dogodivščin?

Življenje je tam, kjer lahko jo doseže.
Sama se zase na barve ne rima,
pa jaso obarva, ko nanjo se uleže
in v belo se odene, ko pride zima.

Rada si barve tudi sposodi –
od morskega dna in od rečne struge,
olepša jo prod, ko se čezenj sprehodi
in ona prijazno jim vrača usluge.

Vsakič sposodi si tudi obliko.
Dláni ukrade obliko dlaní,
v posodo nalita spremeni sliko,
čaša po svoje jo ukroji.

Poplava vode neizprosno potuje,
riše valove, podira bregove,
globoko pod zemljo jame oblikuje
in vodnim živalim nudi domove.

V hudem se mrazu pretvori v led,
po njem v drsalkah drvim kot le kaj,
ko me zazebe, pa grem se ogret –
takrat jo zavrem in začaram v čaj.

Ob dnevih, kot je današnji,
me svet napolni čez rob.

Kipim od vseh
tistih trenutkov

sreče
smeha
dvojine
množine

utripam od vseh
spominov

nate
nanjo
na nas
in na pot

od vseh tistih pomenljivih
dialogov
od vseh naših nesmiselnih
zafrkancij

ki zdramijo drobne
nevidne ovijalke
ki nato tiho

ovijejo tvoje srce
ovijejo njegovo srce
ovijejo njeno srce

in se počasi
s pretkano nitjo
zalezejo do mojega srca
ga prepredejo
vsega
in nenadoma
brez opozorila
svoj objem
zategnejo
s takšno močjo

da mi vzame dih.

Predstaviš mi svojo družino.

Tu je pingvin Pingec,

pa njegov zelenjavni brat Česi,

mlajša sestra surikata Suri,

pa še en brat opičjak Ficko

in najstarejši brat, pes Piki.

Vprašam, kje sta mama in oče.

Jat sem oče, se nasmehne

in me pogleda z zvedavimi,

iskrenimi otroškimi očmi,

in ti si mama.

Po cesti drvim, ki me pelje na jug,
po tvegani poti svobode,
ob divjih nevihtah me ščiti klobuk
pred ostrimi kapljami vode.

Nevarna je cesta, promet pa na njej
drvi povsem brez pravil.
Iz varnega gnezda v neznano naprej
s tokom nevidnih sil.

Words, full of honey and exaggerated sounds,
rainbow biscuits, chocolate candy, lolipops,
behind your blue eyes there was hidden greed,
you covered me with sticky sugar drops.

You only wanted seeing me by moonlight,
that was proof enough of your intentions.
Me, so determined to accept your bite,
I blurred your red flags to soft pink polite.

Na fotelj namestim zadnjico.
Na fotelj odložim noge.
Na fotelj odložim glavo, na vzglavnik.
Nazadnje odložim še skrbi, na fotelj.
Zdaj lahko v miru zaspim.

Utrujena od težkega dneva
omahnem v kavarniški stol.
Končno.

Sence na promenadi postajajo vse daljše.
Sončna očala odložim na mizo,
ne potrebujem jih več.
Večerno mesto se prebuja.
Po ulici zaplava vonj japonskih začimb.
Ramen.
Mestni hrup se stopnjuje.
Vzdolž ulice se prepleta
paleta intonacij.
S ceste v bližini, nekje v ozadju,
zvok hupe prereže zrak.
Lahkoten smeh študentk
za sosednjo mizo
nesmiselno sovpada
s krčevitim otroškim jokom
pri mizi poleg.

Zapiha blag veter.
Morje je čisto blizu.

Zbudi me natakar z vprašanjem,
kaj mi lahko postreže.
Zaželim si viski.

Naročim kavo.
Tudi kava bo v redu.
Dobro je imeti stvari pod nadzorom.

Stol je tako udoben.
Kdaj bo prišla kava?
Ptiči nekam živahno žvrgolijo.

Poljubim cigareto in
v nebo pošljem dimne obročke.
V zraku se izmaličijo.
Preveč svobode škodi,
tudi dimnim obročkom.

Kava z veliko pene,
ki jo dobim predse malo za tem,
tolažeče osmisli težek dan.

Drage igrače, svilnate hlače,
drugim od nekdaj, tebi od včeraj,
 z medom napite, v trakce povite,
niso od tukaj, izvirno od tam.

Kje tisti tam je, kdaj si mu bižje?
Z vsakim dejanjem drviš malo nižje.
Vsak te zanika, nisi obet,
nerazumljena, ne za ta svet.

Čredni nagon je od nekdaj za druge,
drobni odkloni ti dolbejo truge,
standard napor je kot hoja po prstih,
skrivni obvoz, ko so vsi v eni vrsti.

Nismo enaki, različnosti oda,
vsemu navkljub te počaka posoda,
skrajno neoprana te opominja,
da prilagodljivost je prava blaginja.

Muči me misel,
molčeča, skeleča,
v meni razrašča se,
trga, se veča,
iz glave v svet
bi želela skočiti,
se udejanjiti,
se poroditi.

A ne pustim ji,
tiščim jo, zatiram,
z vsem njenim rodom
se maltretiram.
V meni kopiči se
bol parajoča,
glava postaja
nevarno pekoča.

Rane in raze
povzroča, že vidne,
tkiva in mišice
dela rigidne.
V meni se kuha
do takšnega stanja,
da mi srce že po
šivih razganja.

Končno iz pljuč se
iztrga hud krik.

Končno je svet spet
normalnih oblik.

Srebro v laseh
zgovoren smeh
na licu sled
težaških let.

Premnogih poti.
Tresoče dlani
izštevajo zrna
trhle prsti.

V peščenem lijaku
počakajo hip,
da eno po eno
zdrsi čez nasip

skoz ozek tunel
v poslednjo globel.

Postati plevel.

Kdor pozna me,
ve, da nihče
drug se kosa 
z mano ne.
Sem najlepši,
najmočnejši,
najbolj pameten,
se ve!
Na vsem svetu
ni heroja,
ki kako bi
me prebral,
na vsem svetu
prav nikogar,
ki bi kdaj me 
naplahtal.
Superman,
Batman in
Herkul,
to so sami
softiči.
Einstein, Vega,
Dalton, Newton,
Harry Potter,
ni da ni.
Raje vprašajo
naj mene,
ki sledilcev
imam milijon
in se skrivam
pred vsiljivci
paparazi, 
ne zastonj.
Pravzaprav
mi ne pomaga
vseh zlatnikov -
dvesto kil.
Sama sreča, 
da drži
vsaj to, da
prvi je april.