Učiteljica

Praviš, da naenkrat ne razumeš jezika svojih otrok,
da so nevedni in prazni pogledi,
da so se sanje spremenile v žgoči pekel
brez izhoda.

Tvoje srce je ostalo zakopano.
Ranjeno iz nedrja ilovice ne more vstati.
V krsti ogromni trohni skupaj s truplom.

Hrepeneče vzdihuješ za kredami
in zeleno tablo,
za otroci, ki so te poslušali in slišali.

Tvoj glas maši ušesa,
žali, graja in sili.
Ne zna potolažiti ali objeti,
niti božati ali zapeti.
Ne zna več, kar je nekoč obvladal.

Otožno čepi na obrobju obrežja,
namaka noge v vodo
in čaka na sončni zahod.

In izhoda ni!