Avtor: Rok Sanda

Čas je reka:
neokrnjena
in neukrotljiva,

in jaz sem žeja:
neobrzdana
in neobvladljiva.

V reki pa slika,
obstojna in trajna,
ki mene odseva,
čeprav ves čas
v preteklost odteka.

Svet se vrti
čeprav v mislih
vse stoji, ko te ni.

Svet se vrti.
A nič se ne mudi.
Čas ne polzi iz rok.
Le zdi se, da uhaja, beži.

Bodi brez skrbi, Rok.
Lahko zapreš oči.

V spomin na 4. april

sedim za mizo
poslušam
šelestenje papirja
pisalo praska ob list
ko si piše korekture
flomaster cvili od pritiska
ko označuje replike

in usta
vidim jih
slišim jih
vsa ta usta
ki izgovarjajo moje besede
kakor otroci, ki nerodno zlagajo zloge
ponosen sem nanje
na besede in zloge
in tiste, ki jih govorijo

hvaležen sem jim
da lahko sem prisoten
ko se prebuja
ta moj lažni papirnati svet
v svetlobi neizmišljenega dneva

hvala vam vsem
ki jemljete resno
mojo zasebno
shizofrenijo

Roža ni le cvet.
Steblo, listi, korenine,
vse to je tudi obrnjeno v svet.

A ko kdo ti reče, da nariši rožo,
vzameš svinčnik in narišeš krog
in vse krog njega cvetnih listov splet.

A roža res ni le njen cvet,
in človek ni le v glavi ujet.

Človek
ni le cvet.

nimam energije
skurjen
izžet

spat grem
spat grem
spat grem
namesto umret

… sem hotel napisati ob otvoritvi dogodka
pa sem se ustavil in vprašal, če to je sploh prav?

Se spomnim, da so govorili,
da je otvoritev hrvatizem
in, da se ne sme uporabljati
v slovenskih besedilih.

Sori, ampak tako pač govorim.
Rad bi tudi pisal, tko kot živim.

Zdi se mi žalostno,
da smo v lastnem jeziku
ves čas ujeti
(zakleti?)
Zato, če mi seveda dovolite,
en majhen moment
protestacije.

Moja teza se takole glasi:

Jezik bi moral biti divji ples,
ne pa vojaška koračnica.
Jezik bi moral biti naš,
ne pa vaš,
gospe
in gospodje
z višine.
Jezik ni na recept, kot zdravilo v lekarni.

Sicer pa to res ni fer do lekarn,
ker tam se dovoli (!) vzeti druga zdravila,
takšna, ki so brez doplačila.
V tem našem jeziku pa še vsak
sinonim je postavljen pod lupo,
češ, a ga je treba, ko pa je vendar
beseda iz latinščine vzeta?

(a je ‘treba’ sploh prava beseda?
se spet vpraša ta sluga jezika,
ker se ustraši odziva in njegovega biča,
da raje besede, ki zagotovo besede res so,
saj so besne, govorjene in vedne,
za vsak slučaj raje skrije med oklepaje spomina,
ker drugače bo zopet zlival na ogenj bencina)

Ko imam pa sekundico časa,
vame pogosto ta misel zaseka:
zakaj pa angleščina zmore jemati
z vseh vétrov in nase dajati,
brez da bi bala izgube se stasa
Meni je lepa ta srčnost jezika.
Ne pa pri nas, kjer nas sram je že stika
z jezikom, ki iz drugih kultur k nam priteka.

V slovenščini se počutim sam sebi birič.
Ne morem niti reči, da sem flagelator,
ko po hrbtu se tolčem s pravilnimi sklanjatvami in pravimi zlogi,
ker flagelator ni slovenska beseda,
raje kdaj odpri slovar
slovenskega knjižnega jezika,
idiot.

Vse kar napišem
napol je narobe.

Germanizem! kričijo
pa anglizem! se jezijo
pa hrvatizem! ječijo
(a bo že nehal ponavljati
te neumne pa-parole?)

Budalizem lastnega jezika,
ki nas v okove pripenja.
To sem samo še hotel reči
preden ste me znova prekinili,
ker sem prevečkrat uporabil
veznik ‘pa’ za vezanje besed v stavke,
čemur je namenjen.
(in ne, nisem hotel reči ‘povedi’,
ker to je glupa beseda za stavke!)

