Nepredelana

dim se zvija v trikotnik
oplazi me v šepetu
nagelj
brez tebe je votlo
nepremičnost med drevesi
je trepetanje mojih živcev

gledam tvoje prste
kako molčijo na mojih licih
svetloba
se ne premika ko hodim za seboj
trosim cimet in skorjo muškata
uščipnem sram v ustnicah
redka kri
opoj strupenih vrtnic

zaspala bi na mahu
med rdečimi kapljami in belimi cvetovi
žarim v hladu
trenutek dolge večnosti

razpoke na koži
v Ariel Sylvia trpi
nepredelana resnica
razprtih rok

kar je votlo se iz praznine prelije v polnost
gori
gori
zgori
kot siddharta
ki se dviga iz tišine
dviga in spušča med drevesa

dim se upogiba v trikotniku
zvija v meglicah
izginja v krčih
razklano nebo