Ujeta

Ljudje, ki jih poznam,
živijo veselo kot čebele
v majhnih kletkah
z malimi okni.
Vsak dan
odhajajo
na dišeče poljane,
na travnike širne
in v temne skrivnostne gozdove.

Jaz ne živim
v majhni kletki,
moja hiša je velika
in prostrana,
iz samih svetlih oken grajena.
Skoznje jasno vidim
cvetove barvitih poljan,
valovanje zelenih travnih bilk
in lenobno zibanje gozdov.

Nikoli moja noga
ne stopi onkraj oken,
ne poboža roka moja cvetja,
nos ne vdihne zelenih pelodov trav
in jezik ne okuša gozdnih smol.
Nikoli, nikdar.

Nihče ne vidi mojih okov.
Nihče ne sliši mojih koprnečih vzdihov:
domov,
domov,
samo domov.
A le kje sem zdaj doma?