Avtor: Maša Šemrov

  • FiZiKa RaVNoVeSJa

    Si lahko zamisliš vesolje
    brez centripetalne sile?
    Planeti bi se sneli s krožnice,
    zaletavali na galaktičnih cestah.

    Si predstavljaš, kako bi bilo
    šele brez centrifugalne sile?
    Mesec bi treščil na Zemljo,
    Zemlja bi se scvrla v objemu sonca.

    Ali zato krožiš tudi ti?
    Se ciklaš v vedno istih stvareh,
    tavaš po obodu kroga,
    ne najdeš druge poti?

    Se spomniš, ko si se prekrižanih rok
    držal prijatelja,
    ga gledal v oči,
    se v krogu vrtel z njim
    hitreje,
    hitreje, dokler dlani
    niso več zdržale
    in sta popadala po tleh?

    Pomisli na to,
    naslednjič,
    ko se boš zataknil.
    Spomni se na trik vrtenja,
    ko mogočna sila poklekne
    ob vihranju svojega nasprotja.

  • Za HuDe ČaSe

    Tiščanje v trebuhu,
    nemir.
    Brskam med ozimnico,
    iščem kozarec z napisom:
    “Preseganje neznosne banalnosti”.
    Spomnim se, da sem ga spravila
    nekam
    v kot.
    Aha!
    Pocedijo se mi sline.
    Vakuum popusti s škljocem.
    Bašem se s tehnikami:
    intelektualiziranje,
    abstrahiranje,
    desenzibiliziranje —
    goltam ruševine živčnega sistema —
    intoksikacija,
    resignacija,
    centralna odpoved
    smisla.

  • MiŠiCa

    srce je izvor vsega
    dobrega
    slabega
    lepega
    grdega
    polarnost, dihotomnost, ambivalentnost
    občutij
    utripajoča kepa mesa
    že pred rojstvom
    prične
    razdvajati

  • ŠiViLJa

    Ko ti je misliti sebe
    kot o čarobni in polni
    talentov,
    a tega ne kažeš —

    vse to si že doživela —

    razpadajoči
    svet
    bi te obmetal z malto
    blagovnih znamk:
    samovšečna,
    ambiciozna,
    povzpetniška —

    zato ožaš, obračaš, paraš
    svoje blago,
    da se bolje prilega kroju
    družbe.
    V prosojni obleki
    čakaš priznanje
    kravat in suknjičev,
    naletiš pa na bucike,
    le na bucike —

    vse to si že doživela.

    Ko ti je na poti krvaveti,
    naj prah osuši rdečo,
    saj
    za uresničiti sebe,
    je nujna le moč
    zaupati
    v svoje talente,
    neomajno verjeti.

  • NaSTaVKi

    Ljudje prizadenemo
    drug drugega, neizogibno.
    Žalost se v curku steka
    med lopatice,
    postane roževina,
    grčasti deli bolijo,
    dokler se glagoli
    ne razdrobijo na sveže,
    zlezejo skozi ovoje —

    rdeči popki na grmu
    nastavljajo pomladi svoja lica
    zadržano, v krču spomina.

    Zakaj previdnost, se sprašujem.
    Z dovoljenjem sonca ali brez,
    se bodo cvetovi odprli.

    Zakaj ponižnost, saj
    kaj je popek
    kakor življenje, ki se je
    prebilo skozi
    zimo?

  • PoZDRaVi

    trepljaj po rami
    stisk roke
    objem, poljub
    dvakrat, trikrat
    kanon skupnega jezika

    na severu toplino
    delijo
    z nosovi
    moj je zamrznil na letalu

  • DiMeNZiJe

    Včeraj je mimo,
    jutri prinaša obljubo,
    danes
    lovi prihodnost,
    njene priložnosti
    ščiti pred grozo
    neizbežne
    preteklosti.

  • SaNTiaGo

    Zadnji dan.
    Na nebo pripenjam vtise.
    Domov me spremljajo zvezde.

  • PeSeM se ne bo NaPiSaLa SaMa

    Kaj preostane pesniku,
    ali v tem primeru
    pesnici,
    ko nima navdiha?

    Cel dan je porabila
    za raziskovanje
    biodiverzitete
    človeških značajev —
    pravzaprav je bila
    pestrost
    okrnjena na
    en,
    Simonein* drugi,
    spol —
    vse posebne, vse
    drugačne, vse prismuknjene
    na ravno prav začinjen
    način.

    Do sitega se je najedla
    piškotov.

    *Simone de Beauvoir

  • VPRaŠaNJe MeJe

    Čas zamrzne sredi trenutka,
    tik pred mejo.
    Si zamišljaš linijo
    debeline lasu
    ali širok trak bele
    na prehodu za pešce —

    Ustaviš se pred njenimi vrati,
    smukaš pod oknom,
    čakaš povabilo,
    da prestopiš njen prag.
    Kaj loči to stran od tiste: tvoja
    radovednost,
    neumnost —

    Kakorkoli, jo čutiš,
    kako se ti vrašča v kosti,
    čez katere se pnejo vezi?

  • ReSNiCa

    V nočeh,
    ki ti ne pustijo spati
    se zagledaš v žvepleno svetlobo
    na samotnem trgu —
    tvoje misli so brazde
    na vinilu —
    obrabljena igla vztrajno preskakuje —
    v nedogled poslušaš zven
    pravih odgovorov
    na vprašanja,
    ki jih nimaš poguma
    zastaviti.

