Vlak smrti

Varnostni pasovi klikajo in železna veriga žvenketa.
Okoli tebe glasovi, ki jih ne slišiš.
Dvigneš se v višino, a pozabiš razgled.
V gneči si, a sam in v družbi strahu.
Čakaš na vrhu. Dolgo. Predolgo.
Zgodi se droben premik.
Nabira se. Raste v drvenje.
V spust proti tlom.
Drviš!
Padaš!
Z ostrimi čuti zaznavaš stotinke.
V trenutku ravno pred smrtjo
zgodi se obrat.
Znova te nese v višine. Telo se ti zmede.
Kje so tla, kje je zrak?
Strah te prevzema.
Panika grabi.
Nič ni pod tvojim nadzorom.
Divje kričiš,
krčevito se grabiš,
ko smrt se ti bliža in umika.
Najprej v levo, nato greš navzgor,
v desno, v desno, nato spet na glavo.
V tebi se mešata strah in užitek.
Ko se sprijazniš, da od zdaj v neskončnost
boš umiral v kosih,
se vožnja ustavi.
Srce se ti umirja
in v sapo se sili krohot.
Preživel si.
Zadet od veselja
stopiš na zemljo
in že si v iskanju
novega smrtnega užitka.