Pravljice

Kaj je tako privlačnega v ponavljanju napak?
Zakaj ubirati trnovo pot, vedno znova?

Kaj je tako dolgočasnega v mirnosti življenja?
Zakaj iskati drobne pobege, vedno znova?

Kot otroke so nas učili,
da se življenje zaključi,
ko prideš do izobrazbe, službe, poroke in otrok.
Če je mogoče, v tem vrstnem redu.
Potem si dosegel svoje,
lahko predaš štafeto
in se počasi spokaš.

Pozabili so povedati,
da se takrat življenje v resnici šele začne.
Vse to, ali vsaj nekaj od tega –
izobrazbe, službe, poroke, otrok,
to je samo osnova,
varno zavetje,
h kateremu se ob vzponih in padcih
vračaš, vedno znova.

Smisel življenja,
tisti vsakodnevni notranji vzgib
pa je treba najti drugje,
zunaj zanesljivosti gnezda.
Najdeš ga v hoji proti vetru
in plavanju proti toku.
Najdeš ga vpet v strmo gorovje,
nevarno viseč z roba stene.
Skrit je v prestopanju meje
z ene ali druge strani.
V kričanju v nevihto,
ko te življenje meče ob steno.
Včasih ga zaznaš v tišini gozda,
v potrkavanju žolne,
v pokljanju vejic
in šumenju otave.
Takrat ga zavonjaš na jasi,
ko se sprehajaš vzdolž uhojene poti.
Okusiš ga v požirku hladne vode
na vroč poletni dan.
In skrit je v tvojem poljubu,
ko razdalja med nama zbledi.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja