Joie de vivre

Krik razpara tišino,
vrane krožijo pod oblaki,
vrbe skrčijo veje
povešajo skodrane glave
k potoku s stekleno skorjo.

Nebo je že odvrglo sivo mrežo
in noč se je vtkala v pajčevino.

In ti, kdorkoli že
si figura
obledele barve,
nedoločljivih okvirjev.

Stopaš po poti s koraki,
ki meljejo odpadlo listje,
v sklepih čutiš pregibanje
vedno iste besede
(nosiš jo s seboj,
kakor pozabljeno darilo položeno v škatlo,
zavito v papir, prekrito s prahom).

Kadar je tvoja senca dolga
ali se ti obris ne prilega,
obstajaš spodaj v jami
ali lebdiš na vrhu hribov
iščeš vedno samo njo,

to besedo
zagledaš v naravi,
ker žari v zraku, vodi, zemlji
potem odkriješ valove v prsih,
sipanje po telesu, zlivanje skozi rane

prigovarjaš si, da
»živeti vsebuje toliko stvari:
dihanje, praznovanje, svečanost, obilje
in biti v tem, predvsem pa obstati brez
predstavlja veselje.«
In sredi vsega si ti
in to je dovolj.