Avtor: Edo Krnič

  • Kaj pa to

    ko se pogledaš v ogledalu
    in vate zrejo našemljeni obrazi s televizije
    ti pa se zavedaš da boš moral kupiti zobno pasto

    kaj pa to ko imaš pred sabo list papirja
    prazen
    veš da moraš nekaj napisati
    v roki pa držiš Kip svobode

    kaj pa to ko se sprehajaš po Manhattnu
    izložbe ti govorijo o vodostaju rek
    računalnik pa se noče prižgati

    kaj pa to ko ti na roki pristane čebela
    dolge petke nabrano krilo in črna kravata
    za kosilo pa si naročil morsko pico

    kaj pa to ko pozvoni telefon
    ti pa čakaš na poletje
    in ne veš ali je prosinec aprila ali maja

    kaj pa to ko odpreš nabiralnik
    in v njem najdeš ljubezen
    kaj boš z njo
    jo boš odprl in prebral
    ali preprosto zabrisal v smeti

    no kaj pa to

  • krog življenja

    dežna kaplja
    ki pade
    kot trenutek

    iztegneš dlan
    in čakaš

    leta minevajo
    shladi se
    spreminjaš se v snežinko

    padeš

    dežni kaplji

    v dlan

  • V zaporu

    Končno sem našel prostor. Samo moj.

    Kot otrok sem se skrival v omari. Za oblekami sem sanjal o kavbojcih in indijancih.
    Potem sem se zavlekel na podstreho in v prahu požiral alpinistične knjige.
    Nato sem dobil službo in pisarno. V njej sem vrsto let zaklenjen prebiral svetovne klasike in z njimi osvajal svet.
    Tam me je zmotila šefica.
    Znorela je, jaz še bolj, in sedaj sem tu, sam v svojem prostoru.
    Vsaj dvajset let bom imel zagotovo mir.

  • Kateri je pravi

    Ne verujem,
    in ne berem verskih stripov.
    Saj, slišal sem za Koran in Biblijo,
    in malce se mi sanja,
    ampak ali je Buda Bog in Alah Bog,
    ali sta se ga Bog in Alah kdaj napila
    kdo je stvarnik in vernik,
    kdo je doma v džamiji in kdo v cerkvi,
    za katero ekipo je igral Amor,
    s kom je Marija plesala v tretjem razredu,
    ter kam moram bos in kam nesti jajca,
    o tem pa nimam pojma.
    Niti ne vem ali jehove priče še veslajo
    ali uporabljajo motorne čolne,
    niti zakaj Hare krišne kupujejo v isti trgovini
    in imajo istega frizerja.
    Res, težko se odločim v koga od vsaj tisoč Bogov bi verjel.

  • se komu sanja

    kje se mi bo ustavilo srce
    kdaj se bodo spustili zastori nad mojimi očmi
    in kateri črki bo pripadla čast
    da bo kot zadnja stala v vrsti

    bo to zjutraj ali zvečer
    morda ponoči sredi najlepših poljan
    bo padal dež ali se bom basal s torto
    upam da ne med nogometno tekmo

    bi lahko izbral sončni zahod
    nekje visoko nad mlakužo krokodilov
    obdan z vrhovi ovitimi v sladkorno peno
    s smučmi ki bi jih odnesel s sabo

    ne bi rad umrl na železniški ploščadi pod tisto morečo uro
    niti ne v službi s spenjačem v roki
    ali celo v nakupovalnem središču
    med pogovorom s kvazi znancem

    rad bi vedel kdaj bom umrl

    in o tem napisal pesem

  • Vsak dan je enak, vsaka noč drugačna

    Pokrit z bolečino
    ležim na umazanih dvomih,
    glava tone v iztrebkih zmot.
    Preteklost skače po prsih
    in dolbe strugo v moje telo.

    Zaprte oči slišijo preveč,
    čutim gosenice, ki drobijo kosti,
    kremplji mrliča režejo brazde po obrazu,
    pajki pletejo mrežo iz sivih las.

    Črna šminka postaja krvava,
    ustnice pobiram s tal.

    Ne zdržim več.
    Odrežem oči.
    Skozi reže rjove tema.
    Zaliva me vroč dež,
    zebe me.

  • Slikar

    Lahko bi šla v kino,
    če ne bi plula mimo mest,
    ki niso bila zgrajena zate.

    Lahko bi se sprehajala,
    če ne bi vsega odvrgla
    v zatemnjen odsev sonca.

    Lahko bi pisala,
    če bi namesto klicajev
    uporabljala vprašaje.

    Veš, tudi ljubezen je na svetlobi brez čopiča.

