Avtor: Rok Sanda

  • Vztrajaj

    Vztrajaj!
    Zdrži!
    Nikar ne odnehaj!
    To, kar čutiš,
    ko prsti nesigurno lebdijo
    v belini prazne vrstice,
    ta upor je vesolje,
    ki škripa od raztezanja,
    ker si blizu
    (mogoče preblizu)
    resnice.

    Če boš zdržal le še nekaj trenutkov,
    nohte zaril v vse tisto kar hoče spolzeti
    če boš še malo vztrajal,
    še čisto malo dlje tipkal,
    se bo zgodilo.

    Razparal boš stvarstvo
    z neizprosnostjo črk in ločil
    in iz brazde se bo usulo
    vse kar je resnično,
    vse kar je iskreno,
    vse kar boli
    in vse kar se smeje.

    Le malo še zdrži
    in bruhnilo bo
    iz neskončne vrzeli
    kot počen hidrant
    ali prežgana turška kava
    ali voda za testenine,
    če za trenutek umakneš pogled.

    Če boš dovolj pogumen,
    ravno prav trmast
    in pretirano naiven
    se bodo besede
    razlile po pultu tvoje zavesti,
    da boš komaj dohajal poplavo,
    ki bo polnila prostor,
    in videl boš dvom,
    kako se ziba na površju,
    kako se grabi za kos naplavine,
    da se ne utopi ob valovih,
    ki pljuskajo ob tvoje brežine.

    Vztrajaj in prišla bo resnica
    ki rada se skriva vsem tistim,
    ki prvi zbežijo.

  • Neskončno kraljestvo

    Kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
    včasih sta stala dva stebra moči.
    Nad njima obok je v zlatem pozdravljal:
    Stopaš v zlato neskončno kraljestvo,
    kjer Ozejman, kralj naš, za večno živi.
    Nič ni ostalo od tega oboka,
    niti od zlatih pozdravnih besed.
    Le še en steber štrli iz peskovja
    in priča o časih, ki jih več ne bo.
    Nekoč tu je stalo kraljevo mesto,
    a nič ni ostalo od večne moči.
    Veter zdaj reže okrušeno zemljo
    in reke jo spirajo v prazen spomin.

  • Jutri

    Jutri blešči se v daljavi
    na modri gladini noči.
    Dviga in spušča svoj trup
    ta val, ki kot kit se krepi
    na oseki in plimi
    bodočih smeri.

  • Danes

    Danes je skoraj enoten
    ko pljuska v ostre čeri.
    Bister in jasen se zdi,
    ko mirno tam v zraku lebdi
    ta galeb, ki počiva na vetru
    današnjih poti.

  • Včeraj

    Včeraj je zdaj že nejasen
    z nabrežja današnjih kali.
    V meglicah je neprepoznaven
    mornar, ki je plul prejšnje dni.
    Sence noči so ga skrile.
    Njega več ni.

  • Nehaj že enkrat

    Zakaj me nimaš rada,
    ko sem nesramen,
    nestrpen, nervozen?
    Zakaj me nimaš rada,
    ko sem razburjen,
    razdražen, razjarjen?
    Zakaj … me … imaš rada
    čeprav sem včasih tak?
    Trudim se dokazati sam sebi,
    da imam prav, ko si mislim,
    da me nihče ne mara,
    in ti mi nesramno kvariš načrte.
    Nehaj že enkrat!

  • Tesnoba

    Tako se rodi tesnoba.
    Ko tlačiš pod površje.
    da se tlak stalno veča.
    Da napetost narašča,
    ko se grbanči
    neizrečena misel
    v jedek strah.

    Tako se rodi tesnoba.
    Ko stran pogledaš
    in čakaš, da mine.
    Negotovost kopičiš
    in goltaš boleče besede
    v prid mirnega zraka,
    da ne znaš priti do sape.

    Tako se rodi tesnoba.
    Ko rani odvzameš kisik,
    da se gnoj v njej nabira.
    Ko prostovoljno se daviš
    v nepogoltnjeni slini,
    ki se zgoščena ustavlja
    na robu zadavljenih čustev.

    Tako se rodi tesnoba.
    Tako se goji.
    Tako se gnoji.
    Tako se poskrbi,
    da nikoli ne izgine.

  • Sestre časa

    Prihodnost je motna, preteklost je bleda,
    sedanjost pa nagla kot košček utripa.
    Ko konec je, zlahka uvidiš začetek.
    Z začetka pa virom ni konca ne kraja.
    Usodni trenutki se, zgleda, vrstijo,
    a kaj bo dogodek, ki svet bo zasukal?
    Kaj bo naš mrtev prestolonaslednik,
    kaj naš Černobil, kaj zrušena dvojčka?
    Prihodnost je bleda, preteklost pa motna.
    Dve sestri časa – zelo raznoliki.
    Podobni le v tem, da sta nepremični.
    Sedanjost edina je v našem dosegu,
    a zapravljamo čas v spominih in sanjah,
    medtem ko trenutki polzijo med prsti,
    ki jih držimo razprte,
    ko pomagamo dvigati preteklost
    čez pregrado, da nagaja
    svoji sestri prihodnosti.

  • Vlak smrti

    Varnostni pasovi klikajo in železna veriga žvenketa.
    Okoli tebe glasovi, ki jih ne slišiš.
    Dvigneš se v višino, a pozabiš razgled.
    V gneči si, a sam in v družbi strahu.
    Čakaš na vrhu. Dolgo. Predolgo.
    Zgodi se droben premik.
    Nabira se. Raste v drvenje.
    V spust proti tlom.
    Drviš!
    Padaš!
    Z ostrimi čuti zaznavaš stotinke.
    V trenutku ravno pred smrtjo
    zgodi se obrat.
    Znova te nese v višine. Telo se ti zmede.
    Kje so tla, kje je zrak?
    Strah te prevzema.
    Panika grabi.
    Nič ni pod tvojim nadzorom.
    Divje kričiš,
    krčevito se grabiš,
    ko smrt se ti bliža in umika.
    Najprej v levo, nato greš navzgor,
    v desno, v desno, nato spet na glavo.
    V tebi se mešata strah in užitek.
    Ko se sprijazniš, da od zdaj v neskončnost
    boš umiral v kosih,
    se vožnja ustavi.
    Srce se ti umirja
    in v sapo se sili krohot.
    Preživel si.
    Zadet od veselja
    stopiš na zemljo
    in že si v iskanju
    novega smrtnega užitka.

  • Ob Luni

    Cel dan so me skrbeli
    zamujeni termini
    in natrpani urniki.

    Štel sem ure v dnevu,
    dneve v tednu
    in tedne v življenju.

    Ona je pa mirno bdela na nebu
    in čakala, da se ustavim
    in postojim ob njej.

    Danes zvečer sem videl Luno.
    Skozi teleskop sem vanjo zrl
    na tihem ljubljanskem griču.

    Videl sem njena suha morja,
    njena razbrazdana gorovja
    in črnino v kateri je lebdela.

    Nikamor se ji ni mudilo.
    Čakala je tam na nebu,
    navidezno nepremična.

    Skupaj sva obstala.
    Dve točki na nebu.
    Drvela čez prazni vsemir.

  • Popoln

    Moram biti popoln,
    sicer nisem vreden
    ljubezni.

    Rad bil bi popoln,
    da ne bodo vsi name
    jezni.

    Če bom popoln
    nezmotljiv in perfekten,
    ne bom odvečen,
    ranljiv in defekten.

    Če bom popoln.

    Ampak jaz nisem popoln
    In nikoli ne bom.
    Vedno bom le
    ničvreden
    nebodigrateba.
    Poln zaničevanja
    in beden.
    Brezupen izmeček,
    prosjak čustvovanja
    ki joče kot deček.
    Siromak brez ljubezni,
    ki fehta sočutje,
    a širi prezir,
    ki ga čuti do sebe.
    Poln praznega niča,
    berač brez biriča.
    Ostanek
    razruvane
    ruše.

    To sem jaz.

    Popoln. Popoln. Popoln.
    Popoln primerek
    popolnoma
    ranjene
    duše.

  • Gozdni mah na skali

    Sonce mežika skozi razposajeno vejevje
    in poplesava s svojo toplino na mehki odeji.
    Veter se trudi razganjati listje, dvigati prah
    in nagajati zelenju v tej razgreti goščavi.
    Mah se ne premakne.
    Vztraja oprijet na skali, zadovoljen
    v svoji mali nepremični deželi.
    Ob njem stoji človek, sam, izgubljen
    sredi divjine od katere je bil davno odrezan.
    Časti ta mehek mah na trdi skali
    in si dela skomine po njegovi mirni samoti.

  • Tradicije

    Danes sem slišal za neko družino,
    ki že od leta tisoč petsto devet
    daje prvim sinovom čisto enako ime.

    Če bi se jaz rodil v to družino,
    (torej bi mi bilo ime Janez)
    bi sinu nalašč dal drugačno ime.

    Pol tisočletja pedantnih mrličev
    bi se premetavalo v svojih grobovih,
    ko bi po hodnikih posmrtnega stvarstva
    odmevalo:

    Janez, Janez, Janez,
    Janez, Janez, Janez,
    Janez, Janez, Jonas.

  • Topel lonec

    Danes je bilo res toplo.
    Mogoče malo pretoplo?
    Na obzorju sem videl gore.
    Niso bile bele, ampak rjavo zelene.
    Nosim kratke hlače v zgodnjem aprilu.
    Iščem senco, da ubežim tej vročini.
    Navajam se. Normaliziram.
    Pozabljam.

    Podajamo si točke in obljube.
    Računamo ogljične odtise.
    Pomirjeni v vedenju,
    da nekdo nekje že mora
    nekaj prav početi.

    A kdo sploh opazi,
    da v tem loncu brbota?
    Smo res preblizu?
    Ker uživamo sončne dni
    na pragu prihajajočega pekla?

    Danes je bilo pretoplo.
    Prosim, nehajte se prevarjati,
    da to je nekaj dobrega.

