Pogled v sonce

Ne skrbi me več
moja lastna smrt,
ta bila je na recept predpisana
že ob mojem rojstvu;
za povrh življenje imam lepo.
Ne skrbi me več
niti moj sebični gen,
ta potuje iz mongolskih step
na obale južnega morja;
spotoma sem zanj opravila
svoje po pogodbi naključja.

Kar me skrbi, je to,
da naključje ni,
da postajam, tako kot vsi,
mrtva igrača v brezobzirnih rokah
starih gluhih fantov,
ki na poti nazaj v plenice
pozabljajo nalašč,
da nekoč
jih dojila je ljubezen.
Tudi ni naključje,
da jim še nihče
iz rok ni spulil palice
za brezglavo pretepanje.
To resnično me skrbi,
medtem ko pogled upiram
naravnost v vodeno sonce.

Upam, da kmalu se stalim.