Avtor: Nataša Bauman

Pustinja,
čista pustinja.
Daljnosežna.
Na vseh koncih pada čez rob.
Tudi to je dobro!
Ni škode. Nikoli ni škode.
Kakorkoli obrneš, je ni.

Čakam, da zamrzne.
Ta neskončna pustinja.
Kot je mraz sredi rožnatega poletja.
Mraz v glavi, mraz v prsih.
Srce ledeni!
Tako želim, da otrpne zamrznjena
v stoletnem prekletstvu.
In sredi nje sedim jaz na enem in edinem kamnu.
Sedim in se lepim v celoto.
Vsak okrušen košček precizno
postavljam na svoje mesto.
Ko mi uspe, postanem del
stoletne zmrzali.
In čakam.

Poljuba tudi danes ne bo.
Približuje se polnoč.

Krivim se,
ker je morda današnje bombardiranje
posledica včerajšnjega snega pred spanjem.
In se tolažim:
Kaj zato, že dolgo sem
na bojnem polju,
vajena brzostrelk,
granat, skrivanja,
bliskanja,
kričanja in solz.

Navajena sem, se tolažim.
Kaj pa vsi drugi?

V šumeči krošnji gnezdim.
Posedam po vejah
in v liste zavijam vsakdanjik.

Noge bingljajo.
Veje jim pijano sledijo.
Videti je, da se zabavajo.
Pod menoj se ziba
odpičen after party.
Tudi jaz se zibljem.
Tako brezskrbno tjavendan.

Nebo se stara,
Pade mrak.
Tudi jaz padem,
v kanto samoočitkov.

Mar se jutri ne bo zdanilo?

Zdi se mi,
da se je čas,
namenjen meni,
ob mojem rojstvu prijavil
na triatlon in se na vse kriplje trudi postaviti svetovni rekord.
Neustavljivo plava,
kolesari in teče.
Plavanje ima najraje, bi rekla,
ker ko sem na morju
in brez službe, brez obveznosti,
ko pijem sproščenost, diham užitek,
se zaljubljam v zvezdne utrinke,
takrat se moj čas še posebej trudi,
trenira kot zmešan, da zmaguje
in podira rekorde,
jaz pa se zmeraj z občutkom
ne do kraja doživetega podajam
v nove dogodivščine.
Občutki obvisijo nekje
kot listi na veji.
Spomini se krhajo in
razjeda jih površno odtisnjen vtis.
Ima me, da bi s skakalnice skočila v objem
pretakajočemu se balzamičnemu času,
ki bi bil podoben naročju,
ko ziblje dete, da bi zaspalo.
Počasi in nežno.
Ponavljajoče in nenehno,
dokler se svetle očke ne umirijo
in se tiho izgubljajo v sanjah.

V nedrjih uspavanke bi tako lahko
živela, spala, jokala in ljubila
brez slabe vesti in z občutkom,
da traja.

Zaprta usta molčijo.
Ne jejo.
Ne ljubijo.
Trpijo.
V zakleti usodi
goltajo mrak.
Žvečijo grenak pelin,
bljuvajo trpek žolč,
črno kri.
Zaprta usta
stisnjenih ustnic
čakajo, da mine.

Makadamska cesta
Za mano razvlečen val gostega prahu.
Popolnoma zabrisano ozadje.
Kulisa, ki ječi pod težo gostega oblaka prašne megle.
Ko se ozrem, vidim le zamegljene obrise do neprepoznavnosti ovite v haljo minevanja.
Rinem naprej.
Nočem vrnitve.
Življenje, ki klone in mora nazaj, ima usta polna suhega prahu, na debelo obloženi zobje se grizejo skozi čas.
Potno čelo je lepljenka Sahare.
Nočem vrnitve in popravkov in krpanja.
Rinem v neznano,
v strah,
v nevarnost,
v negotovost,
ker nosim cilj v srcu
in pot je ključ vseh spoznanj.

Okrušeno dihajo stene plesnive.
V zanikrnih kotih se potika pridušeno ječanje.
V enem ogorki,
v drugem scanje,
v tretjem izpraznjene igle,
 v četrtem, pa tudi naslednjem, 
in naslednjem, …
razbite črepinje pijanih zadahov
in razvlečena gola telesa
strpana v akte, ki silijo na kozlanje.
Naježeni kuščarji razmazani v strupene freske
in vlažna razjeda, ki se pne vse do stropa.