  • iluzije

    dani se 

    in izložbe se prebujajo

    prvi avtobusi zehajo

    in kruh je še vroč

    za nama pa Donava

    in prvi zadnji sprehod

    razmišljam

    in te opazujem

    zdiš se srečna

    in razigrana

    zadovoljna

    kar bi mi včasih zadostovalo

    lepa si

    urejena

    in uspešna kot si mi večkrat navrgla

    denarja imaš na pretek

    rada hodiš v hribe

    bereš klasike in poslušaš klasiko

    si tolerantna

    močna

    potrpežljiva

    in slišiš ter znaš poslušati

    vse to verjetno drži

    ampak nočem živeti v pravljici

    želim si solze

    strgane hlače

    gube

    dvom

    je to dovolj

  • Napačna postaja, izstopite

    V države sem vstopal
    kot na avtobus sredi Gaze.
    In še pogosteje izstopal.

    Vsaka postaja je bila nekaj posebnega,
    lepe spomine imam samo še na slikah,
    brazde na obrazu bodo večne.

    Povsod sem bil tujec.
    Zakaj?

    Zrastli smo na istem vrtu,
    vsi pijemo vodo
    in si želimo na Bahame.
    Nihče ne mara Justina Biebra
    in na skrivaj gleda resničnostne šove.
    Vsi bi se ljubili
    in bili ljubljeni.
    Nihče ne mara zvoka bomb,
    odtrganih udov in porušenih domov.

    Rad bi se samo sprehodil po Tivoliju,
    si ogledal ljubljanski grad
    in si na tržnici kupil nekaj jabolk.
    Šel bi v kino,
    kopal bi se v Ljubljanici
    in na Tromostovju opazoval mimoidoče.

    Zakaj me porivate na naslednji avtobus?

  • Realnost

    Med počitnicami, mislim, da sem ravno končal sedmi razred,
    mi je odpadlo eno oko.
    Natančneje, levo.
    Kar je, če gledaš pozitivno, boljše, ker sem desničar.

    Odnesel sem ga na boljšak.
    Očesa, sploh leva, nimajo dobre cene,
    kar sedaj pomeni, da bi bilo bolje, če bi bil brez desnega očesa.

    Na izbiro sem imel menjavo za star umivalnik
    ali pa gramofon in dve plošči Beatlsov.
    Skoraj desetletje sem poslušal ti dve plošči.
    Ko je crknil gramofon sem moral nazaj, med ljudi.

    Ima me, da bi si iztaknil še drugo oko.

  • preklete nedelje

    ugasnem televizor in stopim v kuhinjo
    potiho, čeprav sem že dvajset let sam
    nekaj bi, za tolažbo
    za pivo je prezgodaj, jedel sem uro nazaj
    brskam po omarah, počutim se kot junkie
    nič ni, razen če grem lizat sladkor
    prestavim se na kavč
    in se igram z daljincem
    sesalci po bloku so končno pocrkali
    otroci že dvajset let ne smejo na dvorišče
    tišina, ki mi tuli v glavi
    gledam po sobi
    priznam, da nimam ravno rožnate situacije
    dolgčas si želijo samo tisti, ki ga nimajo
    drek, pomislim kdaj bo že služba
    za vsak slučaj še enkrat stopim v kuhinjo
    in nazaj na kavč
    upam, da me nihče ne vidi
    okoli govorim kako lepo življenje imam
    z omare mi maha Zlata beseda
    izhod iz sile
    ni še tako hudo
    naslednji dve uri gledam skozi televizor
    nato pa stopim do omare
    izberem Zločin in kazen
    in nanjo postavim pivo

  • *na križišču*


    plavam po lužah
    z dreves obiram krofe
    plešem z baloni

    nato zavijem levo

    in se zaljubim
    žvižgam
    pozdravljam metulje
    poljubljam mavrico

    zopet zavijem levo

    plača
    nov telefon nove hlače nov avto
    ves svet je moj
    najlepša otroka
    dnevi so brez oblačka

    potem zavijem desno

    zamere kreg
    prve solze
    noči postajajo krajše
    dež vsi mi gredo na kurac
    ponošene hlače

    še enkrat zavijem desno
    ležim in sanjam o morju
    medicinsko sestro prosim za krofe
    vsaj še enkrat bi rad občutil dež
    kateter se je premaknil

    ne vem kaj mislite
    bi moral tam zaviti levo

  • Sladoled, pol vanilije in pol čokolade

    Nikoli ji nisem odpustil, da je umrla v petek, na sončen dan sredi poletja in to ob enajstih, ko so se prijatelji ravno odpravljali na bazen, sam pa sem v parku med stavbo D in C sedel na edini klopci, ki ni bila preveč posrana od golobov in se spraševal, kako fino bi bilo, če bi mi sporočili, da ji je bolje, in da grem lahko v bazen, po drugi strani pa ali se spodobi iti po sladoled ali coca colo, čeravno umira?