  • GaLiCiJa v NeDeLJo

    Na mestnem trgu vrvež,
    polne kavarne,
    za kosilo živa glasba,
    čakalne vrste pred bistroji.
    Ljudje so lepo oblečeni,
    eni za zimo,
    drugi za poletje,
    sveži so, razposajeni.
    Spev besed se steka
    v šumečo reko,
    zdaj sije sonce,
    naslednji hip dežuje.

    Na mestnem trgu vrvež,
    sredi njega romarji
    utrujeni drsijo
    naprej.

  • ŠTeTJa

    Življenje je zavita cesta.
    Vsak dan te pripelje
    bližje —

  • BReMeNa

    Življenje je nepredvidljivo.
    Ko se pripravljaš na sušo,
    te obdari z obiljem.

    Razkošje je težko
    oprtati na rame
    in ga nositi po svetu.
    Pomanjkanje je lahko,
    a ga je muka prenašati.

  • S(R)aMoTa

    samota ni sramota,
    čeprav je razlika
    le v eni
    črki

    samota te
    odpre ali zapre

    ko te je sram,
    bi se stanjšal
    poradiral vse do luknje
    v papirju, s kamnom brusil
    rezilo ranljivosti,
    omamil bolečino

    ko si sam, si lahko
    srečen ali osamljen

    ko te je sram
    se zapreš vase, utapljaš
    v količini svoje osamljenosti

  • ČeTRTi DaN

    pot je granitna
    tlakovana
    z zahrbtnimi kockami

    stopala mehanično udarjajo
    ob tla
    noge so otopele
    hodulje iz evkaliptusovega lesa

    smer je puščica
    barva rumena

  • ALBeRGue

    nemirni popotniki
    se zaganjajo v tišino
    preverjajo ostrino
    roba vzdržljivosti

    posteljnina iz koprene
    za enkratno uporabo
    spalna vreča
    za večkratno

    nemirni popotniki
    omahnejo v postelje
    se izgubijo v sebi

    prah, znoj, dež, žulji
    vse to pozabijo
    v nočeh brez sanj

  • Iz STaRe KNJiGe ReCePToV

    Ko dobi življenje čuden vonj
    in nič ni na pravem mestu,
    se je vesolje skoraj zagotovo
    zarotilo proti tebi.

    Takrat naredi nekaj drugače.
    Prižgi svečo, izreči urok.
    Na stopala potresi poper,
    s polžjimi koraki se premikaj vzvratno,
    med tem štej do sto,
    nato nazaj do nič odštevaj
    po tri.

    Pograbi metlo,
    zapleši okoli ognja
    obenem se vrti okoli svoje osi.
    Ko začneš izgubljat ravnotežje,
    brez opozorila zamenjaj smer,
    pretvarjaj se,
    da te je spekla kopriva.

    Še preden se ti bo
    popolnoma zmešalo, bo
    zagotovo zmedeno tudi vesolje.

  • ATlaNTiK

    Si kdaj opazoval ocean
    v deželi Vasca da Game
    in osupnil nad tem,
    kako se sila vode kotali proti kopnem,
    kot bi bežala,
    se spotikala,
    padala pred besom Neptuna?

    Te je mesto,
    kjer se morje prelomi,
    spominjalo na sleme strehe?
    Se ti je zdelo dramatično,
    ko se je voda zaletela v balvane,
    se raztreščila na kapljice kapljic,
    in jih je veter raztrosil po zraku,
    da so bucike soli
    končale na steklih tvojih očal?

    Si takrat zaslišal klic
    nemirnega pomorščaka,
    ali si v prizoru zaslutil neizbežnost,
    usodo,
    ki si jo ljudje delimo,
    ker se na koncu svoje poti,
    vse reke iztečejo v morje?

  • ASTroLoGiJa BeGa

    Neugodje je pripeto name. Živci tonejo v dražljajih.
    Zunaj, noter, vse je eno.
    Ušla bi,
    se skrila.
    Zapisano je v zvezdah.
    Ribe to počnejo.
    Pobegnejo s tokom
    stran od resničnosti.
    Nevidna prijateljica modeluje:
    “Ostani tukaj, vrni se v telo.
    Ne umikaj se v pragozd domišljije.”
    Ok, naj ti bo.
    Sprehodim se po telesu.
    Nemirne noge,
    pritisk v ušesih,
    trebuh je kepa.
    Zasrbi me povrhnjica znane pentlje.
    Blizu je. Šelestenje krošenj, razkošen vonj skrivnosti, uhojena steza.
    Komaj vidno odkimam.
    Zavrtim se na petah, čez korenine
    odpravim v gozd po pesem.

  • V NaSPRoTJu s PRePRiČaNJeM

    Ne zgodi se pogosto,
    a kadar nebo razsuje tovor,
    se zvezde posipajo po skalah.
    Iz njihovih semen se spomladi
    razcvetijo plamenke.
    Tisočeri cvetovi
    prekrijejo razpoke v zemlji,
    mežikajo nebu.
    Pisane glave se zibajo v vetru,
    obljubljajo,
    da na brazgotinah
    uspevajo zvezde.