Glamurozen lestenec bi rad svetil,
a mu ni dano.
Njegov pretekli blišč in razkošje
je zadušil pepel ožganega zavidanja
in vnela se je nevoščljivost, 
ki potrto praska po stenah
tvoje notranjosti, (človek).

V tej grčavi, priliznjeno zlepljeni vsebini
skominaste notranjosti,
ki je privesek lepotnih popravkov na fasadi
se z bisernim nasmeškom nastavljaš za apdejtan selfi
in se zadovoljno občuduješ v ogledalu, revež.

Nad jezerom, ki se
pravkar namaka v medeni mesečini
je vzbrstela kresnička.

                   Tolažim se s pljuski vetra
                   in sušim solze s tuhtanjem.
                   Pohitrim korake 
                   in stopim vštric s časom, 
                   da bi se vse potopilo v tej svetli noči.

                   In jaz sem potapljač.
                   Skrivam se v mraku
                   in se lovim s preteklostjo.
                   Moje srce galopira in glasno rezgeta.
                   Zategnem uzdo,
                   a se ne umiri.
                   Srce in jaz.
                   Ne ustaviva se pred prepadom,
                   A vendar uideva smrti.
                   Rezgeta ponorelo.
                   Počutim se kot hlap.
                   In zagledam svetilnik v meglici.
                   Koprenasta noč me nosi

nad jezerom, ki se
pravkar namaka v medeni mesečini.

                   Nasmej me z objemom!

Balkoni so brezplačni odri
tihih in glasnih,
razburkanih in mirnih
življenj v zaodrju.

Na teh odrih ima zakulisje
več zgodbe kot igra na njih.

Za zaodrjem posajenih dišečih lončnic
se skriva sivolasa babica,
ki plete puloverje.

Za polnim pepelnikom prekajena računovodkinja
S popoldanski espejem.

Za vrvico polno dišečega opranega perila
sta dedek in babica,
ki imata na počitnicah vnuke.

Za zelišči v lončkih
in lovilci sanj
gibčna balerina.

Za kramo starega pohištva, razcvetelega jogija in fotelja,
za staro žogo in strganim loparjem za tenis
zapita mož in žena, ki jima je pravkar
zmanjkala zadnja kapljica sadjevca.

Opazujem balkone, njih nabrane volančke,
in zalivam rože na njih.

Radovedno se ogledujejo,
si poklanjajo hrepeneče poglede
in se ljubijo na daljavo.

Brez da bi se v resnici poznali.

V tihem grobu trdno spim.
Moja platnena koža je preperela.
Potetovirana z vojno, prvo in drugo, se je koprenasto
posedla na kosti.

Po kostnih hodnikih se sprehajajo črvi
in obujajo spomine na mojo skromno hiško
s cvetličnim vrtom.
Na lonček kave,
kamor sem, hvaležna, pomakala
skorjo belega kruha.

Povoščena lutka na postelji,
obljubljeno darilo tebi,
ko bom umrla.

Karirast predpasnik za vsak dan,
kvačkana ruta za k maši.
Prepognjeni bankovci v šparovčku.
Zamenjane valute.
Sveti trije kralji in
poscana Zofka.
Ponarejeni nasmeški,
grablje in vilice
in pozabljena igra, ki
je obvisela na drevju.

V tihem grobu trdno spim.

Globoke udrtine zazrte v Nikamor.
Dih, ki ne diha.
Lobanja izgubljene preteklosti,
truplo – strohnjen odtis življenja.
Mojega.

V tihem grobu trdno spim
prepričana, da sem živela edinstveno.

Drživa se za roke
in hodiva po vročem pesku razblinjenih sanj.
Božava spomine na krilih srebrnih ptic
in s solzami pereva tiste iz plinskih jeklenk.
Drgetava nežno objeta pred strahom
v klobčič zvita in umaknjena od težkih oblakov črnega dežja.
Globoko in globlje zajemava sapo
pred vzponom v naslednjo steno s hinavsko narejenim nasmehom dobrodošlice
in trpkim odmevom v doline.
Zazrta drug drugemu globoko v oči iščeva tolažbo in pogum.
Včasih težka,
včasih peresno lahka,
zmeraj ranljiva in preplašena
se stiskava v nepremagljivo celoto dvojine.

