Jutro je sveže,
prebuja ga z vzhoda zlato.
Pred službo
zavijem na črpalko,
natakam v avto
tisto drugo, črno zlato,
da me ogreje, mežikam v rumeno.
Vmes čistim steklo
razmazanih mušic z umazano vodo,
brez detergenta gre težko.
Nato pograbim torbico
in hitim na blagajno;
gospodu sivih las povem številko.
Za trenutek gleda me tiho.
Ste že natočili gorivo,
me vpraša vljudno.
Seveda, odvrnem začudeno.
(Ni se mu to prvič zgodilo,
razmišljam o tem šele kasneje.)
Molče zavije okoli pulta,
do mojega avta.
Pomislim, da se je števec zataknil;
le kako bo zdaj številko pravo nastavil?
Vendarle stopim za njim,
izza hrbta ga ogovorim:
Kaj pa je narobe, gospod?
Ja, ročko ste pustili not,
odvrne, ko stresa zadnje kaplje goriva,
celo obriše s papirjem okrog polito nafto,
točno tako kot bi tudi sama jo –
če ne bi pozabila.
Na blagajni plačujem
in se mu opravičujem,
na hitenje in službo se izgovarjam.
Ne smeji se mi,
celo nerodno me tolaži.
(Ne, njemu to gotovo ni prvič,
skrušeno pomislim.)
Za volan se usedem,
nekaj metrov naprej ustavim,
da tlak izmerim.
Aktiviram kompresor.
Se tako začne? pomislim.
Niso gume prazne, a še kar čepim.
Samo rabim čas, da razmislim,
preden spet na cesto zavijem.
Le kje ima moja glava ventil
in kako naj ga zaprem?
Dodaj odgovor