  • ČRN PaJčoLaN

    kaj je brezup
    kakor mrtva teža upa
    ki ga prekrijemo z rjuho
    čeprav vemo
    da se belo blago zlahka umaže

    na razkroju ni nič
    lepega
    le mrhovinarji se do grla nasitijo

    kar je nekomu konec
    je drugemu obstanek
    in pregrinjalo se dviga

  • DRuGaČeN?

    prihodi, odhodi
    čas
    in ti vmes
    živiš
    po časovnici družbe:
    izobrazba, služba, dosežki, otroci,
    premoženje, uspehi, status, penzija

    ali v zraku kdaj zavohaš radovednost
    okusiš željo
    da bi trak prevrtel na začetek
    in izbiral
    kaj bi črtal in kaj utišal

    bi si dovolil samo dihati
    ali bi se znova zaletaval v pričakovanja
    bi bilo dovolj
    da pripadaš samo sebi
    da se ravnaš po svojem urniku
    obstoja
    bi si upal
    biti

  • NeKoč je TeMNo NeBo SijaLo

    Bila sem manj občutljiva
    ali vsaj bolj stabilna
    pred menoj so bile prelomnice
    ničesar velikega nisem pričakovala
    želje so bili smerokazi
    globoke, brez omejitev, sanjajoče, široke
    in zvezde, podobne kresničkam,
    so se prižigale v nočeh, ko mi vročičnost
    ni dovolila počitka.

    Zapletlo se je s prihodom cirkusa.

    Daleč v širjavo je nekdo napel vrv
    in čez noč sem postala vrvohodka
    dnevi so minevali v strahu
    pred padcem in nato —
    nato se je v zenitu pojavil trapez.

    Med nihaji skrajnosti
    se prsti zdaj
    oklepajo prečke
    in ostankov mladostnih utvar.

    Preden zgrmim v globino
    mi prosim povejte,
    koliko akrobacij me loči od priznanja,
    da je ravnotežje večno
    strgana nit?

  • TeaTeR

    pogovor je vse živahnejši
    stojiš na odru
    povzdiguješ glas
    opazujem te v ogledalu
    ko trdo izgovarjaš stavke
    se ti trese brada
    in žila na čelu je polna do roba

    zrcalni odmev
    kulisa pade
    konec prvega dejanja
    luči ugasnejo
    menjava scene
    resnične vloge

    strmiva drug drugemu v obraz
    tvoje besede so obrnjene slike
    zmanjka mi iztočnic
    prišepetovalci so se skrili

    in ker se ljudje ne držijo scenarija
    v moji glavi
    je cel svet drama

  • Odklenjena

    Želim si, da bi živela,
    kakor plešem –
    divje,
    z razpuščenimi lasmi,
    v obleki na pike,
    bosa,
    s kozarcem viskija
    med grickanjem slanih ribic
    in zvoki strun.
    Želim si, da bi se na koncu dneva
    skrila tja
    pod tvojo srajco.
    In tako kot bi zaspala na divjem zahodu
    s kosmiči čilija v laseh,
    tako bi se zjutraj zbudila na orientu –
    med cvetovi topline osmukane žafranike.

  • Reminiscenca v molu

    Svet uzremo le enkrat, v otroštvu.
    Vse drugo je spomin.
                – iz pesmi Nostos Louise Glück

    Park. Med dvema gričema, pobočja
    z vinsko trto, počesana na prečko.
    Ogromna drevesa vstajajo iz tal,
    posajena pred mano, daleč nazaj.
    Magnolija je zacvetela v svilo,
    forzicija z rumeno.
    Forma viva, za njo paviljon.
    Vrvež mestnih sprehajalcev.
    Med njimi deklica,
    drobna, pepelnatega obraza, dolgih las,
    valovi žerjavice jih držijo na mestu.
    Med prsti stiska vrvico,
    nekaj je pripeto nanjo. Ni igrača,
    ker je ne vleče po tleh niti ni balon,
    čeprav se vzpenja v nebo,
    kot bi želelo leteti.

    Ustavim se, jo opazujem. Zdi se mi znana,
    a ne vem, kam bi jo dala. Mogoče ni tista,
    ali pa se je spremenila, medtem
    ko se nisem premikala v času.

    Toda zdaj mi je, kot bi si v deklici,
    skozi pobliske, ogledovala strah,
    prezrtost, dvom vase, nikoli sprejemanje,
    sram, večna vprašanja,
    sanje o tem in onem, nikoli o tukaj,
    nikoli sedaj –
    kruta nepovezanost, neznosen
    občutek teže okoli srca,
    znano breme, hromeč pritisk k tlom –

    Moje zaznave se na lepem zbistrijo
    in na koncu vrvice uzrem lebdečo stvar,
    ki je pravzaprav
    njeno srce,
    iztrgano iz prsi, zvezano z zapestjem.

    Stopim bližje. Počepnem, zmanjšam razliko.
    Majhna deklica, papirnatega videza.
    Le zakaj ne pustiš svojemu srcu leteti?

    Vame strmijo okrogle oči, čiste kot izvir,
    globoke kot tolmun, gledajo nekam skozi,
    daleč v otožnost. Pravzaprav
    ne traja dolgo,
    da v njih zagledam
    sebe.

  • Zaklenjena

    April se bo kmalu prelomil v maj.
    Cvetovi se umikajo zelenju,
    zapirajo se, ustvarili bodo plod.
    Led se tali in sneg z vrhov
    se v dolini spreminja v vodo.
    Le moje telo ostaja v oklepu,
    nemo,
    kakor bi spalo, a v bistvu bedi.

  • Ko se noči

    Imam svinčnik in papir.
    Vdihnem in pričnem.
    Moja roka za seboj pušča črno sled.
    Z vsakim potegom onečedim belino.
    Občasno močno pritisnem, da konica
    prši grafit in kakor regratova lučka
    trosi svoja semena.
    Ko drsim čez te razmetane spore,
    z dlanjo senčim prazne predele, mimogrede
    skrivim ravne
    linije
    prekrijem s črnim pajčolanom.

    Medtem ko rišem, se sence podaljšajo in oblaki
    postanejo rožnatosivi.
    Zagledam se v obzorje, v tisoče točk,
    kjer se ozračje stika z zemljo.
    Prileganje delov narave je tako popolno,
    da se zdi neresnično.

    Nato risbo,
    ki je skica mojega življenja,
    pripnem na obzorje in si jo ogledujem,
    kakor sliko v galeriji.
    Nagibam glavo v levo in desno,
    stopim korak nazaj ali vstran,
    občasno zamižim na eno oko,
    pridržim svinčnik v zraku ter se pretvarjam,
    da merim proporce.

    Imam nejasen občutek, da vse skupaj ni prav,
    a ne vem točno kaj ali kje se zatika.
    Morda so krive samo moje utrujene oči.
    Pomanem jih, nato pa med vozli črt,
    prepredenem zemljevidu vseh mojih poti,
    zagledam laboda.
    Poveša vitek vrat
    in se ogleduje v ledenem jezeru.
    In ko se v tistem hipu oglasijo zvonovi,
    ki z donenjem zatresejo obzorje,
    v peresnici z veliko naglico poiščem radirko
    in drgnem tako dolgo,
    da je list popolnoma izpraznjen vseh sledi črne.

    Potem pograbim svinčnik in začnem znova.

  • Žepna galaksija

    Danes se podiram.
    Ne kakor domine ali hiša iz kart.
    Bolj sem podobna stavbi,
    polni razstreliva,
    ki se seseda sama vase,
    potem ko se je v kleti vžgala iskra
    in me razgnala na koščke.

    Zdaj sem izstreljena med ljudi
    ki se zaletavajo vame,
    kakor ne bi obstajala.
    Kako vendar ne vidijo,
    da potujem kot raketa?

    Danes mi še frizura ne stoji prav.
    Ne glej me tako poševno,
    vsa sem štrenasta in sploh
    ne veš, kako je biti
    ujet v obliko moje glave,
    zataknjeno na vrat,
    spravljeno med ušesi.

    Če bi te zanimalo, bi stopil bliže,
    tako blizu,
    da bi lahko pod mojimi lasmi
    zaslišal šumenje predstav,
    večno večpasovnico,
    ki pelje do zmešnjav in norosti.

    Če bi te zares zanimalo, bi videl,
    kako se vžigajo in ugašajo žarometi idej,
    kakor kresničke v poletni noči.

    Če bi te zares zares zanimalo, bi začutil,
    premik v mojih prsih, kadar naletim na
    nekaj novega, na videz nepomembnega,
    kakšno vznemirljivo besedo, kot je mrščavica ali
    sočivje ali ohomotanost.
    Takrat se v meni zgane modra koala.
    ki se zapodi za kometom,
    da se planeti začnejo hitreje vrteti.

    Če bi te po vsem tem,
    še zmeraj zares zares zares
    zanimalo, bi ti rekla:
    daj, pridi zraven, v ta moj svet,
    bova skupaj hodila po stranpoteh
    in z laterno v temi iskala novo sled.

  • Mit o zvestobi

    Kantina. Na steni vitraž:
    antični steber, slog verjetno dorski,
    ni jasno, ker se okoli kapitela
    razraščajo veje. Listi bi lahko bili lipovi.

    Ob straneh stebra
    stojita mladi devici,
    dva mila obraza,
    vsaka v svojem opravilu.
    V popolnem trenutku negibnosti
    ostajata nepremični, ujeti.

    Lahko bi bili vestalki,
    zaobljubljeni večnemu ognju,
    ki si krajšata čas pred nočno stražo.

    Ni jasno. Katera bo ostala zvesta
    templju svečenice Veste.
    Stavim, da nobena.

    Ena izmed njiju, najbrž tista na levi,
    jo bo prelomila, ker bo bolj kot ogenj
    ljubila moškega, izneverila se bo pravilom
    edine zvestobe, vdala vzgibom,
    prepustila utripanju mesa.

    Druga ga bo zadušila – ne moškega
    ne ogenj v templju – ampak plamen,
    ki jo žge v prsih. Sila gorečnosti je strašna,
    zahteva podreditev.
    Sramuje se – sebe,
    zato se skriva pod togo,
    ki je samostalnik.
    Tako dolgo s steklenim pokrovom
    pokriva svoj ogenj, mu jemlje kisik,
    da je postala toga,
    ki je pridevnik.

    Dva obraza, dve prevari.
    In samo ena izgnana iz templja,
    živa zakopana. Toda katera bolj kaznovana?

    In ti, ki to bereš,
    ko pri enih vratih vstopiš kot dekle,
    in pri drugih izstopiš kot ženska,
    kaj izbereš?

  • Gratia plena

    Danes sem šla k tebi
    po pomoč. V tvojih nedrjih
    sem iskala pesem. Povita v šal,
    s tekaškim krilom čez pajkice.
    Potrebujem jo.

                Pesem?

    Ne, krilo.

                Smešna si. Zakaj?

    Zaradi žepov. Da te zbašem tja
    in te doma skrivoma vlečem iz njih;
    vso tvojo žaltavost, sočnost, humor,
    besedo za besedo.
    Skoraj čudovita si, gratia plena.

                Govori, kar hočeš. Ne poslušam te.