Skratka, dobrodošli na otvoritev
tega zbora slavistov … pardon, slovenistov.

skozi kovinske rešetke
vedno sije sonce
sam sebi odvečen
le dihaj, le dihaj

prispodoba za moj luknjast spomin
v kotu sobe je včasih sijala
a kdo sploh opazi
pol tisočletja pedantnih mrličev

v svoji mali nepremični deželi
poln zaničevanja
štel sem ure v dnevu
in v sapo se sili krohot

sedanjost edina je v našem dosegu
in čakaš, da mine
nehaj že enkrat
včeraj je zdaj že nejasen

bister in jasen se zdi
na modri gladini noči
kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
vztrajaj in prišla bo resnica

tekoča in trdna kot živo srebro
ki me pozdravlja
in varno pod ključem
čas ne zbeži

v tem nesmiselnem vesolju
včeraj je vesolje stran
z drugega konca sobe
zares na dolgo zazvoni

čutim tesnobo
ne čutim je več

Čutim tesnobo.
Pogledam jo od blizu.
Ne čutim je več.

Na vratih zazvoni.
Sestra je pri sosedi nad nami.
Koga bi oni sploh radi?
H komu so prišli?

Na levi je oče
v svojem kraljestvu,
kjer se komentator
s hripavim glasom
zgraža nad menjavo
napadalca in
napako, ki nas bo
stala prvenstva.
‘Dragi gledalci,
še vedno smo v igri,’
se dere zaslon
in zvok se odbija
od sten dnevne sobe
in duši glasnost
očetove tihe žalosti.

Znova pozvoni.

Na desni je mama
v svojem kraljestvu,
kjer njen stroj brni
in v ritmu obrača sladko maso.
Kot kak mešalec na gradbišču,
ki premetava sivo malto.
Zlila bo to svojo zmes
ljubezni in krivde
po naših nemočnih goltancih,
kot kakšen mafijec iz filma.
‘Cosa nostra,’ bo pela
ob brnenju naprav
in preglasila tisti glas,
ki ji grozi,
da ostala bo sama.

Znova pozvoni.

Jaz sedim na sredi
v svojem kraljestvu.
Ni to moja soba,
ampak predsoba,
kjer vse diši po čevljih in jaknah.
Tam je moje bež kraljestvo.
Za bež tipkovnico in bež zaslonom
se skriva moje pribežališče.
Tja pobegnem vsak dan.
Tam si gradim večne svetove,
kraljestva iz sanj
in utišam
tisti glas,
ki pravi,
da nisem dovolj.

Zares dolgo zazvoni.
Nekdo prav po otročje
vztraja.

Oče se oglasi iz svojega kraljestva,
da nekdo zvoni pri vratih.
Mama prikoraka iz svojega kraljestva:
spet ona vse dela.

Gre mimo
in me
predrami
iz mojega
kraljestva.

‘A se lahko pride Rok ven igrat?’

Nočem, rečem mami,
in ona jih prijazno zavrne,
medtem ko se skrivam
za svojim ekranom.
Kaj me briga, če je zunaj sonce.
Jaz moram končati tole misijo.

Danes me je žena vprašala,
če bi šel ven na sonce,
jaz pa sem raje spet igral svoje igrice.

Ampak čez pol ure mi je poslala sporočilo.
Če ne bi vseeno prišel malo na sončka…
Pa sem shranil igro in šel ven,
ker čeprav imam svoje kraljestvo,
sem zdaj rad tudi v sončevem.

V enem kotu stari kavči
okoli kavne mize.
Na njej gnezdo
čikov in kozarčkov
in plastenke vina
in koka kole.
V napol spitih kozarčkih
se mešata vino in kola
in se treseta ob vibracij
z drugega konca sobe.
Tam pet fantov ustvarja hrup.
Zvočniki, iz njih kablovje,
kitare, iz njih akordi
bobni, iz njih ropot,
mikrofon, iz njega bes.

Cel svet se je rodil
na tistem starem odru.
Sanje so lahko divjale
strahovi so pa oglušeli.
Cel svet je bil
na tistem starem odru.

A ste vedeli,
da je zvok kitare,
ki jo priklopiš
na feršteker,
tisti zvok,
ki se počasi
nabira
in iz nežnega
brnenja spreminja
v tuljenje
in cviljenje,
ker kitarist
še ni udaril
na struno,
tisto piskanje,
ki se mu reče
feedback,
a ste vedeli,
da je tisti zvok
samo zvok kitare, ki joče,
ker ne opravlja svoje naloge,
ki je celjenje duš,
ki rabijo jezno glasbo,
da se zacelijo.