Danes se počutim kot april;
Zdaj smešna in otročje nasmejana,
hip za tem bi kot mlinsko kolo zajemala žalost
iz potopljenega srca.
Trenutek kasneje žanjem uteho po sončni planjavi,
srkam grenčico trpkega vsakdana in
se gugam na lokvanjih lahkomiselnosti.
Zdaj se mi zdi vsaka naloga peresno lahka
in včasih kar hkrati nepremagljiva.
Gosti oblaki tarejo črnogledost in kopljejo
globoke globeli. Sanjavi pogledi brskajo po
daljavi neuresničenih želja.
Želja dragocena, dokler ostaja želja,
spet drugič me neuresničena tlači k tlom,
me vakuumsko zapakira, da ne morem več ven.
Iz filma permanentne depresije.
Daj, april, opravi svoje in se umakni
cvetoče nasmejanemu maju!

Resnica je žrtev notranjih strahov
in neorganiziranih previdnosti.

Najpogosteje prežvečena, bi rekla,
pogoltnjena, izbljuvana ali izločena.

Grenko-kisla in sladka,
Trdo-trpka in mehka,
Sveže mlada in starikavo nagubana.

Ljubim resnico.
Prav vse mi lahko poveš. Rečeš.
A ne tako, kot nočem slišati.

Skozi ključavnico ujeta slika
toplih barv.
Siva od strani?
Tih privid iz otroštva.
Nasmejana sreča v daljini.

Otožen spomin me pahne skozi duri.
Obstanem sredi sobe, prazne,
v njej me zmrazi ostrina.
Slišim le, kako sopiha dete,
ki se lovi z življenjem.

Poljubila bi ga. Zadnjič.
Pobožala bi suha lička.
Umirila bi praznino z žaluzijo
in umila bolečino z rožmarinom.

Tam zgoraj

Ali tudi mrtvi umirajo?
Enkrat, ko so tam visoko v nebesih,
ali v vicah, ali v peklu?

Ali nesmrtni štejejo rojstva zvezd,
razvozlavajo pajčevine mlečnih cest,
pometajo zvezdni prah?

Na visokih statvah tkejo uvele duše
v trpežno pokrivalo izbljuvanih grehov?

A ti mrtvi slišijo z gluhimi ušesi,
govorijo z nemimi usti,
čutijo z okamenelimi čustvi?

Skovik para noč
in mrtvih se bojim,
toda ne bolj kot živih.

Nekaj me praska
in pravi, da nisem slikar,
da ne slišim barv,
ne čutim oblik,
ne vonjam karakterjev
in ne znam slikati nasmeškov.

Vzamem čopič,
pomočim ščetine v rumeno
in narišem noč.

Izgubljeni poljubi

Prijazne besede se krušijo v prepade.
Drgnejo ob stene in tolčejo v odmeve.
Od skale do skale.
V nič.
Oči so izrezane luknje v lobanjah,
ki gledajo v prazno.
Gledajo skozi telo, skozi glavo.
V prsih je luknja, srce izžgano.
Usta so suha in nema, se mi zdi,
kričijo po poljubu, ki je prilepljen drugje.

Lenobno se po rumenilu
na polju oljčne repice
preteguje bombažasta odeja, kremasto bela.

Z na dolgo pretegnjenimi potezami v mačjem stilu
boža polje
preden zapusti mehko posteljo noči.

Vstaja kakor jaz – ovel cvet pod snegom.
Oziram se za svežo zarjo.
Drgetaje, šklepetajočih zob se hitim obleči,
si nadenem uhane, ogrlico in nasmešek.

Odvihram molčečemu lesketanju naproti
in te srečam.
S staro žerjavico v prsih.
Ne ugasne, nikakor ne ugasne,
čeprav je želja po odrešitvi premočna,
ugasniti noče.
Okamenelo molči in peklensko žge.
Prašna bolečina.

Ozrem se v dolino.
Penasta meglica, mehka,
se je dvignila in zapustila posteljo.
Kakor na modrih krilih se je
prilepila na podplate oblakov.

Dlan.

Mehka.

In topla.

Pajčevinasto prepredena in ženstvena.

Na hrbtni strani rahlo ohlapna koža, tu in tam pegasta

pokriva nabrekle žile.

Na zgibih nabrana in zgubana, prožna.

Polna dotikov in prijemov.

Z izkušnjo trdote, mehkobe, mraza, toplote,

vlage, prahu in lomljive suhosti.

Oplakne jo voda.

Vedno znova in znova.

Ohranja čistost,

a nikoli zares ne odstrani

vseh odtisnjenih občutij

ob dotiku, ob prijemu,

ob gretju, rahljanju, trepljanju,

ob pomirjanju …

In nikoli,

nikoli premnogih sporočil,

ko se združi v nadzemni par človeka.

Rad te imam od tu do neba
v vseh parkih
podzemnih jarkih
praznih žepov
brez srca
tvoje telo
rdeča lica polne lune
izpraznjeno praznino niča.

Rad te imam kot se imajo trave,
ki se strastno poljubljajo v zibanju,
sklanjajo globoko svoje glave
v znak pokorne predanosti.

Rad te imam povsod in brezčasno;
podnevi, ponoči, v zadnji in prvi minuti,
v gozdu, v avtu ali na semaforju.
Ponosno in gosto, kremno in nežno,
predano in nadvse privlačno.

Še enkrat te previdno zajamem in nesem
k ustnicam, ki komaj čakajo okus po …

Obliznem bele ostanke mlečne pene.
Mmmm, kako rad te imam.

Praviš, da naenkrat ne razumeš jezika svojih otrok,
da so nevedni in prazni pogledi,
da so se sanje spremenile v žgoči pekel
brez izhoda.

Tvoje srce je ostalo zakopano.
Ranjeno iz nedrja ilovice ne more vstati.
V krsti ogromni trohni skupaj s truplom.

Hrepeneče vzdihuješ za kredami
in zeleno tablo,
za otroci, ki so te poslušali in slišali.

Tvoj glas maši ušesa,
žali, graja in sili.
Ne zna potolažiti ali objeti,
niti božati ali zapeti.
Ne zna več, kar je nekoč obvladal.

Otožno čepi na obrobju obrežja,
namaka noge v vodo
in čaka na sončni zahod.

In izhoda ni!

Danes se v krošnjah starega gozda lovi veter.

Nagajivo se muza med mladim listjem in kodra košate glave.

Sončni žarki fenajo modne pričeske pod oblaki.

In listje sladko šelesti od zadovoljstva.

V sveže prezračenih gnezdijo srake.

Žolna vrta v deblo, iz veje na vejo skače veverica in se preizkuša v ravnotežju.

Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

Živahne, razigrane, sončno senčne in harmonično uglašene iščejo luže, v katerih bi si rade ogledovale svoje mojstrovine na glavi.

Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

… opazujejo grozljivo nasilen umor pod seboj.

Jutri je svetovni dan hrane.

In bogata kosila bodo korakala
na mize, ki se jim bodo šibile noge.

Nekateri bodo ob hrani beležili jubileje,
drugi se na skritih zmenkih spoznavali med žvečenjem.
Tretji bodo hiteli metati v lonce
in lačni v želodce.

Tu prefinjeno uživaško,
tam kar mimogrede, ker primanjkuje časa.

Nekateri krožniki bodo kradli navdušene poglede,
ki se jim bodo cedile debele sline.

Tam bo nesrečna gospodinja strgala sprijeto večerjo
in tarnala nad vonjem prismojenega.

Odlagališča bioloških odpadkov se bodo tudi jutri
dušila na monoksidu gnitja.

Vonjave in okusi se bodo zmagoslavno
sprehajali po širokih ulicah
in omajala podkupljiva telesa,
ki bodo tolažila žalost ali jezo ali gojila ljubezen.

S polja v lonec, iz lonca na krožnik.

Nabasani trebuhi si odpenjajo pasove.

Tam nekje. Nedaleč.
Je hrana v skladiščih in ne najde poti do ust.

Nekje je sploh ni.
Na tistih poljih gnijejo telesa.
Skeleti tlakujejo ceste.
Vdolbine v lobanjah objokujejo
bolečino in stiskajo zobe do škrbin.

Čez lužo bodo v istem trenutku
reševali življenje obiskovalcu McDonalda.
Med goltanjem se mu bo ustvaril cmok,
ki ga ne bo mogel potisniti v želodec.

Konec je za vse enak!