  • Neznani programer

    V kotu sobe je včasih sijala
    modrina katodne ljubezni.
    Trikotne smreke, pravokotni oblaki,
    šklopot plastičnih tipk in škrtanje miške.
    Moj svet? Tam notri. V drugi dimenziji,
    ki mi je bila prijatelj, učitelj, vrač in skrbnik.
    Ko tukaj nisem zmogel, sem zbežal tja.
    Nek programer na drugem koncu sveta
    je nevede zame zgradil dom,
    ko sem ga najbolj krčevito potreboval.
    Ta neznani nekdo me ni poznal in ni vedel,
    da pod njegovo digitalno streho
    vsak dan vedrim, si celim rane spomina
    in globoko v oči tetoviram
    ta plavi svet kjer lahko cvetim.

    Zdaj sem jaz na vrsti.
    Gradim nove kotičke varne ljubezni
    za tiste, ki ne zmorejo; ki drugega ne poznajo.
    Ustvarjam magične svetove
    za nepoznane žalostne otroke.
    Niso več v igri katode. Zdaj so tekoči kristali.
    Ampak modrina še vedno ostaja
    v svojih večkotnih oblikah.
    Še vedno je varna.
    Še vedno sigurna.
    Ona te ne razočara,
    kot zna to početi resnični svet.

    Hvala ti, neznani programer.
    Nadaljujem tvoje tiho poslanstvo.

  • Pajčolan?

    Kaj je sploh pajčolan?
    A to je tisto belo na porokah?
    Ali je to tisto črno na pogrebih?
    Mogoče je pa to samo
    prispodoba za moj luknjast spomin,
    ki zgrižen od moljev čaka zložen v omari,
    da se sploh ne zavedam
    kako nepopoln je in kako je pomanjkljiv.
    Šele ko ga bom na nek pomemben dan
    razgrnil čez domačo mizo,
    da bo zaplapolal, ta moj luknjast sram,
    in se oprijel robov mize ter dvignil nesiguren piš,
    ki se bo širil v obe smeri urinega kazalca:
    nazaj do prvega moljastega ugriza
    in naprej po nitih generacijskega tkiva,
    da bodo vsi pajčolani omaloževani
    z mojimi bledimi spomini
    in bodo vse bodoče poroke
    in vsi prihajajoči pogrebi
    bdeli pod razbrazdano senco
    mojega pajčolana pretežkih spominov,
    šele takrat bo mogoče nekdo drug
    razumel kar jaz sem pozabil.

  • Seznam

    Seznam vseh nalog
    se veča od dne, ko nastaneš.
    Množi se! Deli se!
    Škrge spremeni v pljuča.
    Plavuti spremeni v prste.
    Zaceli si rano na popku.
    In že si na štirih,
    ko moraš na dvoje,
    da roke sprostiš,
    da primeš naramnice torbe,
    ko prvič učiš se čez zebro,
    in čakaš na rdeči,
    da šolarčki prečkajo cesto,
    inštruktor ponavlja:
    leva za sklopko,
    desna za plin in zavoro,
    in že je pet zjutraj,
    na dveh decilitrih črnine
    se voziš v pisarno,
    kjer čaka te tisoč balončkov
    za vsa desetletja garanja,
    ko reče nekdo, da zdaj
    končno lahko počivaš
    in ti se nasmehneš,
    saj v glavi že pišeš sezname
    za vrt in teraso in
    zadnjih par letov na morje,
    ko kolk si uničiš na škarpi
    in čakaš na vrsto,
    zadnji dodan na seznamu.
    Tri vrste tablet
    dve bergli ob strani
    in ena naloga obstane.
    Edina pomembna.
    Le dihaj, le dihaj.
    Vsaj to še zmoreš.
    Le dihaj, le dihaj.
    Preden odideš.

  • Skrit

    Drug bom.
    Drugačen.
    V krinko oblečen
    bom skrit.

    Tam bom.
    Izkrivljen.
    Sam sebi odvečen.
    Parazit.

    Sam bom.
    Zagrenjen.
    Varno nesrečen.
    V laži zavit.

    Tak bom.
    Temačen.
    Ne znam bit drugačen
    kot skrit.

    Čakat na svit.

  • Vedno

    Načrti se rušijo.
    Dnevi se kvarijo.
    Nasmehi se kremžijo.

    A tudi v temnih nočeh
    tam zunaj nekje v vesolju
    vedno sije sonce.

  • Temne oči

    Njegove temne oči zrejo
    skozi kovinske rešetke,
    ki ločijo njegov mali svet
    od mojih neskončnih planjav.

    V njegovih temnih očeh
    prepoznam razočaranje
    nad tem svetom,
    ki ga je v kletko zaprl.

    Okoli naju direndaj otrok,
    ki se derejo, da so videli:
    slona, žirafo,
    morskega leva!

    Pogleda me.
    Pokima mi.

    Oba razumeva,
    da svet ne razume.
    Da še nekaj časa
    ne bo razumel.

    Grem dalje
    v iskanju žirafe.
    On nasloni
    svoj zguban obraz
    na kovinske rešetke.

    Ostane tam.