Avtor: Maša Šemrov

  • Kosti

    Postaja popoldanske službe staršev
    kurirjev, voznikov raznih gospodičen
    po imenu Daisy.
    Čakam. Prihaja čez most,
    ena teh marjetic,
    napolnjena je z glasbo.
    Verjetno jo še posluša, skozi slušalke,
    ki so zvezane z njenim srcem,
    ker sede brez besed.
    Klik varnostnega pasu.
    Potujeva. Nato rdeča luč.
    T reče: »lačna sem pa še umrla bom.«
    Nekaj preroškega je na tem,
    ko o smrti spregovori še ne osemletni otrok.
    Takrat v zraku nekaj utihne,
    kakor da bi se mehanizem za hip zaskočil,
    ker bi se med zobniki časa znašla smet.
    Zadržujem smeh.
    »Kaj če bi šla po vrstnem redu,
    najprej rešila lakoto,
    potem ti morda ne bo treba umret?«
    Obrnem glavo, toliko da preverim,
    če glasba v njenem srcu še zmeraj igra.
    Potem zelena luč.
    »Ja bom, ampak kosti pa ne morem zamenjat.«
    Prasketajoč smeh. Ona, jaz.
    Touché otrok moj, touché.
    Kosti ostanejo in glasbe še ne bo konec.

  • Nepredelana

    dim se zvija v trikotnik
    oplazi me v šepetu
    nagelj
    brez tebe je votlo
    nepremičnost med drevesi
    je trepetanje mojih živcev

    gledam tvoje prste
    kako molčijo na mojih licih
    svetloba
    se ne premika ko hodim za seboj
    trosim cimet in skorjo muškata
    uščipnem sram v ustnicah
    redka kri
    opoj strupenih vrtnic

    zaspala bi na mahu
    med rdečimi kapljami in belimi cvetovi
    žarim v hladu
    trenutek dolge večnosti

    razpoke na koži
    v Ariel Sylvia trpi
    nepredelana resnica
    razprtih rok

    kar je votlo se iz praznine prelije v polnost
    gori
    gori
    zgori
    kot siddharta
    ki se dviga iz tišine
    dviga in spušča med drevesa

    dim se upogiba v trikotniku
    zvija v meglicah
    izginja v krčih
    razklano nebo

  • tanka (moja bff monstera)

    zelena džungla
    tropi male terase
    monstera molči
    danes sem brez navdiha
    z bff sva skregani

  • Velika začetnica

    ti in jaz
    popolna
    začetnika v tišini
    brez hlastanja po podaljških
    neznan občutek
    (ostati brez besed)
    dobrodošel
    ker imava ves čas na svetu
    vse ostalo lahko gre v k …
    torej prav gotovo
    najprej ti
    in jaz
    sred tišine
    šele potem
    prvo vprašanje

    David B, hvala za absolutnost.

  • haiku #2

    okostje v jami
    dinozavri so mrtvi
    ti nisi fosil

  • Med dvema gonoma

    Sigmundu F
    – v analizo

    Tvoja temà je težka.
    Moja je lažja –
    njene sence so krajše.
    Prihajajo kakor pobliski,
    hipni vzgibi mojega jedra:

    v ovinku spustiti volan,
    da avto zdrvi v jarek ali zadene drevo.
    Občutek, ko opoj lahkosti prevzame roke,
    v njih zajame enostavnost bivanja,
    slutnja sladkosti.
    Izgoreti, da,
    nikoli zbledeti. Vedno
    uničiti, izničiti, do edinega konca;

    se nagniti čez balkon,
    zevati nad breznom,
    spustiti ograjo,
    začutiti popolnost predaje.
    Padanje,
    kakor nevesta v poročni obleki,
    ki se očisti med atomi zraka
    in se na tleh raztrešči kot lutka.
    Brez upora, olajšana prtljage;

    zaplavati v valove, divje kremplje vode,
    se potopiti, predati srdu,
    porezati lovke, otopeti v globinah.
    Ekstaza pozabe.

