Kraljestvo sonca

Na vratih zazvoni.
Sestra je pri sosedi nad nami.
Koga bi oni sploh radi?
H komu so prišli?

Na levi je oče
v svojem kraljestvu,
kjer se komentator
s hripavim glasom
zgraža nad menjavo
napadalca in
napako, ki nas bo
stala prvenstva.
‘Dragi gledalci,
še vedno smo v igri,’
se dere zaslon
in zvok se odbija
od sten dnevne sobe
in duši glasnost
očetove tihe žalosti.

Znova pozvoni.

Na desni je mama
v svojem kraljestvu,
kjer njen stroj brni
in v ritmu obrača sladko maso.
Kot kak mešalec na gradbišču,
ki premetava sivo malto.
Zlila bo to svojo zmes
ljubezni in krivde
po naših nemočnih goltancih,
kot kakšen mafijec iz filma.
‘Cosa nostra,’ bo pela
ob brnenju naprav
in preglasila tisti glas,
ki ji grozi,
da ostala bo sama.

Znova pozvoni.

Jaz sedim na sredi
v svojem kraljestvu.
Ni to moja soba,
ampak predsoba,
kjer vse diši po čevljih in jaknah.
Tam je moje bež kraljestvo.
Za bež tipkovnico in bež zaslonom
se skriva moje pribežališče.
Tja pobegnem vsak dan.
Tam si gradim večne svetove,
kraljestva iz sanj
in utišam
tisti glas,
ki pravi,
da nisem dovolj.

Zares dolgo zazvoni.
Nekdo prav po otročje
vztraja.

Oče se oglasi iz svojega kraljestva,
da nekdo zvoni pri vratih.
Mama prikoraka iz svojega kraljestva:
spet ona vse dela.

Gre mimo
in me
predrami
iz mojega
kraljestva.

‘A se lahko pride Rok ven igrat?’

Nočem, rečem mami,
in ona jih prijazno zavrne,
medtem ko se skrivam
za svojim ekranom.
Kaj me briga, če je zunaj sonce.
Jaz moram končati tole misijo.

Danes me je žena vprašala,
če bi šel ven na sonce,
jaz pa sem raje spet igral svoje igrice.

Ampak čez pol ure mi je poslala sporočilo.
Če ne bi vseeno prišel malo na sončka…
Pa sem shranil igro in šel ven,
ker čeprav imam svoje kraljestvo,
sem zdaj rad tudi v sončevem.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja