Sestri

Luna se nocoj
je spremenila
v limono bledo,
s svojim lepim krhljem
kislo zre na Zemljo
in se ji čudi:
Kaj tam pri tebi
se je vse že skuhalo?
Skisalo in sesirilo?
Odkar odlepila sem
se od tebe, draga sestra,
ti vedno bolj si vroča
in vse na tebi brenči in vre,
kot da te daje
druga puberteta.
Od daleč celo se zdi,
da vrtiš se v tirnici
vesoljske smrti.
Zemlja v mrak vesoljni
zabrunda škripajoče:
Ah, daj, ne paničari,
saj vendar veš,
da tak planet kot sem,
ne umrem kar tako
za vsako figo,
saj vendar imam
tebe za luno,
saj dobro veš,
da to ne more biti res,
saj čaka naju
še milijard svetlobnih sto.
Ni na meni zdaj, da bi se ozirala
na vsak nadležen mi mrčes.
Zemljina brezbrižnost
Luno ujezi, da skoraj
sname se z neba,
me prehitro prebudi,
in ravno še ujamem
Zemlje godrnjavo škripanje.