    Kot pero, ki je skoraj brez teže,
    tako znano je plahnenje odpora.
    Volja popušča. Tanatos.
    Zmaguje, zmaguje, seka korenine.

    Le s kakšno silo trenutki do večnosti
    zvijajo moč značaja,
    da končno krikne: ne,
    vselej prijeti, zgrabiti vse,
    zadržati, stiskati k sebi. Eros.
    Odločen in trden.
    Moja temà je lažja.

  • V puščavi

    Strah. Mene je strah.
    Ti nisi. Ti nisi. Sonce

    na nebu. Strašno je vse
    to migetanje.

    Imam polna usta
    presušene trave. Okus zraka

    je čuden. Vročina je žaltava.
    Smrdi. Po razparanem trebuhu

    se mi valjajo kamni. Vsepovsod
    zgolj bele kosti.

    Po tleh ležijo izkljuvane
    lobanje. Odtenek krede

    razmazan na vratu. Jastreb
    je potrpežljiv.

    Ti nisi. Ti nisi. Koža
    vlažna od srha.

    Ti nisi. Ti nisi. Spoznanje.
    Ti nisi. Ti nisi mirno spanje.

  • Oblika kamna

    Si že opazil, da se stvari
    spreminjajo neslišno,
    kakor da bi čas hodil po prstih,
    preoblečen v norčka?

    Si se kdaj ustavil ob potoku,
    bistrem, žuborečem,
    ki se kotali čez kamenje?
    In spremljal vodo in drugo vodo,
    nikoli isto, ker se menja s tokom?
    In se spraševal, kakšna sila
    je v vodi, v pretakajoči
    vztrajnosti časa,
    da spreminja obliko kamnov,
    kakor da ima tudi življenje brus,
    s katerim nama gladi robove,
    da vse bolj izgubljava ostrino
    za pomembne svari.

    Si kdaj postal kjerkoli,
    samo obstajal v trenutku,
    se na široko zazrl svetu
    v okrogel obraz
    in se čudil razlikam
    enega in drugega dneva,
    nikoli istega,
    ker ju ločijo ure noči?

    Ali si obupal nad kamni,
    se odrekel čudenju,
    žrtvoval radovednost,
    se skrhal in vdal hitenju,
    medtem ko sem stala ob potoku?
    Ali si le neslišno zamenjal obliko?

  • Najlepši ljudje

    Najlepši ljudje so zvezde
    in luna, ki sije.
    Najlepši ljudje so svetli,
    kakor cirkoni med mesečevim ščipom.

    Najlepši ljudje imajo tatuje,
    črnilo bisernate barve,
    ki so šivi,
    ker jih para utripalka
    večno lačnih kljunov.

    Najlepši ljudje so popotniki
    s culo,
    ki je duša,
    kakor cedilo – naluknjana.
    Z njo lovijo sonce,
    skozi cevke precejajo žarke.

    Najlepši ljudje imajo brazgotine
    in skljuvano dušo.
    Najlepši ljudje poznajo trpljenje.

  • haiku #1

    Samotna reka.
    Na dnu polno hrepenenj.
    Ribarim v kalnem.

  • V neskončnost

    Zvečer bi se človek najraje od vsega
    razjokal. Kar tako, brez 

    posebnega razloga. Morda ker je utrujen ali poln
    do roba – vseh vtisov – ali

    ker šele spoznava neskončnost
    stvari, ki se zgodijo, nevihte

    enega dneva. Tudi ti ne veš, kaj
    zmoreš. Včasih kipiš

    od veselja in žalosti. Izjočeš vse,
    dokler ne premešaš vrste

    solz, ker sol je nekaj, kar se sipa od tebe
    do mene in v obratni smeri –

    krogi se zlagajo drug v drugega, da nikoli
    ne hodiš po eni 

    krožnici. In takrat se vrtiš v obratih
    sreče v neskončnost

    s prevali. Ko se vrtiš, gledaš v nebo,
    vedno v nebo, z žarečo toploto

    se stresa po tebi
    kot pesek zlata. In ti se vrtiš, vrtiš,

    vrtiš in smejiš. Dokler ni drugega, samo trenutki,
    kakor prevali, neskončni.

