Pred dežjem

Gosto nebo kot pokrovka
sivega ekonomskega lonca
pritiska na krhko obzorje.
S svojimi vodenimi robovi
naslanja se na griče življenja,
jih tlači v temna jezera obupa,
hladno tre njih dostojanstvo.
Vmes tanka reža svetlobe
upa na odrešilni dež milosti.

Usta imam polna jedkega peska,
ki se vali iz razdejane puščave.
Skupaj z griči čakam na prho,
da mi splakne zaprašeno grlo,
ki bo končno glasno zakričalo,
v barvah vse strahote zapisalo.
Prej sploh nočem vedeti, kako
bridka šele so njih peščena usta.
Se z njimi sploh še da jokati?