skozi kovinske rešetke
vedno sije sonce
sam sebi odvečen
le dihaj, le dihaj
prispodoba za moj luknjast spomin
v kotu sobe je včasih sijala
a kdo sploh opazi
pol tisočletja pedantnih mrličev
v svoji mali nepremični deželi
poln zaničevanja
štel sem ure v dnevu
in v sapo se sili krohot
sedanjost edina je v našem dosegu
in čakaš, da mine
nehaj že enkrat
včeraj je zdaj že nejasen
bister in jasen se zdi
na modri gladini noči
kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
vztrajaj in prišla bo resnica
tekoča in trdna kot živo srebro
ki me pozdravlja
in varno pod ključem
čas ne zbeži
v tem nesmiselnem vesolju
včeraj je vesolje stran
z drugega konca sobe
zares na dolgo zazvoni
čutim tesnobo
ne čutim je več
Dodaj odgovor