Vztrajaj

Vztrajaj!
Zdrži!
Nikar ne odnehaj!
To, kar čutiš,
ko prsti nesigurno lebdijo
v belini prazne vrstice,
ta upor je vesolje,
ki škripa od raztezanja,
ker si blizu
(mogoče preblizu)
resnice.

Če boš zdržal le še nekaj trenutkov,
nohte zaril v vse tisto kar hoče spolzeti
če boš še malo vztrajal,
še čisto malo dlje tipkal,
se bo zgodilo.

Razparal boš stvarstvo
z neizprosnostjo črk in ločil
in iz brazde se bo usulo
vse kar je resnično,
vse kar je iskreno,
vse kar boli
in vse kar se smeje.

Le malo še zdrži
in bruhnilo bo
iz neskončne vrzeli
kot počen hidrant
ali prežgana turška kava
ali voda za testenine,
če za trenutek umakneš pogled.

Če boš dovolj pogumen,
ravno prav trmast
in pretirano naiven
se bodo besede
razlile po pultu tvoje zavesti,
da boš komaj dohajal poplavo,
ki bo polnila prostor,
in videl boš dvom,
kako se ziba na površju,
kako se grabi za kos naplavine,
da se ne utopi ob valovih,
ki pljuskajo ob tvoje brežine.

Vztrajaj in prišla bo resnica
ki rada se skriva vsem tistim,
ki prvi zbežijo.