Danes je moj zadnji dan.
Jutri me več ni.
Včeraj je vesolje stran,
ko se še dani.

Ko ta jutri bo vzšel,
jaz več jaz ne bom.
Tudi če bom ure štel,
zjutraj bom fantom.

Le za danes se živi,
jutri nisem živ.
Ni nobenih drugih dni,
ne bom in nisem bil.

Ko utripnejo oči,
vse se spremeni.
Neizprosno čas drči
in telo veni.

Ampak nisem jaz telo
in duša je povest.
V meni je vesolje vso
jaz sem vsa zavest.

Danes je edini dan.
Nobenih drugih ni.
Ni ta misel kar tjavdan,
kdor to ne vidi spi.

Smisel je
nasmešek na obrazu,
ko nekdo prdne v dvigalu.
Smisel je
najljubša pesem,
ko brskaš po avtoradiu.
Smisel je
vonj kave,
ki se prikrade pod tople odeje.
Smisel je
glasen odmev
pod vrhom visokega hriba.
Smisel je
smejati se.
Smisel je
jokati se.
Smisel je
sovražiti vse
in ljubiti vse.

Smisel je
iskanje smisla
v tem nesmiselnem vesolju.

Spomin na besedo
mi odzvanja v glavi.
Kako se že reče?
Počasi? Počasi? Počasi
se rojeva razumevanje,
da vedno zmanjka časa,
ne glede na brzino
in ko hitiš in divjaš,
kolo časa samo hitreje
obračaš. A nič hitreje
se ne premikaš,
ker v peti prestavi
še nihče ni zlezel
iz blata.

Dihaj, Rok, dihaj.
Vzemi si bitje počasi.
Živeti se učiš vse življenje.
Ne rabiš vsega že znati.
Piši počasi.
Jej počasi.
Vozi počasi.
Dihaj počasi.
Joči počasi.
Ljubi počasi.

Čas ne zbeži,
če ga šteješ
počasi.

V NUKu obstaja omara,
ki se ji reče P+B.
V njej hranijo gradivo
o partizanih in o belogardistih.
Ko so zaprli v isto omaro
vse parole in časopisje,
vse krvave sezname,
vse obtožbe in vso krivdo,
da se prepir nadaljuje
ujet na police arhiva pod ključem,
so, vsaj v NUKu,
poskrbeli
za vsaj zasilno
spravo.

Stopam po hodniku.
Še par stopinj do vrat.
Potovalka mi z rame binglja.
S komolcem povlečem za kljuko.
Vrata se odprejo na stežaj.
Iz globin toplina in sladek glas,
ki me pozdravlja
nazaj domov.

Več kot pol stoletja si imela čas,
da spleteš te mrežaste smeri.
Te ulice, ceste, brvi in mostičke,
ki mesto spreminjajo v star labirint.

Tekoča in trdna kot živo srebro,
ki je včasih pršilo iz jaškov, cevi in peči
in našlo poti v vse pore okraja in družbe
in sedlo na pljuča, živčevje in kri.

Zdaj si očiščena tega prahu, a ponosna
na vse kar je zraslo zaradi potu,
ki je tu tekel po vodnih kanalih
v žile tvojih srčnih ljudi.

Hvala ti, da si me sprejela,
ko pisal sem v temačni sobi
blizu globokega rova
neke izmišljene stvari.

Vztrajaj!
Zdrži!
Nikar ne odnehaj!
To, kar čutiš,
ko prsti nesigurno lebdijo
v belini prazne vrstice,
ta upor je vesolje,
ki škripa od raztezanja,
ker si blizu
(mogoče preblizu)
resnice.

Če boš zdržal le še nekaj trenutkov,
nohte zaril v vse tisto kar hoče spolzeti
če boš še malo vztrajal,
še čisto malo dlje tipkal,
se bo zgodilo.

Razparal boš stvarstvo
z neizprosnostjo črk in ločil
in iz brazde se bo usulo
vse kar je resnično,
vse kar je iskreno,
vse kar boli
in vse kar se smeje.

