V neskončnost

Zvečer bi se človek najraje od vsega
razjokal. Kar tako, brez 

posebnega razloga. Morda ker je utrujen ali poln
do roba – vseh vtisov – ali

ker šele spoznava neskončnost
stvari, ki se zgodijo, nevihte

enega dneva. Tudi ti ne veš, kaj
zmoreš. Včasih kipiš

od veselja in žalosti. Izjočeš vse,
dokler ne premešaš vrste

solz, ker sol je nekaj, kar se sipa od tebe
do mene in v obratni smeri –

krogi se zlagajo drug v drugega, da nikoli
ne hodiš po eni 

krožnici. In takrat se vrtiš v obratih
sreče v neskončnost

s prevali. Ko se vrtiš, gledaš v nebo,
vedno v nebo, z žarečo toploto

se stresa po tebi
kot pesek zlata. In ti se vrtiš, vrtiš,

vrtiš in smejiš. Dokler ni drugega, samo trenutki,
kakor prevali, neskončni.