    Všeč mi je tvoja zaničljivost. Ko konec aprila
    iz cvetočih brez ustvariš povešave cedre.
    Umetnica si. Z vzvišenostjo bogov. Samosvoja.
    Zabavam se v tvoji družbi. L, moja sodelavka,
    je zanimiva iz istega razloga.
    Poleg tega je tudi umetnica, zato je verjetno
    ne bo motilo, ker jo omenjam v pesmi.
    Všeč mi je, kako zna pljuniti na življenje.
    Pogleda naravnost v njegovo porogljivost
    in skozi zobe
    na lopova precedi enega mastnega.
    Občudujem to, da se kot ženska
    ne sramuje svojih izločkov.
    Tako kot ti, ki pljuvaš, ščiješ, serješ na nas.
    Skoraj čudovita si, gratia plena.

                Dolgočasiš me.

    Glej, kaj si naredila danes z mano.
    V lase si mi nasula bleščice stopljenega snega,
    me ščipala v lica, da sem se razcvetela v nagelj.
    Skoraj čudovita sem. Zaradi tebe, gratia plena,
    ki se vzpenjaš nad nebo
    in spuščaš v podzemlje. Del tebe
    sem, gratia plena. Del tebe ostanem.
    Nunc et in hora mortis meae.

  • Razvezana minuta

    Veš tisto, ko imaš povsem običajen dan
    in si sred čisto vsakdanjega opravila,
    kot je okopavanje gredice, čiščenje avta,
    košnja trave, kuhanje ali branje poezije.

    Torej, ko si čisto zatopljen v karkoli pač že
    počneš, da ne slišiš ne donenja zvonov,
    tiktakanja ure ali laježa sosedovega psa.

    In potem te prestreli. Nekaj
    te posrka iz opravila. Misel,
    ki se začne kot pritisk nekje za prsnico.

    Narašča in narašča, vse dokler ne dvigneš glave
    in pogledaš v modro nebo
    ali liste platane,
    v katerih je nekaj znanega,
    skoraj otipljiva varnost širine,
    in takrat jo zaslišiš, to misel, katerokoli pač.

    In potem začnejo v svetlobi poskakovati vprašanja:
    kaj to pomeni ali kaj bi to lahko pomenilo,
    ali se motim, je to sploh res
    in podobne traparije razvezanih predstav,
    in ti onemiš v trenutku, ki se zdi enako nepremičen,
    kakor si sam,
    čeprav opazuješ pregibe v krivuljah
    svetlobe, kjer se izrisuje meja med krošnjami in nebom
    in se čudiš neskončnosti višine.

    Toda ta negibni trenutek se ne konča z odgovori,
    zato se kmalu vrneš nazaj k tistemu opravilu,
    povsem vsakdanjemu,
    ki si ga prekinil, ker te je nekaj požgečkalo v prsih.

    In ali kdaj pomisliš na to, katera težnja
    v naravi je tako privlačna? Katera sila
    te lahko neslišno, neoprijemljivo,
    a hkrati tako enostavno potegne iz trenutka
    in pokliče k vprašanjem brez odgovorov?

  • Sirota

    Najdražji,
    vsak dan znova se učim.
    Stopicljam po ulici,
    delam korake v eno smer,
    nadomeščam, kar se je izgubilo
    skupaj s prejemnikom tega pisma.
    In živim povsem običajno.
    Torej, zategujem vezi,
    ki držijo vse moje dele
    povezane v snop, medtem ko čakam,
    kdaj se bodo raztreščili po tleh
    kakor paličice mikada.

    A vsak dan znova se pojavi –  
    odpadel košček, ki te pogreša.
    Ne kaže, da se bo kdaj razpletel. Bedak
    se je navezal.
    Sploh veš, o čem blebetam?
    Kakorkoli. Kliče te, išče v prostorih,
    pesmih, caplja med ljudmi,
    kakor nebogljeno dete tava po ulici
    v napačno smer,
    smrka in si briše solze v razvlečen rokav.
    Vsakokrat opazujem, kako
    po tlaku vleče umazano ninico,
    jo stiska v objem.
    Sirota bo večno lačna topline.
    Kakorkoli. Ob tem se nekaj v meni prelomi.

    Obrnem se stran, zaklenem vrata.
    Nimam mu kaj dati, od nikoder vzeti,
    prazna sem.
    Mogoče, ko si naberem dovolj moči,
    postanem trdna in ponovno zanesljiva,
    tega otroka povabim na sladoled,
    mu obrišem zmečkan obraz,
    ga močno stisnem k sebi.
    Mogoče.

    Mogoče bom lahko takrat
    ta odkrušek ponovno vpela na mesto
    v prsih. Mogoče bo to dovolj.
    Mogoče potem ne bo več taka cvileča,
    cmerava nadloga.
    Mogoče.

    Toda ne danes,
    ne že zdaj, ne še.

  • Zimska pravljica

    Torej se spet srečava.
    Zdi se, kot bi med nama obstajal ocean,
    praznina časa in prostora.
    Ne glej me tako.
    Izpusti očitke.
    Vedno sem bila iskrena.
    V tej dvojini je bila neodločenost
    tvoja posebnost. In načelnost.
    Tudi zase nisi upognil nobenega
    izmed vretenc.

    Jaz pa…
    Jaz sem bolj podobna belemu blagu,
    ki se hitro umaže.
    Tudi zdaj bi lahko v hipu,
    brez sramu, krivde in obtoževanja,
    zlepila svoje ustnice s tvojimi,
    če…

    Če bi v tvojem pogledu
    obstajal vsaj kakšen znak gotovosti,
    izraz želje.
    Če bi zagledala tisti droben premik,
    trzljaj plamena,
    ki zaplapola v očeh otroka
    tik preden se požene iz hiše
    na prvi zapadel sneg.

