Avtor: Nataša Bauman

  • Midva

    Drživa se za roke
    in hodiva po vročem pesku razblinjenih sanj.
    Božava spomine na krilih srebrnih ptic
    in s solzami pereva tiste iz plinskih jeklenk.
    Drgetava nežno objeta pred strahom
    v klobčič zvita in umaknjena od težkih oblakov črnega dežja.
    Globoko in globlje zajemava sapo
    pred vzponom v naslednjo steno s hinavsko narejenim nasmehom dobrodošlice
    in trpkim odmevom v doline.
    Zazrta drug drugemu globoko v oči iščeva tolažbo in pogum.
    Včasih težka,
    včasih peresno lahka,
    zmeraj ranljiva in preplašena
    se stiskava v nepremagljivo celoto dvojine.

  • April

    Danes se počutim kot april;
    Zdaj smešna in otročje nasmejana,
    hip za tem bi kot mlinsko kolo zajemala žalost
    iz potopljenega srca.
    Trenutek kasneje žanjem uteho po sončni planjavi,
    srkam grenčico trpkega vsakdana in
    se gugam na lokvanjih lahkomiselnosti.
    Zdaj se mi zdi vsaka naloga peresno lahka
    in včasih kar hkrati nepremagljiva.
    Gosti oblaki tarejo črnogledost in kopljejo
    globoke globeli. Sanjavi pogledi brskajo po
    daljavi neuresničenih želja.
    Želja dragocena, dokler ostaja želja,
    spet drugič me neuresničena tlači k tlom,
    me vakuumsko zapakira, da ne morem več ven.
    Iz filma permanentne depresije.
    Daj, april, opravi svoje in se umakni
    cvetoče nasmejanemu maju!

  • Resnica

    Resnica je žrtev notranjih strahov
    in neorganiziranih previdnosti.

    Najpogosteje prežvečena, bi rekla,
    pogoltnjena, izbljuvana ali izločena.

    Grenko-kisla in sladka,
    Trdo-trpka in mehka,
    Sveže mlada in starikavo nagubana.

    Ljubim resnico.
    Prav vse mi lahko poveš. Rečeš.
    A ne tako, kot nočem slišati.

  • Bi, če bi mogla

    Skozi ključavnico ujeta slika
    toplih barv.
    Siva od strani?
    Tih privid iz otroštva.
    Nasmejana sreča v daljini.

    Otožen spomin me pahne skozi duri.
    Obstanem sredi sobe, prazne,
    v njej me zmrazi ostrina.
    Slišim le, kako sopiha dete,
    ki se lovi z življenjem.

    Poljubila bi ga. Zadnjič.
    Pobožala bi suha lička.
    Umirila bi praznino z žaluzijo
    in umila bolečino z rožmarinom.

  • Tam zgoraj

    Tam zgoraj

    Ali tudi mrtvi umirajo?
    Enkrat, ko so tam visoko v nebesih,
    ali v vicah, ali v peklu?

    Ali nesmrtni štejejo rojstva zvezd,
    razvozlavajo pajčevine mlečnih cest,
    pometajo zvezdni prah?

    Na visokih statvah tkejo uvele duše
    v trpežno pokrivalo izbljuvanih grehov?

    A ti mrtvi slišijo z gluhimi ušesi,
    govorijo z nemimi usti,
    čutijo z okamenelimi čustvi?

    Skovik para noč
    in mrtvih se bojim,
    toda ne bolj kot živih.

  • Talent

    Nekaj me praska
    in pravi, da nisem slikar,
    da ne slišim barv,
    ne čutim oblik,
    ne vonjam karakterjev
    in ne znam slikati nasmeškov.

    Vzamem čopič,
    pomočim ščetine v rumeno
    in narišem noč.

  • Izgubljeni poljubi

    Izgubljeni poljubi

    Prijazne besede se krušijo v prepade.
    Drgnejo ob stene in tolčejo v odmeve.
    Od skale do skale.
    V nič.
    Oči so izrezane luknje v lobanjah,
    ki gledajo v prazno.
    Gledajo skozi telo, skozi glavo.
    V prsih je luknja, srce izžgano.
    Usta so suha in nema, se mi zdi,
    kričijo po poljubu, ki je prilepljen drugje.

  • Rumeno polje

    Lenobno se po rumenilu
    na polju oljčne repice
    preteguje bombažasta odeja, kremasto bela.

    Z na dolgo pretegnjenimi potezami v mačjem stilu
    boža polje
    preden zapusti mehko posteljo noči.

    Vstaja kakor jaz – ovel cvet pod snegom.
    Oziram se za svežo zarjo.
    Drgetaje, šklepetajočih zob se hitim obleči,
    si nadenem uhane, ogrlico in nasmešek.

    Odvihram molčečemu lesketanju naproti
    in te srečam.
    S staro žerjavico v prsih.
    Ne ugasne, nikakor ne ugasne,
    čeprav je želja po odrešitvi premočna,
    ugasniti noče.
    Okamenelo molči in peklensko žge.
    Prašna bolečina.

