Avtor: Edo Krnič

Sestradan krožim v areni
brezzobih pokvek v otroških kravatah.
Oči iščejo aplavz,
usta hrepenijo po potrditvi.
Koraki obteženi z desetletji prilagajanj,
utapljam se v morju smeha,
plešem med žaljivkami.
Žongliram s solzami,
tečem po vrvi napeti med ušesoma,
medtem, ko me opazke bičajo po hrbtu,
krvavim iz klobuka.
Preveliki čevlji,
pisane hlačnice,
razmazana šminka
a vam še ni dovolj, otroci?
Kaj bi vas zadovoljilo?
Želite, da pokam balone,
padam s kolesom?
Da bruham ogenj?
Sram me je, da ste na moji predstavi.

V skladu z napisanim med vrsticami,
smo v lokalih samo moški,
kar najbrž pomeni, da ženske pijejo doma.
V vaški beznici sedimo
sami uspešni možje,
polni znanja,
povsod smo že bili
in politiko imamo v malem prstu.
Vsi imamo srečne družine,
zato ni popolnoma nobenega razloga,
da ne naročimo še ene runde.

Bila je povsem običajna sobota, pozno popoldan,
ko se je na telefonu izpisalo, Jimmyjev kot, 44. ulica, okoli devetih.
Nisem imel posebnih planov, in Al me redkokdaj pokliče.
Nič posebnega ne oblečem za tisto beznico,
tam me že čaka Al Pacino,
objem, danes imam posebna gosta, mi navrže.
Zavlečeva se v temačen kot,
vase vlijeva vrček piva,
ko prisedeta,
rahlo okajena,
od nekod sta mi znana,
Robert de Niro in Meryl Streep, da sta,
naročimo Chivasa,
in govorimo o jeseni v New Yorku,
o prihajajočih volitvah,
spijemo še en zvarek piva,
Robert nam prinese brezplačne hotdoge,
rahlo se dolgočasim,
ogledujem si cigareto v roki,
Al razlaga o obrezovanju dreves,
Meryl o jabolčni piti,
Robert pa samo kima.
Doma sem si odprl buteljko vina.

Ne znajdem se za štirimi zidovi,
nekako ne sodim sem, si mislim,
med vse mišičnjake, potetovirane s svojimi travmami.
Prostor, kjer se pogovarjajo s pestmi, ni zame.
Razmišljam o vseh tistih, ki so me nategnili.
Zlahka bi iz njih sestavil nogometno moštvo.
V vrata bi postavil bratranca, ki mi je garažna vrata računal, kot da so zlata.
V obrambo bi dal skupino odvetnikov, ki so me oželi vse do pešk.
Sredino terena bi kontrolirali najboljši prijatelji,
Aleš, ki je tako lepo skrbel za mojo bivšo, celo na poročno noč,
Miha, ki je ponaredil moj podpis na prodajni pogodbi za edino nepremičnino,
ki mi je še ostala,
ter Blaž, ki me je odpustil iz službe, čeprav sem podjetje nekoč ustanovil sam.
V napadu pa je mesto rezervirano za očeta, ki me od otroštva dalje napada, da sem kriv za vse njegove tegobe,
ter sina, ki me napada, da sem ubil njegovo mater.

Stavbe so črne,
golobi slepi
in morje povsem mirno,
ko se sprehodi proti trgu.
S tišino v roki tlakuje ulice
in s kitkami plete prihodnost.
Prvi žarki jo predramijo.
Za seboj že vidi žugajoče prste
in grabežljive poglede.
Pljunke spravlja v žep.
Obtožbe ji skušajo spodnesti korak,
sovraštvo ji kuštra lase.
Pokončno se prebije skozi gručo ljudi,
se sama povzpne na grmado
in zavpije Jebite se.

gledaš me
v črnobelih slikah
govoriš
brez črk
dotik imaš leden
neznanec sem
vem
da smrt pleza po oknu
čutim jo vonjam jo
dobro da si v tretjem nadstropju

pokrijem te
odnesem v drugo sobo
kot zmešan kličem sestre

na steni ni več slike
ura ne tiktaka

pogledaš me
s krvavimi očmi
in rečeš
odpri okno

V srcu pomladi,
ko cvetlice plešejo v kratkih rokavih
in žarki žgečkajo poganjke po podplatih,
na vrata potrka snežinka.
Bela, v igri s poletjem.
Zaziba me v nežen dotik,
čudež narave,
snežna igra vil.

Kje si, prijatelj moj dragi,
čarobni Gaugin?
Ne puščaj me samega s seboj,
vrane mi kljuvajo možgane.
Ne utapljaj me v rumena in vijolična morja
Dušim se v zlatih žitnih poljih,
padam po strmih ravnicah.
Pridi v kavarno, popijva absint,
kadiva svoje misli,
objemi me.
Kje si?
Zakaj moram risati s svojim ušesom?
Poglej, sončnice plešejo na platnu,
podaj mi čopič,
namoči ga v krompir.
O, moj Gaugin.

