Pisave vetra

Veter tišino reže
na dolge bele trakove,
ki ovijajo trupla
presušenih otrok.
V prah z nevidnim
prstom riše
nova pravila,
v beli kamen
neslišno dolbe
novo biblijo.
Nihče ne vidi še,
da izvoljeno je
novo ljudstvo
gledališča ljubezni
in svobodnih predstav.
Nihče ne vidi še,
da veter kolo suče
vedno v isto smer.
Le naprej, nazaj nikdar,
čeprav kdaj se zdi drugače.
Bilo od nekdaj je tako
in na vekov veke bo.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja