V GROBU

V tihem grobu trdno spim.
Moja platnena koža je preperela.
Potetovirana z vojno, prvo in drugo, se je koprenasto
posedla na kosti.

Po kostnih hodnikih se sprehajajo črvi
in obujajo spomine na mojo skromno hiško
s cvetličnim vrtom.
Na lonček kave,
kamor sem, hvaležna, pomakala
skorjo belega kruha.

Povoščena lutka na postelji,
obljubljeno darilo tebi,
ko bom umrla.

Karirast predpasnik za vsak dan,
kvačkana ruta za k maši.
Prepognjeni bankovci v šparovčku.
Zamenjane valute.
Sveti trije kralji in
poscana Zofka.
Ponarejeni nasmeški,
grablje in vilice
in pozabljena igra, ki
je obvisela na drevju.

V tihem grobu trdno spim.

Globoke udrtine zazrte v Nikamor.
Dih, ki ne diha.
Lobanja izgubljene preteklosti,
truplo – strohnjen odtis življenja.
Mojega.

V tihem grobu trdno spim
prepričana, da sem živela edinstveno.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja