Moje sanje

privlečem na plano vedno
ko ne morem več
gledati samovšečnih bedakov
ko ne morem več
poslušati cirkuških teatrov
ko ne morem več
okušati slabih ponaredkov
ko ne morem več
božati ostrih komolcev
ko ne morem več
vonjati zatohlih zločinov

samo zaprem oči in se delam,
da sem metulj nad zelenimi
travniki, polnimi medenega cvetja

metulj, ki svobodno lahko izbira
čeprav vem, da v resnici se utapljam
v gostem medu, sanjam še naprej