Žepna galaksija

Danes se podiram.
Ne kakor domine ali hiša iz kart.
Bolj sem podobna stavbi,
polni razstreliva,
ki se seseda sama vase,
potem ko se je v kleti vžgala iskra
in me razgnala na koščke.

Zdaj sem izstreljena med ljudi
ki se zaletavajo vame,
kakor ne bi obstajala.
Kako vendar ne vidijo,
da potujem kot raketa?

Danes mi še frizura ne stoji prav.
Ne glej me tako poševno,
vsa sem štrenasta in sploh
ne veš, kako je biti
ujet v obliko moje glave,
zataknjeno na vrat,
spravljeno med ušesi.

Če bi te zanimalo, bi stopil bliže,
tako blizu,
da bi lahko pod mojimi lasmi
zaslišal šumenje predstav,
večno večpasovnico,
ki pelje do zmešnjav in norosti.

Če bi te zares zanimalo, bi videl,
kako se vžigajo in ugašajo žarometi idej,
kakor kresničke v poletni noči.

Če bi te zares zares zanimalo, bi začutil,
premik v mojih prsih, kadar naletim na
nekaj novega, na videz nepomembnega,
kakšno vznemirljivo besedo, kot je mrščavica ali
sočivje ali ohomotanost.
Takrat se v meni zgane modra koala.
ki se zapodi za kometom,
da se planeti začnejo hitreje vrteti.

Če bi te po vsem tem,
še zmeraj zares zares zares
zanimalo, bi ti rekla:
daj, pridi zraven, v ta moj svet,
bova skupaj hodila po stranpoteh
in z laterno v temi iskala novo sled.