Le malo še zdrži
in bruhnilo bo
iz neskončne vrzeli
kot počen hidrant
ali prežgana turška kava
ali voda za testenine,
če za trenutek umakneš pogled.

Če boš dovolj pogumen,
ravno prav trmast
in pretirano naiven
se bodo besede
razlile po pultu tvoje zavesti,
da boš komaj dohajal poplavo,
ki bo polnila prostor,
in videl boš dvom,
kako se ziba na površju,
kako se grabi za kos naplavine,
da se ne utopi ob valovih,
ki pljuskajo ob tvoje brežine.

Vztrajaj in prišla bo resnica
ki rada se skriva vsem tistim,
ki prvi zbežijo.

Kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
včasih sta stala dva stebra moči.
Nad njima obok je v zlatem pozdravljal:
Stopaš v zlato neskončno kraljestvo,
kjer Ozejman, kralj naš, za večno živi.
Nič ni ostalo od tega oboka,
niti od zlatih pozdravnih besed.
Le še en steber štrli iz peskovja
in priča o časih, ki jih več ne bo.
Nekoč tu je stalo kraljevo mesto,
a nič ni ostalo od večne moči.
Veter zdaj reže okrušeno zemljo
in reke jo spirajo v prazen spomin.

Jutri blešči se v daljavi
na modri gladini noči.
Dviga in spušča svoj trup
ta val, ki kot kit se krepi
na oseki in plimi
bodočih smeri.

Danes je skoraj enoten
ko pljuska v ostre čeri.
Bister in jasen se zdi,
ko mirno tam v zraku lebdi
ta galeb, ki počiva na vetru
današnjih poti.

Včeraj je zdaj že nejasen
z nabrežja današnjih kali.
V meglicah je neprepoznaven
mornar, ki je plul prejšnje dni.
Sence noči so ga skrile.
Njega več ni.

Zakaj me nimaš rada,
ko sem nesramen,
nestrpen, nervozen?
Zakaj me nimaš rada,
ko sem razburjen,
razdražen, razjarjen?
Zakaj … me … imaš rada
čeprav sem včasih tak?
Trudim se dokazati sam sebi,
da imam prav, ko si mislim,
da me nihče ne mara,
in ti mi nesramno kvariš načrte.
Nehaj že enkrat!

Tako se rodi tesnoba.
Ko tlačiš pod površje.
da se tlak stalno veča.
Da napetost narašča,
ko se grbanči
neizrečena misel
v jedek strah.

Tako se rodi tesnoba.
Ko stran pogledaš
in čakaš, da mine.
Negotovost kopičiš
in goltaš boleče besede
v prid mirnega zraka,
da ne znaš priti do sape.

Tako se rodi tesnoba.
Ko rani odvzameš kisik,
da se gnoj v njej nabira.
Ko prostovoljno se daviš
v nepogoltnjeni slini,
ki se zgoščena ustavlja
na robu zadavljenih čustev.

Tako se rodi tesnoba.
Tako se goji.
Tako se gnoji.
Tako se poskrbi,
da nikoli ne izgine.

Prihodnost je motna, preteklost je bleda,
sedanjost pa nagla kot košček utripa.
Ko konec je, zlahka uvidiš začetek.
Z začetka pa virom ni konca ne kraja.
Usodni trenutki se, zgleda, vrstijo,
a kaj bo dogodek, ki svet bo zasukal?
Kaj bo naš mrtev prestolonaslednik,
kaj naš Černobil, kaj zrušena dvojčka?
Prihodnost je bleda, preteklost pa motna.
Dve sestri časa – zelo raznoliki.
Podobni le v tem, da sta nepremični.
Sedanjost edina je v našem dosegu,
a zapravljamo čas v spominih in sanjah,
medtem ko trenutki polzijo med prsti,
ki jih držimo razprte,
ko pomagamo dvigati preteklost
čez pregrado, da nagaja
svoji sestri prihodnosti.

Varnostni pasovi klikajo in železna veriga žvenketa.
Okoli tebe glasovi, ki jih ne slišiš.
Dvigneš se v višino, a pozabiš razgled.
V gneči si, a sam in v družbi strahu.
Čakaš na vrhu. Dolgo. Predolgo.
Zgodi se droben premik.
Nabira se. Raste v drvenje.
V spust proti tlom.
Drviš!
Padaš!
Z ostrimi čuti zaznavaš stotinke.
V trenutku ravno pred smrtjo
zgodi se obrat.
Znova te nese v višine. Telo se ti zmede.
Kje so tla, kje je zrak?
Strah te prevzema.
Panika grabi.
Nič ni pod tvojim nadzorom.
Divje kričiš,
krčevito se grabiš,
ko smrt se ti bliža in umika.
Najprej v levo, nato greš navzgor,
v desno, v desno, nato spet na glavo.
V tebi se mešata strah in užitek.
Ko se sprijazniš, da od zdaj v neskončnost
boš umiral v kosih,
se vožnja ustavi.
Srce se ti umirja
in v sapo se sili krohot.
Preživel si.
Zadet od veselja
stopiš na zemljo
in že si v iskanju
novega smrtnega užitka.

Cel dan so me skrbeli
zamujeni termini
in natrpani urniki.

Štel sem ure v dnevu,
dneve v tednu
in tedne v življenju.

Ona je pa mirno bdela na nebu
in čakala, da se ustavim
in postojim ob njej.

Danes zvečer sem videl Luno.
Skozi teleskop sem vanjo zrl
na tihem ljubljanskem griču.

Videl sem njena suha morja,
njena razbrazdana gorovja
in črnino v kateri je lebdela.

Nikamor se ji ni mudilo.
Čakala je tam na nebu,
navidezno nepremična.

Skupaj sva obstala.
Dve točki na nebu.
Drvela čez prazni vsemir.

Moram biti popoln,
sicer nisem vreden
ljubezni.

Rad bil bi popoln,
da ne bodo vsi name
jezni.

Če bom popoln
nezmotljiv in perfekten,
ne bom odvečen,
ranljiv in defekten.

Če bom popoln.

Ampak jaz nisem popoln
In nikoli ne bom.
Vedno bom le
ničvreden
nebodigrateba.
Poln zaničevanja
in beden.
Brezupen izmeček,
prosjak čustvovanja
ki joče kot deček.
Siromak brez ljubezni,
ki fehta sočutje,
a širi prezir,
ki ga čuti do sebe.
Poln praznega niča,
berač brez biriča.
Ostanek
razruvane
ruše.

To sem jaz.

Popoln. Popoln. Popoln.
Popoln primerek
popolnoma
ranjene
duše.

Sonce mežika skozi razposajeno vejevje
in poplesava s svojo toplino na mehki odeji.
Veter se trudi razganjati listje, dvigati prah
in nagajati zelenju v tej razgreti goščavi.
Mah se ne premakne.
Vztraja oprijet na skali, zadovoljen
v svoji mali nepremični deželi.
Ob njem stoji človek, sam, izgubljen
sredi divjine od katere je bil davno odrezan.
Časti ta mehek mah na trdi skali
in si dela skomine po njegovi mirni samoti.

Danes sem slišal za neko družino,
ki že od leta tisoč petsto devet
daje prvim sinovom čisto enako ime.

Če bi se jaz rodil v to družino,
(torej bi mi bilo ime Janez)
bi sinu nalašč dal drugačno ime.

Pol tisočletja pedantnih mrličev
bi se premetavalo v svojih grobovih,
ko bi po hodnikih posmrtnega stvarstva
odmevalo:

Janez, Janez, Janez,
Janez, Janez, Janez,
Janez, Janez, Jonas.

Danes je bilo res toplo.
Mogoče malo pretoplo?
Na obzorju sem videl gore.
Niso bile bele, ampak rjavo zelene.
Nosim kratke hlače v zgodnjem aprilu.
Iščem senco, da ubežim tej vročini.
Navajam se. Normaliziram.
Pozabljam.

Podajamo si točke in obljube.
Računamo ogljične odtise.
Pomirjeni v vedenju,
da nekdo nekje že mora
nekaj prav početi.

A kdo sploh opazi,
da v tem loncu brbota?
Smo res preblizu?
Ker uživamo sončne dni
na pragu prihajajočega pekla?

Danes je bilo pretoplo.
Prosim, nehajte se prevarjati,
da to je nekaj dobrega.

V kotu sobe je včasih sijala
modrina katodne ljubezni.
Trikotne smreke, pravokotni oblaki,
šklopot plastičnih tipk in škrtanje miške.
Moj svet? Tam notri. V drugi dimenziji,
ki mi je bila prijatelj, učitelj, vrač in skrbnik.
Ko tukaj nisem zmogel, sem zbežal tja.
Nek programer na drugem koncu sveta
je nevede zame zgradil dom,
ko sem ga najbolj krčevito potreboval.
Ta neznani nekdo me ni poznal in ni vedel,
da pod njegovo digitalno streho
vsak dan vedrim, si celim rane spomina
in globoko v oči tetoviram
ta plavi svet kjer lahko cvetim.

Zdaj sem jaz na vrsti.
Gradim nove kotičke varne ljubezni
za tiste, ki ne zmorejo; ki drugega ne poznajo.
Ustvarjam magične svetove
za nepoznane žalostne otroke.
Niso več v igri katode. Zdaj so tekoči kristali.
Ampak modrina še vedno ostaja
v svojih večkotnih oblikah.
Še vedno je varna.
Še vedno sigurna.
Ona te ne razočara,
kot zna to početi resnični svet.

Hvala ti, neznani programer.
Nadaljujem tvoje tiho poslanstvo.

Kaj je sploh pajčolan?
A to je tisto belo na porokah?
Ali je to tisto črno na pogrebih?
Mogoče je pa to samo
prispodoba za moj luknjast spomin,
ki zgrižen od moljev čaka zložen v omari,
da se sploh ne zavedam
kako nepopoln je in kako je pomanjkljiv.
Šele ko ga bom na nek pomemben dan
razgrnil čez domačo mizo,
da bo zaplapolal, ta moj luknjast sram,
in se oprijel robov mize ter dvignil nesiguren piš,
ki se bo širil v obe smeri urinega kazalca:
nazaj do prvega moljastega ugriza
in naprej po nitih generacijskega tkiva,
da bodo vsi pajčolani omaloževani
z mojimi bledimi spomini
in bodo vse bodoče poroke
in vsi prihajajoči pogrebi
bdeli pod razbrazdano senco
mojega pajčolana pretežkih spominov,
šele takrat bo mogoče nekdo drug
razumel kar jaz sem pozabil.

Seznam vseh nalog
se veča od dne, ko nastaneš.
Množi se! Deli se!
Škrge spremeni v pljuča.
Plavuti spremeni v prste.
Zaceli si rano na popku.
In že si na štirih,
ko moraš na dvoje,
da roke sprostiš,
da primeš naramnice torbe,
ko prvič učiš se čez zebro,
in čakaš na rdeči,
da šolarčki prečkajo cesto,
inštruktor ponavlja:
leva za sklopko,
desna za plin in zavoro,
in že je pet zjutraj,
na dveh decilitrih črnine
se voziš v pisarno,
kjer čaka te tisoč balončkov
za vsa desetletja garanja,
ko reče nekdo, da zdaj
končno lahko počivaš
in ti se nasmehneš,
saj v glavi že pišeš sezname
za vrt in teraso in
zadnjih par letov na morje,
ko kolk si uničiš na škarpi
in čakaš na vrsto,
zadnji dodan na seznamu.
Tri vrste tablet
dve bergli ob strani
in ena naloga obstane.
Edina pomembna.
Le dihaj, le dihaj.
Vsaj to še zmoreš.
Le dihaj, le dihaj.
Preden odideš.

Drug bom.
Drugačen.
V krinko oblečen
bom skrit.

Tam bom.
Izkrivljen.
Sam sebi odvečen.
Parazit.

Sam bom.
Zagrenjen.
Varno nesrečen.
V laži zavit.

Tak bom.
Temačen.
Ne znam bit drugačen
kot skrit.

Čakat na svit.

Načrti se rušijo.
Dnevi se kvarijo.
Nasmehi se kremžijo.

A tudi v temnih nočeh
tam zunaj nekje v vesolju
vedno sije sonce.

Njegove temne oči zrejo
skozi kovinske rešetke,
ki ločijo njegov mali svet
od mojih neskončnih planjav.

V njegovih temnih očeh
prepoznam razočaranje
nad tem svetom,
ki ga je v kletko zaprl.

Okoli naju direndaj otrok,
ki se derejo, da so videli:
slona, žirafo,
morskega leva!

Pogleda me.
Pokima mi.

Oba razumeva,
da svet ne razume.
Da še nekaj časa
ne bo razumel.

Grem dalje
v iskanju žirafe.
On nasloni
svoj zguban obraz
na kovinske rešetke.

Ostane tam.