Uteži

Pridejo dnevi, ko ni nič poravnano in
se vse zdi čudno

vrženo iz linije, vijugasto,
poševno, kot se nož zarije v zelje,

nato pa v prst. Potem meso utripa
močneje od srca. Potem meso skeli in duša

je težka, od vsakodnevnih stvari
neslišno kriči. Ko bo prišel tak dan,

kadarkoli – daj mi nek znak:
me dregni v rebra, pocukaj za rokav –

karkoli. Da pristavim vodo,
skuham kavo in potem bova skupaj

sedla na klop, v travo,
kamorkoli – nekam, kjer je ravno,

da boš brez ovir
pripovedoval. O ljudeh in zadevah,

skrbeh in drugih rečeh, ki tesnijo, v tišini
bolijo. In jaz bom poslušala. In rekla bom

hvala. In rekla bom: daj,
spusti, ne hodi po prstih,

ne pomaga, če molčiš in pestuješ vsa
tiha bremena.