Priprta vrata

V sobi midva,
zunaj svet.
Pustiš priprta vrata.

S težo telesa
jih zaprem.
Želim te zase,
to bo najino varno vesolje.

Vrata pripreš,
ob vsakem šumu te nese
k razporku.

Zakaj te tako srka
varljivost svobode,
če v zavetju ti slikam
prostranost neba?

Ne vidiš lepote
dvojine,
trmasto siliš stran,
pa ne gre.
Zabubiš se v kokon.

Srečna sem, praviš
s solzo v očeh.
Kaplja, ki je skalila
neoporečnost mlade duše.

Precej časa ždiš,
zabubljena.
Počasi izvlečeš krila,
se pretegneš.

Nato brez besed odletiš
skozi priprta vrata.

Boš zdaj srečna?