Pomlad

Zgrbančene roke nemirno
počivajo v uvelem naročju,
nežnosti dolgo več ne lovijo;
debele sive žile jih prepredajo
in velike umazano rjave lise
v strgano čipko jih odevajo.
Prsti že dolgo spominjajo
na toge kremplje stare ujede,
komaj da še nerodno ponesejo
k ustom skodelico šipkovega čaja.
Sprehod po zaraščenih zelenicah
opraviš vsako jutro skozi okna
le s pogledom žalobno bolečim,
ki samote solza vedno znova
ga skali, da lahko vidiš le nazaj.
V prsih čutiš, da trde grude zemlje
pogrešajo dotik tvojih toplih rok.
Gledaš, kako divja zel ovija ograjo,
kako rumeni regrat sili na travo.
Nasmehneš se, ker bele češnje
in pod njimi ognjeni tulipani
vsemu navkljub znova cvetijo.