Trideset vrstic

skozi kovinske rešetke
vedno sije sonce
sam sebi odvečen
le dihaj, le dihaj

prispodoba za moj luknjast spomin
v kotu sobe je včasih sijala
a kdo sploh opazi
pol tisočletja pedantnih mrličev

v svoji mali nepremični deželi
poln zaničevanja
štel sem ure v dnevu
in v sapo se sili krohot

sedanjost edina je v našem dosegu
in čakaš, da mine
nehaj že enkrat
včeraj je zdaj že nejasen

bister in jasen se zdi
na modri gladini noči
kjer zdaj stojiš, na tem črnem puščavju
vztrajaj in prišla bo resnica

tekoča in trdna kot živo srebro
ki me pozdravlja
in varno pod ključem
čas ne zbeži

v tem nesmiselnem vesolju
včeraj je vesolje stran
z drugega konca sobe
zares na dolgo zazvoni

čutim tesnobo
ne čutim je več


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja