Svet uzremo le enkrat, v otroštvu.
Vse drugo je spomin.
– iz pesmi Nostos Louise Glück
Park. Med dvema gričema, pobočja
z vinsko trto, počesana na prečko.
Ogromna drevesa vstajajo iz tal,
posajena pred mano, daleč nazaj.
Magnolija je zacvetela v svilo,
forzicija z rumeno.
Forma viva, za njo paviljon.
Vrvež mestnih sprehajalcev.
Med njimi deklica,
drobna, pepelnatega obraza, dolgih las,
valovi žerjavice jih držijo na mestu.
Med prsti stiska vrvico,
nekaj je pripeto nanjo. Ni igrača,
ker je ne vleče po tleh niti ni balon,
čeprav se vzpenja v nebo,
kot bi želelo leteti.
Ustavim se, jo opazujem. Zdi se mi znana,
a ne vem, kam bi jo dala. Mogoče ni tista,
ali pa se je spremenila, medtem
ko se nisem premikala v času.
Toda zdaj mi je, kot bi si v deklici,
skozi pobliske, ogledovala strah,
prezrtost, dvom vase, nikoli sprejemanje,
sram, večna vprašanja,
sanje o tem in onem, nikoli o tukaj,
nikoli sedaj –
kruta nepovezanost, neznosen
občutek teže okoli srca,
znano breme, hromeč pritisk k tlom –
Moje zaznave se na lepem zbistrijo
in na koncu vrvice uzrem lebdečo stvar,
ki je pravzaprav
njeno srce,
iztrgano iz prsi, zvezano z zapestjem.
Stopim bližje. Počepnem, zmanjšam razliko.
Majhna deklica, papirnatega videza.
Le zakaj ne pustiš svojemu srcu leteti?
Vame strmijo okrogle oči, čiste kot izvir,
globoke kot tolmun, gledajo nekam skozi,
daleč v otožnost. Pravzaprav
ne traja dolgo,
da v njih zagledam
sebe.