    Ozrem se v dolino.
    Penasta meglica, mehka,
    se je dvignila in zapustila posteljo.
    Kakor na modrih krilih se je
    prilepila na podplate oblakov.

  • Dotik

    Dlan.

    Mehka.

    In topla.

    Pajčevinasto prepredena in ženstvena.

    Na hrbtni strani rahlo ohlapna koža, tu in tam pegasta

    pokriva nabrekle žile.

    Na zgibih nabrana in zgubana, prožna.

    Polna dotikov in prijemov.

    Z izkušnjo trdote, mehkobe, mraza, toplote,

    vlage, prahu in lomljive suhosti.

    Oplakne jo voda.

    Vedno znova in znova.

    Ohranja čistost,

    a nikoli zares ne odstrani

    vseh odtisnjenih občutij

    ob dotiku, ob prijemu,

    ob gretju, rahljanju, trepljanju,

    ob pomirjanju …

    In nikoli,

    nikoli premnogih sporočil,

    ko se združi v nadzemni par človeka.

  • Predano

    Rad te imam od tu do neba
    v vseh parkih
    podzemnih jarkih
    praznih žepov
    brez srca
    tvoje telo
    rdeča lica polne lune
    izpraznjeno praznino niča.

    Rad te imam kot se imajo trave,
    ki se strastno poljubljajo v zibanju,
    sklanjajo globoko svoje glave
    v znak pokorne predanosti.

    Rad te imam povsod in brezčasno;
    podnevi, ponoči, v zadnji in prvi minuti,
    v gozdu, v avtu ali na semaforju.
    Ponosno in gosto, kremno in nežno,
    predano in nadvse privlačno.

    Še enkrat te previdno zajamem in nesem
    k ustnicam, ki komaj čakajo okus po …

    Obliznem bele ostanke mlečne pene.
    Mmmm, kako rad te imam.

  • Učiteljica

    Praviš, da naenkrat ne razumeš jezika svojih otrok,
    da so nevedni in prazni pogledi,
    da so se sanje spremenile v žgoči pekel
    brez izhoda.

    Tvoje srce je ostalo zakopano.
    Ranjeno iz nedrja ilovice ne more vstati.
    V krsti ogromni trohni skupaj s truplom.

    Hrepeneče vzdihuješ za kredami
    in zeleno tablo,
    za otroci, ki so te poslušali in slišali.

    Tvoj glas maši ušesa,
    žali, graja in sili.
    Ne zna potolažiti ali objeti,
    niti božati ali zapeti.
    Ne zna več, kar je nekoč obvladal.

    Otožno čepi na obrobju obrežja,
    namaka noge v vodo
    in čaka na sončni zahod.

    In izhoda ni!

  • Pri frizerju

    Danes se v krošnjah starega gozda lovi veter.

    Nagajivo se muza med mladim listjem in kodra košate glave.

    Sončni žarki fenajo modne pričeske pod oblaki.

    In listje sladko šelesti od zadovoljstva.

    V sveže prezračenih gnezdijo srake.

    Žolna vrta v deblo, iz veje na vejo skače veverica in se preizkuša v ravnotežju.

    Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

    Živahne, razigrane, sončno senčne in harmonično uglašene iščejo luže, v katerih bi si rade ogledovale svoje mojstrovine na glavi.

    Krošnje polne življenja so danes enake vsem prejšnjim.

    … opazujejo grozljivo nasilen umor pod seboj.

  • Si tudi ti lačen?

    Jutri je svetovni dan hrane.

    In bogata kosila bodo korakala
    na mize, ki se jim bodo šibile noge.

    Nekateri bodo ob hrani beležili jubileje,
    drugi se na skritih zmenkih spoznavali med žvečenjem.
    Tretji bodo hiteli metati v lonce
    in lačni v želodce.

    Tu prefinjeno uživaško,
    tam kar mimogrede, ker primanjkuje časa.

    Nekateri krožniki bodo kradli navdušene poglede,
    ki se jim bodo cedile debele sline.

    Tam bo nesrečna gospodinja strgala sprijeto večerjo
    in tarnala nad vonjem prismojenega.

    Odlagališča bioloških odpadkov se bodo tudi jutri
    dušila na monoksidu gnitja.

    Vonjave in okusi se bodo zmagoslavno
    sprehajali po širokih ulicah
    in omajala podkupljiva telesa,
    ki bodo tolažila žalost ali jezo ali gojila ljubezen.

    S polja v lonec, iz lonca na krožnik.

    Nabasani trebuhi si odpenjajo pasove.

    Tam nekje. Nedaleč.
    Je hrana v skladiščih in ne najde poti do ust.

    Nekje je sploh ni.
    Na tistih poljih gnijejo telesa.
    Skeleti tlakujejo ceste.
    Vdolbine v lobanjah objokujejo
    bolečino in stiskajo zobe do škrbin.

    Čez lužo bodo v istem trenutku
    reševali življenje obiskovalcu McDonalda.
    Med goltanjem se mu bo ustvaril cmok,
    ki ga ne bo mogel potisniti v želodec.

    Konec je za vse enak!

  • OČI, KI NE SPIJO

    Gledajo naju tvoje oči.
    Kot bi srebale strast prepletajočih se teles.
    Ljubosumne pripete na ustnice, priprte veke in prepletene prste.
    Tiho in mirno gledajo in se zibljejo v ritmu kolkov.
    Bušneva v smeh. V glasen krohot.
    Še naju gledajo tvoje oči.
    Čakajo na premirje?
    Na zatišje?
    Na molk med tihim ječanjem?
    Na obnemoglo ihtenje, ki hlasta po zraku?
    Na iskanje drug drugega?
    Na pregreh kesanje?
    Na bedo ali na razočaranje?

    Smejeva se ti.

  • GRAJSKO RAZKOŠJE

    Na obrobju mesta
    vase udrta in
    ožigosana z grafiti
    trepeče pred vandalizmom.

    Med škrbinastimi zidovi
    veje veter,
    mraz jo stiska skozi nevidne špranje.
    V zatohlem smradu gnijejo
    prestižni prostori nekdanjih zabav.
    Na širokih hodnikih se sprehaja vonj krinolin
    in kamnita tla v vzorcih šepetajo skrivnosti
    korakov.
    Postelje škripljejo zgodbe počitka in ljubezni,
    mize cedijo sline po končanih gostijah.
    V sobanah se sprehajajo sivi duhovi,
    zračijo omare in pospravljajo okostnjake.

    Na stenah počivajo odtisnjene duše
    olupljenih obrazov in freske zbledelih teles.
    Pražnje oblečene.
    Se smejijo.
    Prijazno.
    V prostranih sobanah čepi molk ugaslih glasov
    in odmevi
    korakov, ki vodijo nikamor.

    V parku na klopci sedi umetnik.
    Piše pravljico.

  • Kričanje po svobodi


    Prometejska krila tvoje notranjosti
    silijo na svobodo.
    Zasuta s pepelom in zalita s svinčenimi solzami
    pomešanimi z gosto krvjo
    ne morejo kvišku.
    Zlomljena padajo pod težo sprijete gnusobe.
    Morala bi se dvigniti,
    če nočejo pogoreti
    in ostati ožgana
    v železni kletki
    lastnih prepričanj,
    strahu, sramu in
    nesamozavestnega objokovanja.

    Izpusti vendar krilatega zmaja!
    Ves je v plamenih
    in sedmeroglavo bruha kričanje.

  • BABI


    Mlečne meglice se zaspano vlečejo iz struge potoka,
    ki se tu po vsej širini lenobno,
    tam ozko, igrivo in glasno pretaka pa zeleni planjavi.

    Šepetaje in nežno, počasi razvlečene objemajo vrbe
    in jih ovijajo v smogast šal drevesnega podnožja.

    Lenobno kot polž v svoji najvišji starosti,
    kot čas, ki čaka na veliko pričakovanje,
    kot gosta kremna juha, ki jo babica ob nedeljah postavi na mizo,
    samo zato, ker ve, da jo imam rada.

    In ko odloži lonec, reče: zate, mala.
    In jaz jo vprašam, iz česa?
    Iz čemaža, reče zlata babica.
    Nabrala sem ga v jutranji megli.
    Še doda moja zlata babica,
    Ki je čemaževo juho zadnjič kuhala lani.

  • Praznina

    Razmetana praznina,
    zapolnjena z naveličanim dolgočasjem.
    Vogali polni egoizma,
    s stropa pritiska ošabnost,
    s tal poganjajo kače.
    V izpraznjeni luknji ničesar ni prostora za nič.
    V njej donijo gongi,
    krivdo iščejo drugje.
    Apokalipsa bo odrešilni konec,
    ko bo potres hudobije zamajal tla.
    Praznina se bo vsula vase,
    hudičevi hlapci bodo vlekli kožo s telesa.
    Takrat se bo ustavil prepih v razmetani praznini.
    In konec bo vsega lepega

  • Brki pripovedujejo

    Spenjeno mleko viša robove.
    Zgornja ustnica se potopi v bombažno belino
    in nariše dedku brke.
    Ti se razširijo v širok nasmeh,
    ko uzrejo moje velike oči
    in napihnjena kroglasta lička zadržanega zraka,
    ki bi rad bušnil v smeh.
    Prijazno se premaknejo žametni brki
    in začno pripovedovati zgodbice.
    Takšne otroške, prijazne in igrive.
    O miškah in putkah, pa o velikanih,
    ki rešujejo svet.

    Včasih so dedkovi brki črni.
    Narisani s sajami.
    Takrat dolbejo po spominih iz vojne.
    O lakoti govorijo, o mrazu in strahu.
    Včasih se zaskrbljeno našobijo v metlast grm
    in podoživljajo grozo, granate, kri in trupla.
    Govorijo o tem, kako so pogrešali babico
    in skesano obmolknejo za trenutek,
    ko so pred priznanjem, da so se večino časa
    srhljivo bali zase in niti pomislili nanjo.