Čakanje

Pustinja,
čista pustinja.
Daljnosežna.
Na vseh koncih pada čez rob.
Tudi to je dobro!
Ni škode. Nikoli ni škode.
Kakorkoli obrneš, je ni.

Čakam, da zamrzne.
Ta neskončna pustinja.
Kot je mraz sredi rožnatega poletja.
Mraz v glavi, mraz v prsih.
Srce ledeni!
Tako želim, da otrpne zamrznjena
v stoletnem prekletstvu.
In sredi nje sedim jaz na enem in edinem kamnu.
Sedim in se lepim v celoto.
Vsak okrušen košček precizno
postavljam na svoje mesto.
Ko mi uspe, postanem del
stoletne zmrzali.
In čakam.

Poljuba tudi danes ne bo.
Približuje se polnoč.