Gledajo naju tvoje oči.
Kot bi srebale strast prepletajočih se teles.
Ljubosumne pripete na ustnice, priprte veke in prepletene prste.
Tiho in mirno gledajo in se zibljejo v ritmu kolkov.
Bušneva v smeh. V glasen krohot.
Še naju gledajo tvoje oči.
Čakajo na premirje?
Na zatišje?
Na molk med tihim ječanjem?
Na obnemoglo ihtenje, ki hlasta po zraku?
Na iskanje drug drugega?
Na pregreh kesanje?
Na bedo ali na razočaranje?

Smejeva se ti.

Na obrobju mesta
vase udrta in
ožigosana z grafiti
trepeče pred vandalizmom.

Med škrbinastimi zidovi
veje veter,
mraz jo stiska skozi nevidne špranje.
V zatohlem smradu gnijejo
prestižni prostori nekdanjih zabav.
Na širokih hodnikih se sprehaja vonj krinolin
in kamnita tla v vzorcih šepetajo skrivnosti
korakov.
Postelje škripljejo zgodbe počitka in ljubezni,
mize cedijo sline po končanih gostijah.
V sobanah se sprehajajo sivi duhovi,
zračijo omare in pospravljajo okostnjake.

Na stenah počivajo odtisnjene duše
olupljenih obrazov in freske zbledelih teles.
Pražnje oblečene.
Se smejijo.
Prijazno.
V prostranih sobanah čepi molk ugaslih glasov
in odmevi
korakov, ki vodijo nikamor.

V parku na klopci sedi umetnik.
Piše pravljico.

Prometejska krila tvoje notranjosti
silijo na svobodo.
Zasuta s pepelom in zalita s svinčenimi solzami
pomešanimi z gosto krvjo
ne morejo kvišku.
Zlomljena padajo pod težo sprijete gnusobe.
Morala bi se dvigniti,
če nočejo pogoreti
in ostati ožgana
v železni kletki
lastnih prepričanj,
strahu, sramu in
nesamozavestnega objokovanja.

Izpusti vendar krilatega zmaja!
Ves je v plamenih
in sedmeroglavo bruha kričanje.

Mlečne meglice se zaspano vlečejo iz struge potoka,
ki se tu po vsej širini lenobno,
tam ozko, igrivo in glasno pretaka pa zeleni planjavi.

Šepetaje in nežno, počasi razvlečene objemajo vrbe
in jih ovijajo v smogast šal drevesnega podnožja.

Lenobno kot polž v svoji najvišji starosti,
kot čas, ki čaka na veliko pričakovanje,
kot gosta kremna juha, ki jo babica ob nedeljah postavi na mizo,
samo zato, ker ve, da jo imam rada.

In ko odloži lonec, reče: zate, mala.
In jaz jo vprašam, iz česa?
Iz čemaža, reče zlata babica.
Nabrala sem ga v jutranji megli.
Še doda moja zlata babica,
Ki je čemaževo juho zadnjič kuhala lani.

Razmetana praznina,
zapolnjena z naveličanim dolgočasjem.
Vogali polni egoizma,
s stropa pritiska ošabnost,
s tal poganjajo kače.
V izpraznjeni luknji ničesar ni prostora za nič.
V njej donijo gongi,
krivdo iščejo drugje.
Apokalipsa bo odrešilni konec,
ko bo potres hudobije zamajal tla.
Praznina se bo vsula vase,
hudičevi hlapci bodo vlekli kožo s telesa.
Takrat se bo ustavil prepih v razmetani praznini.
In konec bo vsega lepega

Spenjeno mleko viša robove.
Zgornja ustnica se potopi v bombažno belino
in nariše dedku brke.
Ti se razširijo v širok nasmeh,
ko uzrejo moje velike oči
in napihnjena kroglasta lička zadržanega zraka,
ki bi rad bušnil v smeh.
Prijazno se premaknejo žametni brki
in začno pripovedovati zgodbice.
Takšne otroške, prijazne in igrive.
O miškah in putkah, pa o velikanih,
ki rešujejo svet.

Včasih so dedkovi brki črni.
Narisani s sajami.
Takrat dolbejo po spominih iz vojne.
O lakoti govorijo, o mrazu in strahu.
Včasih se zaskrbljeno našobijo v metlast grm
in podoživljajo grozo, granate, kri in trupla.
Govorijo o tem, kako so pogrešali babico
in skesano obmolknejo za trenutek,
ko so pred priznanjem, da so se večino časa
srhljivo bali zase in niti pomislili nanjo.