Sladoled, pol vanilije in pol čokolade

Nikoli ji nisem odpustil, da je umrla v petek, na sončen dan sredi poletja in to ob enajstih, ko so se prijatelji ravno odpravljali na bazen, sam pa sem v parku med stavbo D in C sedel na edini klopci, ki ni bila preveč posrana od golobov in se spraševal, kako fino bi bilo, če bi mi sporočili, da ji je bolje, in da grem lahko v bazen, po drugi strani pa ali se spodobi iti po sladoled ali coca colo, čeravno umira?

Sorodniki so hodili mimo mene, kot da me ne poznajo. 

Verjetno so določili primarija, da mi pove. V beli obleki in rjavih coklih mi je od daleč pomahal, potem pa se po potki iz grobega belega peska, po katerem jih je ogromno naredilo zadnje korake, počasi bližal. Prisedel je k meni, in me objel okoli ramen. Kot v filmu, mi je pogledal v oči, in z narejenim glasom dejal, odšla je. 

Kam? sem najprej pomislil, potem pa zajokal, predvsem, ker so me tako učili. Spodobi se, še posebej, če ti umre bližnji, kar mati vsekakor je. 

Greva na sladoled? me je še vprašal in mi v roke potisnil njeno sliko.

Dal sem jo v škatlo in jo porinil globoko pod posteljo. Tako daleč, da nikoli ne bi mogel do nje, tudi če bi si tako želel. 

Ponoči me je večkrat prosila, naj jo spustim ven. Ne, prasica! sem bil odločen.

Danes, po štiridesetih letih, sem jo vzel ven. Vame je gledala s tistimi rjavimi očmi. Kostanjevi lasje niso bili njeni. Lasuljo je imela. In isti nasmeh. Najlepši. Še zadnjič sem jo pogledal 

                                                                in jo strgal, prasico.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja