Spirala

voda iz pradavnega izvira
umila je sledi najinih dotikov
brezbrižno sonce posušilo
poljube zaprisežene lepote
izgubljena v spominih vetra
v prazni dvojini hrepeniva
zaslepljena voljno pozabiva
mali nevidni bozon strasti
se z nama neusmiljeno lovi
v krogu zmagovalno goni
prepoteni izmučeni telesi
brez sape padava v globine
svilnato krvave gugalnice
na skrivaj prisluškujeva
tatinskim nočnim klicem
prevaranega žetona sreče
zataknjenega na pol poti
kožo nastavlja mi lačnim
očem in žejnim rokam
ubita na verandi čakam
da ledenega srca zgorim