Vrtnico sem utrgal v slaščičarni,
tisti, na sredi prepada
in jo zalil s solzami,
po mavrici stekel na nebo
in zaplaval skozi oblake,
na soncu zajadral,
veter pa mi je bral tvojo najljubšo pesem.
Zazeblo me je,
oblekel sem se v luno
in si v črni luknji skuhal čaj,
zgrešil pot pri Jupitru,
se vrnil malo nazaj, hvala streli za napotke,
in končno splezal na pokopališče.

Saj razumeš?

dolgočasim se
odtrgam roko in jo vržem skozi okno
živimo v štirinajstem nadstropju
čakam
še vedno čakam
premislim si
tečem po stopnicah
roko najdem na gredici gospe Marije
prepričam se, da me nihče ne gleda
stopim na vrtnice in poberem roko
tečem mimo knjižnice in zapuščene tovarne
za pekarno zavijem levo
z odtrgano roko pomaham bivšemu sošolcu
zdi se mi imenitno
pridem do košarkaškega igrišča
postavim se za črto za tri točke
in z roko vržem roko

Ležim in berem stare pesmi,
pokrit z odejo pričakovanj.
Miza in stol lajata name,
sam pa obračam verze.

Ne vem več,
kaj hočejo od mene.
Vstanem in poletim.
Morda je konec drugačen.

ko se pogledaš v ogledalu
in vate zrejo našemljeni obrazi s televizije
ti pa se zavedaš da boš moral kupiti zobno pasto

kaj pa to ko imaš pred sabo list papirja
prazen
veš da moraš nekaj napisati
v roki pa držiš Kip svobode

kaj pa to ko se sprehajaš po Manhattnu
izložbe ti govorijo o vodostaju rek
računalnik pa se noče prižgati

kaj pa to ko ti na roki pristane čebela
dolge petke nabrano krilo in črna kravata
za kosilo pa si naročil morsko pico

kaj pa to ko pozvoni telefon
ti pa čakaš na poletje
in ne veš ali je prosinec aprila ali maja

kaj pa to ko odpreš nabiralnik
in v njem najdeš ljubezen
kaj boš z njo
jo boš odprl in prebral
ali preprosto zabrisal v smeti

no kaj pa to

dežna kaplja
ki pade
kot trenutek

iztegneš dlan
in čakaš

leta minevajo
shladi se
spreminjaš se v snežinko

padeš

dežni kaplji

v dlan

Končno sem našel prostor. Samo moj.

Kot otrok sem se skrival v omari. Za oblekami sem sanjal o kavbojcih in indijancih.
Potem sem se zavlekel na podstreho in v prahu požiral alpinistične knjige.
Nato sem dobil službo in pisarno. V njej sem vrsto let zaklenjen prebiral svetovne klasike in z njimi osvajal svet.
Tam me je zmotila šefica.
Znorela je, jaz še bolj, in sedaj sem tu, sam v svojem prostoru.
Vsaj dvajset let bom imel zagotovo mir.

Ne verujem,
in ne berem verskih stripov.
Saj, slišal sem za Koran in Biblijo,
in malce se mi sanja,
ampak ali je Buda Bog in Alah Bog,
ali sta se ga Bog in Alah kdaj napila
kdo je stvarnik in vernik,
kdo je doma v džamiji in kdo v cerkvi,
za katero ekipo je igral Amor,
s kom je Marija plesala v tretjem razredu,
ter kam moram bos in kam nesti jajca,
o tem pa nimam pojma.
Niti ne vem ali jehove priče še veslajo
ali uporabljajo motorne čolne,
niti zakaj Hare krišne kupujejo v isti trgovini
in imajo istega frizerja.
Res, težko se odločim v koga od vsaj tisoč Bogov bi verjel.

kje se mi bo ustavilo srce
kdaj se bodo spustili zastori nad mojimi očmi
in kateri črki bo pripadla čast
da bo kot zadnja stala v vrsti

bo to zjutraj ali zvečer
morda ponoči sredi najlepših poljan
bo padal dež ali se bom basal s torto
upam da ne med nogometno tekmo

bi lahko izbral sončni zahod
nekje visoko nad mlakužo krokodilov
obdan z vrhovi ovitimi v sladkorno peno
s smučmi ki bi jih odnesel s sabo

ne bi rad umrl na železniški ploščadi pod tisto morečo uro
niti ne v službi s spenjačem v roki
ali celo v nakupovalnem središču
med pogovorom s kvazi znancem

rad bi vedel kdaj bom umrl

in o tem napisal pesem

Pokrit z bolečino
ležim na umazanih dvomih,
glava tone v iztrebkih zmot.
Preteklost skače po prsih
in dolbe strugo v moje telo.

Zaprte oči slišijo preveč,
čutim gosenice, ki drobijo kosti,
kremplji mrliča režejo brazde po obrazu,
pajki pletejo mrežo iz sivih las.

Črna šminka postaja krvava,
ustnice pobiram s tal.

Ne zdržim več.
Odrežem oči.
Skozi reže rjove tema.
Zaliva me vroč dež,
zebe me.

Lahko bi šla v kino,
če ne bi plula mimo mest,
ki niso bila zgrajena zate.

Lahko bi se sprehajala,
če ne bi vsega odvrgla
v zatemnjen odsev sonca.

Lahko bi pisala,
če bi namesto klicajev
uporabljala vprašaje.

Veš, tudi ljubezen je na svetlobi brez čopiča.

dani se 

in izložbe se prebujajo

prvi avtobusi zehajo

in kruh je še vroč

za nama pa Donava

in prvi zadnji sprehod

razmišljam

in te opazujem

zdiš se srečna

in razigrana

zadovoljna

kar bi mi včasih zadostovalo

lepa si

urejena

in uspešna kot si mi večkrat navrgla

denarja imaš na pretek

rada hodiš v hribe

bereš klasike in poslušaš klasiko

si tolerantna

močna

potrpežljiva

in slišiš ter znaš poslušati

vse to verjetno drži

ampak nočem živeti v pravljici

želim si solze

strgane hlače

gube

dvom

je to dovolj

V države sem vstopal
kot na avtobus sredi Gaze.
In še pogosteje izstopal.

Vsaka postaja je bila nekaj posebnega,
lepe spomine imam samo še na slikah,
brazde na obrazu bodo večne.

Povsod sem bil tujec.
Zakaj?

Zrastli smo na istem vrtu,
vsi pijemo vodo
in si želimo na Bahame.
Nihče ne mara Justina Biebra
in na skrivaj gleda resničnostne šove.
Vsi bi se ljubili
in bili ljubljeni.
Nihče ne mara zvoka bomb,
odtrganih udov in porušenih domov.

Rad bi se samo sprehodil po Tivoliju,
si ogledal ljubljanski grad
in si na tržnici kupil nekaj jabolk.
Šel bi v kino,
kopal bi se v Ljubljanici
in na Tromostovju opazoval mimoidoče.

Zakaj me porivate na naslednji avtobus?

Med počitnicami, mislim, da sem ravno končal sedmi razred,
mi je odpadlo eno oko.
Natančneje, levo.
Kar je, če gledaš pozitivno, boljše, ker sem desničar.

Odnesel sem ga na boljšak.
Očesa, sploh leva, nimajo dobre cene,
kar sedaj pomeni, da bi bilo bolje, če bi bil brez desnega očesa.

Na izbiro sem imel menjavo za star umivalnik
ali pa gramofon in dve plošči Beatlsov.
Skoraj desetletje sem poslušal ti dve plošči.
Ko je crknil gramofon sem moral nazaj, med ljudi.

Ima me, da bi si iztaknil še drugo oko.

ugasnem televizor in stopim v kuhinjo
potiho, čeprav sem že dvajset let sam
nekaj bi, za tolažbo
za pivo je prezgodaj, jedel sem uro nazaj
brskam po omarah, počutim se kot junkie
nič ni, razen če grem lizat sladkor
prestavim se na kavč
in se igram z daljincem
sesalci po bloku so končno pocrkali
otroci že dvajset let ne smejo na dvorišče
tišina, ki mi tuli v glavi
gledam po sobi
priznam, da nimam ravno rožnate situacije
dolgčas si želijo samo tisti, ki ga nimajo
drek, pomislim kdaj bo že služba
za vsak slučaj še enkrat stopim v kuhinjo
in nazaj na kavč
upam, da me nihče ne vidi
okoli govorim kako lepo življenje imam
z omare mi maha Zlata beseda
izhod iz sile
ni še tako hudo
naslednji dve uri gledam skozi televizor
nato pa stopim do omare
izberem Zločin in kazen
in nanjo postavim pivo

plavam po lužah
z dreves obiram krofe
plešem z baloni

nato zavijem levo

in se zaljubim
žvižgam
pozdravljam metulje
poljubljam mavrico

zopet zavijem levo

plača
nov telefon nove hlače nov avto
ves svet je moj
najlepša otroka
dnevi so brez oblačka

potem zavijem desno

zamere kreg
prve solze
noči postajajo krajše
dež vsi mi gredo na kurac
ponošene hlače

še enkrat zavijem desno
ležim in sanjam o morju
medicinsko sestro prosim za krofe
vsaj še enkrat bi rad občutil dež
kateter se je premaknil

ne vem kaj mislite
bi moral tam zaviti levo

Nikoli ji nisem odpustil, da je umrla v petek, na sončen dan sredi poletja in to ob enajstih, ko so se prijatelji ravno odpravljali na bazen, sam pa sem v parku med stavbo D in C sedel na edini klopci, ki ni bila preveč posrana od golobov in se spraševal, kako fino bi bilo, če bi mi sporočili, da ji je bolje, in da grem lahko v bazen, po drugi strani pa ali se spodobi iti po sladoled ali coca colo, čeravno umira?