    Toda nič v tebi se ne zgane.
    Ostajaš kakor kip,
    spomenik razumu
    na lastnem trgu zmage.
    Strmiš vame s pogledom,
    ki je še nekoliko bolj bež.

    Zato, ne glej me tako.
    Vem, da le sanjam.
    Od naju ni ostalo nič,
    samo še ta bleda zaplata,
    sneg na koncu zime,
    ki vedno prehitro skopni.

  • Kosti

    Postaja popoldanske službe staršev
    kurirjev, voznikov raznih gospodičen
    po imenu Daisy.
    Čakam. Prihaja čez most,
    ena teh marjetic,
    napolnjena je z glasbo.
    Verjetno jo še posluša, skozi slušalke,
    ki so zvezane z njenim srcem,
    ker sede brez besed.
    Klik varnostnega pasu.
    Potujeva. Nato rdeča luč.
    T reče: »lačna sem pa še umrla bom.«
    Nekaj preroškega je na tem,
    ko o smrti spregovori še ne osemletni otrok.
    Takrat v zraku nekaj utihne,
    kakor da bi se mehanizem za hip zaskočil,
    ker bi se med zobniki časa znašla smet.
    Zadržujem smeh.
    »Kaj če bi šla po vrstnem redu,
    najprej rešila lakoto,
    potem ti morda ne bo treba umret?«
    Obrnem glavo, toliko da preverim,
    če glasba v njenem srcu še zmeraj igra.
    Potem zelena luč.
    »Ja bom, ampak kosti pa ne morem zamenjat.«
    Prasketajoč smeh. Ona, jaz.
    Touché otrok moj, touché.
    Kosti ostanejo in glasbe še ne bo konec.

  • Nepredelana

    dim se zvija v trikotnik
    oplazi me v šepetu
    nagelj
    brez tebe je votlo
    nepremičnost med drevesi
    je trepetanje mojih živcev

    gledam tvoje prste
    kako molčijo na mojih licih
    svetloba
    se ne premika ko hodim za seboj
    trosim cimet in skorjo muškata
    uščipnem sram v ustnicah
    redka kri
    opoj strupenih vrtnic

    zaspala bi na mahu
    med rdečimi kapljami in belimi cvetovi
    žarim v hladu
    trenutek dolge večnosti

    razpoke na koži
    v Ariel Sylvia trpi
    nepredelana resnica
    razprtih rok

    kar je votlo se iz praznine prelije v polnost
    gori
    gori
    zgori
    kot siddharta
    ki se dviga iz tišine
    dviga in spušča med drevesa

    dim se upogiba v trikotniku
    zvija v meglicah
    izginja v krčih
    razklano nebo

  • tanka (moja bff monstera)

    zelena džungla
    tropi male terase
    monstera molči
    danes sem brez navdiha
    z bff sva skregani

  • Velika začetnica

    ti in jaz
    popolna
    začetnika v tišini
    brez hlastanja po podaljških
    neznan občutek
    (ostati brez besed)
    dobrodošel
    ker imava ves čas na svetu
    vse ostalo lahko gre v k …
    torej prav gotovo
    najprej ti
    in jaz
    sred tišine
    šele potem
    prvo vprašanje

    David B, hvala za absolutnost.

  • haiku #2

    okostje v jami
    dinozavri so mrtvi
    ti nisi fosil

  • Med dvema gonoma

    Sigmundu F
    – v analizo

    Tvoja temà je težka.
    Moja je lažja –
    njene sence so krajše.
    Prihajajo kakor pobliski,
    hipni vzgibi mojega jedra:

    v ovinku spustiti volan,
    da avto zdrvi v jarek ali zadene drevo.
    Občutek, ko opoj lahkosti prevzame roke,
    v njih zajame enostavnost bivanja,
    slutnja sladkosti.
    Izgoreti, da,
    nikoli zbledeti. Vedno
    uničiti, izničiti, do edinega konca;

    se nagniti čez balkon,
    zevati nad breznom,
    spustiti ograjo,
    začutiti popolnost predaje.
    Padanje,
    kakor nevesta v poročni obleki,
    ki se očisti med atomi zraka
    in se na tleh raztrešči kot lutka.
    Brez upora, olajšana prtljage;

    zaplavati v valove, divje kremplje vode,
    se potopiti, predati srdu,
    porezati lovke, otopeti v globinah.
    Ekstaza pozabe.

    Kot pero, ki je skoraj brez teže,
    tako znano je plahnenje odpora.
    Volja popušča. Tanatos.
    Zmaguje, zmaguje, seka korenine.

    Le s kakšno silo trenutki do večnosti
    zvijajo moč značaja,
    da končno krikne: ne,
    vselej prijeti, zgrabiti vse,
    zadržati, stiskati k sebi. Eros.
    Odločen in trden.
    Moja temà je lažja.

  • V puščavi

    Strah. Mene je strah.
    Ti nisi. Ti nisi. Sonce

    na nebu. Strašno je vse
    to migetanje.

    Imam polna usta
    presušene trave. Okus zraka

    je čuden. Vročina je žaltava.
    Smrdi. Po razparanem trebuhu

    se mi valjajo kamni. Vsepovsod
    zgolj bele kosti.

    Po tleh ležijo izkljuvane
    lobanje. Odtenek krede

    razmazan na vratu. Jastreb
    je potrpežljiv.

    Ti nisi. Ti nisi. Koža
    vlažna od srha.

    Ti nisi. Ti nisi. Spoznanje.
    Ti nisi. Ti nisi mirno spanje.

  • Oblika kamna

    Si že opazil, da se stvari
    spreminjajo neslišno,
    kakor da bi čas hodil po prstih,
    preoblečen v norčka?

    Si se kdaj ustavil ob potoku,
    bistrem, žuborečem,
    ki se kotali čez kamenje?
    In spremljal vodo in drugo vodo,
    nikoli isto, ker se menja s tokom?
    In se spraševal, kakšna sila
    je v vodi, v pretakajoči
    vztrajnosti časa,
    da spreminja obliko kamnov,
    kakor da ima tudi življenje brus,
    s katerim nama gladi robove,
    da vse bolj izgubljava ostrino
    za pomembne svari.

    Si kdaj postal kjerkoli,
    samo obstajal v trenutku,
    se na široko zazrl svetu
    v okrogel obraz
    in se čudil razlikam
    enega in drugega dneva,
    nikoli istega,
    ker ju ločijo ure noči?

    Ali si obupal nad kamni,
    se odrekel čudenju,
    žrtvoval radovednost,
    se skrhal in vdal hitenju,
    medtem ko sem stala ob potoku?
    Ali si le neslišno zamenjal obliko?

  • Najlepši ljudje

    Najlepši ljudje so zvezde
    in luna, ki sije.
    Najlepši ljudje so svetli,
    kakor cirkoni med mesečevim ščipom.

    Najlepši ljudje imajo tatuje,
    črnilo bisernate barve,
    ki so šivi,
    ker jih para utripalka
    večno lačnih kljunov.

    Najlepši ljudje so popotniki
    s culo,
    ki je duša,
    kakor cedilo – naluknjana.
    Z njo lovijo sonce,
    skozi cevke precejajo žarke.

    Najlepši ljudje imajo brazgotine
    in skljuvano dušo.
    Najlepši ljudje poznajo trpljenje.

  • haiku #1

    Samotna reka.
    Na dnu polno hrepenenj.
    Ribarim v kalnem.

  • V neskončnost

    Zvečer bi se človek najraje od vsega
    razjokal. Kar tako, brez 

    posebnega razloga. Morda ker je utrujen ali poln
    do roba – vseh vtisov – ali

    ker šele spoznava neskončnost
    stvari, ki se zgodijo, nevihte

    enega dneva. Tudi ti ne veš, kaj
    zmoreš. Včasih kipiš

    od veselja in žalosti. Izjočeš vse,
    dokler ne premešaš vrste

    solz, ker sol je nekaj, kar se sipa od tebe
    do mene in v obratni smeri –

    krogi se zlagajo drug v drugega, da nikoli
    ne hodiš po eni 

    krožnici. In takrat se vrtiš v obratih
    sreče v neskončnost

    s prevali. Ko se vrtiš, gledaš v nebo,
    vedno v nebo, z žarečo toploto

    se stresa po tebi
    kot pesek zlata. In ti se vrtiš, vrtiš,

    vrtiš in smejiš. Dokler ni drugega, samo trenutki,
    kakor prevali, neskončni.

  • Uteži

    Pridejo dnevi, ko ni nič poravnano in
    se vse zdi čudno

    vrženo iz linije, vijugasto,
    poševno, kot se nož zarije v zelje,

    nato pa v prst. Potem meso utripa
    močneje od srca. Potem meso skeli in duša

    je težka, od vsakodnevnih stvari
    neslišno kriči. Ko bo prišel tak dan,

    kadarkoli – daj mi nek znak:
    me dregni v rebra, pocukaj za rokav –

    karkoli. Da pristavim vodo,
    skuham kavo in potem bova skupaj

    sedla na klop, v travo,
    kamorkoli – nekam, kjer je ravno,

    da boš brez ovir
    pripovedoval. O ljudeh in zadevah,

    skrbeh in drugih rečeh, ki tesnijo, v tišini
    bolijo. In jaz bom poslušala. In rekla bom

    hvala. In rekla bom: daj,
    spusti, ne hodi po prstih,

    ne pomaga, če molčiš in pestuješ vsa
    tiha bremena.

  • Izdajalec

    Čas vse uniči. Vedno.
    Zaradi njega
    popustijo vzmeti,
    se obrabijo stroji,
    bledi čipka,
    veni ljubezen,
    popokajo zidovi,
    zrela jabolka gnijejo na ruši –
    potem jih grizejo črvi in
    začetki postanejo konci –,
    gredo poti narazen,
    se koža zguba v relief,
    ogenj spremeni v pepel in
    pesem izteče v molk.
    Čas ničesar ne popravi. Nikoli.
    Zakaj ne upogne skrbi?
    Ali odpihne sovraštvo?
    Ali polomi nesreči kosti?
    Čas je špilferderber.

  • Razlog

    Trčila sva.
    Povsem nepričakovano.
    Vsak na svoji poti
    od točke R do točke S
    med plovbo po galaksiji.

    Ljudje pridejo in grejo – menda.
    Pravijo, da se vse zgodi z razlogom.
    A jaz ga ne vidim. Priznam pa,
    da me ne zebe, ko slačiš vse
    moje sloje.

    Mislim, da sem udomačena.
    Verjetno je to razlog.
    Ker mi postaja jasno,
    da bi te rada le
    obdržala,
    obdržala,
    obdržala.

  • Hiše

    (pesem v prozi)

    Veš, kako te nekatere hiše kar posrkajo vase?
    Morda zaradi načina, kako se z okenskih okvirjev
    lušči njihov prvi lak ali popuščajo žeblji v napušču,
    ali ker je nekaj podobnega uganki v vegavosti take hiše,
    ki je varuh časa
    in te v hipu vznemiri,
    ker se njena notranjost
    prilega tvoji.
    In morda je to zaradi vrta pred njo,
    vihravega rastlinja, razmršenega
    po poti do plota,
    ali ker rad posedaš na klopci sred te divjine
    in opazuješ krošnje dreves, ki valovijo z vetrom,
    medtem ko listi pripovedujejo zgodbe v neznanem jeziku.

    Toda obiskuješ tudi druge hiše,
    tiste novejše, bolj moderne,
    svetle, snažne in ravno prav prezračene.
    In so obdobja, ko se v njih dobro počutiš, poleg tega
    rad posedaš na njihovih vrtovih urejenih v kvadrat.
    In to traja dokler ne začneš pogrešati pajčevin in plasti prahu
    in potem prisluškuješ korakom,
    ker čakaš, da bodo zaškripale podnice.
    In vse te hiše primerjaš s tisto eno,
    v njih iščeš podobnosti, a brez uspeha.
    In postajaš napet,
    ker v tebi trepeta delček, ki se ne umiri dokler
    se ne vrneš spet v tisto hišo,
    ki polni tvojo domišljijo.

    Najbrž še nikoli nisi primerjal hiše
    in ljudi. Vendar če bi jih,
    bi lahko opazil, kako nekdo poseben
    nepričakovano vzdrami tvoje globine,
    jih napolni do roba
    ter jih istočasno obdrži v njihovi posodi.
    In ko enkrat spoznaš takega človeka,
    s posebno barvo glasu,
    oprezaš za načinom smehljanja,
    ker tam vedno najdeš srečo.
    In ker vse to zaman iščeš v drugih,
    postajaš vznemirjen
    in v tvojem jedru vre dokler nisi spet
    v bližini takega človeka,
    ki je na ta načina tista tvoja hiša.

  • Rumena

    Pomlad je travnik
    poln rumene in
    svetloba poševnic
    v leskovem grmu.
    In je modro nebo,
    tam pa zimski oblaki v sivih plaščih,
    ki tekmujejo z ekipo v belih majicah.

    Toda nekaj je s planeti danes,
    na tem, kako so se postavili v vrsto
    ali krog,
    da ne morem izostriti svojih misli,
    kakor da sem brez vsebine
    in potrebujem loščenje besed.

    Zato le strmim v rumen cvet
    na votlem steblu,
    ki ga je zgrešilo rezilo in
    iščem presek
    vseh začetkov in vseh koncev,
    njihovih stičišč na črtah vesolja
    in ugotavljam, če
    se barve koncev res vedno
    prelijejo v žarenje začetkov,
    a je vse, kar vidim jasno le
    neskončno lesketanje
    vseh odtenkov topline
    v presežku te rumene
    pokrajine.

  • Joie de vivre

    Krik razpara tišino,
    vrane krožijo pod oblaki,
    vrbe skrčijo veje
    povešajo skodrane glave
    k potoku s stekleno skorjo.

    Nebo je že odvrglo sivo mrežo
    in noč se je vtkala v pajčevino.

    In ti, kdorkoli že
    si figura
    obledele barve,
    nedoločljivih okvirjev.

    Stopaš po poti s koraki,
    ki meljejo odpadlo listje,
    v sklepih čutiš pregibanje
    vedno iste besede
    (nosiš jo s seboj,
    kakor pozabljeno darilo položeno v škatlo,
    zavito v papir, prekrito s prahom).

    Kadar je tvoja senca dolga
    ali se ti obris ne prilega,
    obstajaš spodaj v jami
    ali lebdiš na vrhu hribov
    iščeš vedno samo njo,

    to besedo
    zagledaš v naravi,
    ker žari v zraku, vodi, zemlji
    potem odkriješ valove v prsih,
    sipanje po telesu, zlivanje skozi rane

    prigovarjaš si, da
    »živeti vsebuje toliko stvari:
    dihanje, praznovanje, svečanost, obilje
    in biti v tem, predvsem pa obstati brez
    predstavlja veselje.«
    In sredi vsega si ti
    in to je dovolj.

  • Kolovrat

    Besede ovite v besede
    z vrtenjem postanejo predivo.
    V tvojih ustih se spremenijo v niti
    zbite v kepo prepletenih pričakovanj.

    Potegnem, rahljam vozle,
    vlečem, cukam jih iz tvojih ust
    dokler s prsti
    ne držim nacefrani šopek
    vseh začetkov
    ali so to sami konci
    tvojih neizpolnjenih obljub?

  • Monokromatsko

    glodajo me črvi
    beli črvi nemira
    grizejo skozi tkivo
    ki sem jaz
    postava na ravnini

    relief porezanih vrhov
    zasipanih dolin
    tavam v mlečni pokrajini

    beli črvi, ravna linija
    negibna čustva
    sred izropane dežele

    ploščato bitje
    ena barva
    utripam v pustinji

  • Jutro

    začetek časa,
    povabilo svežine,
    ponudba obilja,
    čistost bivanja,
    možnost izbire,
    del dneva z eno samo nalogo:
    obstajati, slaviti življenje
    biti brez pričakovanj

    jutro je dogodek