Zimska pravljica

Torej se spet srečava.
Zdi se, kot bi med nama obstajal ocean,
praznina časa in prostora.
Ne glej me tako.
Izpusti očitke.
Vedno sem bila iskrena.
V tej dvojini je bila neodločenost
tvoja posebnost. In načelnost.
Tudi zase nisi upognil nobenega
izmed vretenc.

Jaz pa…
Jaz sem bolj podobna belemu blagu,
ki se hitro umaže.
Tudi zdaj bi lahko v hipu,
brez sramu, krivde in obtoževanja,
zlepila svoje ustnice s tvojimi,
če…

Če bi v tvojem pogledu
obstajal vsaj kakšen znak gotovosti,
izraz želje.
Če bi zagledala tisti droben premik,
trzljaj plamena,
ki zaplapola v očeh otroka
tik preden se požene iz hiše
na prvi zapadel sneg.

Toda nič v tebi se ne zgane.
Ostajaš kakor kip,
spomenik razumu
na lastnem trgu zmage.
Strmiš vame s pogledom,
ki je še nekoliko bolj bež.

Zato, ne glej me tako.
Vem, da le sanjam.
Od naju ni ostalo nič,
samo še ta bleda zaplata,
sneg na koncu zime,
ki vedno prehitro skopni.