Sorodniki so hodili mimo mene, kot da me ne poznajo. 

Verjetno so določili primarija, da mi pove. V beli obleki in rjavih coklih mi je od daleč pomahal, potem pa se po potki iz grobega belega peska, po katerem jih je ogromno naredilo zadnje korake, počasi bližal. Prisedel je k meni, in me objel okoli ramen. Kot v filmu, mi je pogledal v oči, in z narejenim glasom dejal, odšla je. 

Kam? sem najprej pomislil, potem pa zajokal, predvsem, ker so me tako učili. Spodobi se, še posebej, če ti umre bližnji, kar mati vsekakor je. 

Greva na sladoled? me je še vprašal in mi v roke potisnil njeno sliko.

Dal sem jo v škatlo in jo porinil globoko pod posteljo. Tako daleč, da nikoli ne bi mogel do nje, tudi če bi si tako želel. 

Ponoči me je večkrat prosila, naj jo spustim ven. Ne, prasica! sem bil odločen.

Danes, po štiridesetih letih, sem jo vzel ven. Vame je gledala s tistimi rjavimi očmi. Kostanjevi lasje niso bili njeni. Lasuljo je imela. In isti nasmeh. Najlepši. Še zadnjič sem jo pogledal 

                                                                in jo strgal, prasico.

Bilo je ravno po kosilu

in bil je čas za spanje, a vseeno,

naj jim bo, saj je petek, je pomislila vzgojiteljica.

Trump je sedel v peskovniku

in zidal gradove.

Ki mu jih je Gandhi vztrajno podiral.

Ne brskaj po nosu, Frida Kahlo, je zavpila,

bolj iz navade.

In Vladimir Putin, odstopi gugalnico komu drugemu.

Meni, meni, je kričala Diana, oblečena v princeso,

čeprav ni bil čas maškar.

In John Lennon je pihal v flavto,

in, nikjer ni zapisano, ustvarjal nadležen zvok.

Obrnila se je, in zašepetala, joj, ko bi bili vsaj vsi kot ti.

In Hitler se je nasmejal, in naprej oblačil Barbiko.

Vsak večer sem ju opazoval. 

Njega, na lesenem stolu, tresočih rok.

Njo, na klopi poleg, s knjigo v roki.

On, je včasih vstal, in se sprehodil med gredicami spominov.

Za trenutek je postal, kot bi le tu našel prostor za svoje sanje.

Nato se je vrnil do svojega stola in jo nežno pogladil po vratu.

Ona, se je na vsaki strani zadržala dlje kot običajno.

Včasih je odložila knjigo, zaprla oči in poslušala tišino.

Nato je odprla oči in ga z njimi nežno objela.

Ko se je sonce nehalo igrati z bučkami in paradižniki

in se sence niso več zibale na vejah,

je vstal in jo ogrnil z odejo preteklosti.

Ampak, morda se motim.

Od rojstva dalje sem drugačen,

verjetno ne v ponos očetu,

mišičastem tigru v kopačkah,

ki je namesto mame objemal žogo in druge ženske.

Ni mi bilo mar za prvinske igre,

igranje kavbojcev in indijancev

in kazanja prozornih mišic.

V temačnih kotičkih sem zadihal,

s knjigo v roki sem bil vsakič drug junak.

poleg pa šivanje gobelinov

in risanje zemljevidov.

Če ni bilo treba govoriti, nisem.

Če ni bilo treba karkoli, nisem.

Mislim, da glede na navedeno ni nič čudnega

če pišem pesmi.

Pesem se izteka v noč.
Labod poseda na obali.
Sameva.
Kljub temu ga moti žvenket cerkvenih zvonov.
Glasba, ki nima popolnoma nobene veze s sedanjostjo.
Grad, navdušeni pripovedovalec, vpije z vzpetine nad jezerom.
Solze skačejo z zidov.
Tudi ječe samevajo.

Ostali labodi so pomrli.

Ko bo konec morije
in nekoč jo bo,
bo konec bolečine.
Slišali bomo vesele tone.
Zopet se bomo na pamet učili dolgočasne pesmi,
morda pozabili koliko je ura,
sladoled bo počasi dobil čokoladen okus,
sonce bo zasijalo v svetlih barvah,
in stavbe bodo dobile prvotno obliko.

Vse bo isto kot je bilo nekoč,
le rok za ploskanje ne bomo imeli več.