    Sorodniki so hodili mimo mene, kot da me ne poznajo. 

    Verjetno so določili primarija, da mi pove. V beli obleki in rjavih coklih mi je od daleč pomahal, potem pa se po potki iz grobega belega peska, po katerem jih je ogromno naredilo zadnje korake, počasi bližal. Prisedel je k meni, in me objel okoli ramen. Kot v filmu, mi je pogledal v oči, in z narejenim glasom dejal, odšla je. 

    Kam? sem najprej pomislil, potem pa zajokal, predvsem, ker so me tako učili. Spodobi se, še posebej, če ti umre bližnji, kar mati vsekakor je. 

    Greva na sladoled? me je še vprašal in mi v roke potisnil njeno sliko.

    Dal sem jo v škatlo in jo porinil globoko pod posteljo. Tako daleč, da nikoli ne bi mogel do nje, tudi če bi si tako želel. 

    Ponoči me je večkrat prosila, naj jo spustim ven. Ne, prasica! sem bil odločen.

    Danes, po štiridesetih letih, sem jo vzel ven. Vame je gledala s tistimi rjavimi očmi. Kostanjevi lasje niso bili njeni. Lasuljo je imela. In isti nasmeh. Najlepši. Še zadnjič sem jo pogledal 

                                                                    in jo strgal, prasico.

  • V vrtcu

    Bilo je ravno po kosilu

    in bil je čas za spanje, a vseeno,

    naj jim bo, saj je petek, je pomislila vzgojiteljica.

    Trump je sedel v peskovniku

    in zidal gradove.

    Ki mu jih je Gandhi vztrajno podiral.

    Ne brskaj po nosu, Frida Kahlo, je zavpila,

    bolj iz navade.

    In Vladimir Putin, odstopi gugalnico komu drugemu.

    Meni, meni, je kričala Diana, oblečena v princeso,

    čeprav ni bil čas maškar.

    In John Lennon je pihal v flavto,

    in, nikjer ni zapisano, ustvarjal nadležen zvok.

    Obrnila se je, in zašepetala, joj, ko bi bili vsaj vsi kot ti.

    In Hitler se je nasmejal, in naprej oblačil Barbiko.

  • Na vrtu 

    Vsak večer sem ju opazoval. 

    Njega, na lesenem stolu, tresočih rok.

    Njo, na klopi poleg, s knjigo v roki.

    On, je včasih vstal, in se sprehodil med gredicami spominov.

    Za trenutek je postal, kot bi le tu našel prostor za svoje sanje.

    Nato se je vrnil do svojega stola in jo nežno pogladil po vratu.

    Ona, se je na vsaki strani zadržala dlje kot običajno.

    Včasih je odložila knjigo, zaprla oči in poslušala tišino.

    Nato je odprla oči in ga z njimi nežno objela.

    Ko se je sonce nehalo igrati z bučkami in paradižniki

    in se sence niso več zibale na vejah,

    je vstal in jo ogrnil z odejo preteklosti.

    Ampak, morda se motim.

  • Profil pesnika

    Od rojstva dalje sem drugačen,

    verjetno ne v ponos očetu,

    mišičastem tigru v kopačkah,

    ki je namesto mame objemal žogo in druge ženske.

    Ni mi bilo mar za prvinske igre,

    igranje kavbojcev in indijancev

    in kazanja prozornih mišic.

    V temačnih kotičkih sem zadihal,

    s knjigo v roki sem bil vsakič drug junak.

    poleg pa šivanje gobelinov

    in risanje zemljevidov.

    Če ni bilo treba govoriti, nisem.

    Če ni bilo treba karkoli, nisem.

    Mislim, da glede na navedeno ni nič čudnega

    če pišem pesmi.

  • Ob jezeru

    Pesem se izteka v noč.
    Labod poseda na obali.
    Sameva.
    Kljub temu ga moti žvenket cerkvenih zvonov.
    Glasba, ki nima popolnoma nobene veze s sedanjostjo.
    Grad, navdušeni pripovedovalec, vpije z vzpetine nad jezerom.
    Solze skačejo z zidov.
    Tudi ječe samevajo.

    Ostali labodi so pomrli.

  • Se že vidi luč na koncu tunela?


    Ko bo konec morije
    in nekoč jo bo,
    bo konec bolečine.
    Slišali bomo vesele tone.
    Zopet se bomo na pamet učili dolgočasne pesmi,
    morda pozabili koliko je ura,
    sladoled bo počasi dobil čokoladen okus,
    sonce bo zasijalo v svetlih barvah,
    in stavbe bodo dobile prvotno obliko.

    Vse bo isto kot je bilo nekoč,
    le rok za ploskanje ne bomo imeli več.