  • Uteži

    Pridejo dnevi, ko ni nič poravnano in
    se vse zdi čudno

    vrženo iz linije, vijugasto,
    poševno, kot se nož zarije v zelje,

    nato pa v prst. Potem meso utripa
    močneje od srca. Potem meso skeli in duša

    je težka, od vsakodnevnih stvari
    neslišno kriči. Ko bo prišel tak dan,

    kadarkoli – daj mi nek znak:
    me dregni v rebra, pocukaj za rokav –

    karkoli. Da pristavim vodo,
    skuham kavo in potem bova skupaj

    sedla na klop, v travo,
    kamorkoli – nekam, kjer je ravno,

    da boš brez ovir
    pripovedoval. O ljudeh in zadevah,

    skrbeh in drugih rečeh, ki tesnijo, v tišini
    bolijo. In jaz bom poslušala. In rekla bom

    hvala. In rekla bom: daj,
    spusti, ne hodi po prstih,

    ne pomaga, če molčiš in pestuješ vsa
    tiha bremena.

  • Izdajalec

    Čas vse uniči. Vedno.
    Zaradi njega
    popustijo vzmeti,
    se obrabijo stroji,
    bledi čipka,
    veni ljubezen,
    popokajo zidovi,
    zrela jabolka gnijejo na ruši –
    potem jih grizejo črvi in
    začetki postanejo konci –,
    gredo poti narazen,
    se koža zguba v relief,
    ogenj spremeni v pepel in
    pesem izteče v molk.
    Čas ničesar ne popravi. Nikoli.
    Zakaj ne upogne skrbi?
    Ali odpihne sovraštvo?
    Ali polomi nesreči kosti?
    Čas je špilferderber.

  • Razlog

    Trčila sva.
    Povsem nepričakovano.
    Vsak na svoji poti
    od točke R do točke S
    med plovbo po galaksiji.

    Ljudje pridejo in grejo – menda.
    Pravijo, da se vse zgodi z razlogom.
    A jaz ga ne vidim. Priznam pa,
    da me ne zebe, ko slačiš vse
    moje sloje.

    Mislim, da sem udomačena.
    Verjetno je to razlog.
    Ker mi postaja jasno,
    da bi te rada le
    obdržala,
    obdržala,
    obdržala.

  • Hiše

    (pesem v prozi)

    Veš, kako te nekatere hiše kar posrkajo vase?
    Morda zaradi načina, kako se z okenskih okvirjev
    lušči njihov prvi lak ali popuščajo žeblji v napušču,
    ali ker je nekaj podobnega uganki v vegavosti take hiše,
    ki je varuh časa
    in te v hipu vznemiri,
    ker se njena notranjost
    prilega tvoji.
    In morda je to zaradi vrta pred njo,
    vihravega rastlinja, razmršenega
    po poti do plota,
    ali ker rad posedaš na klopci sred te divjine
    in opazuješ krošnje dreves, ki valovijo z vetrom,
    medtem ko listi pripovedujejo zgodbe v neznanem jeziku.

    Toda obiskuješ tudi druge hiše,
    tiste novejše, bolj moderne,
    svetle, snažne in ravno prav prezračene.
    In so obdobja, ko se v njih dobro počutiš, poleg tega
    rad posedaš na njihovih vrtovih urejenih v kvadrat.
    In to traja dokler ne začneš pogrešati pajčevin in plasti prahu
    in potem prisluškuješ korakom,
    ker čakaš, da bodo zaškripale podnice.
    In vse te hiše primerjaš s tisto eno,
    v njih iščeš podobnosti, a brez uspeha.
    In postajaš napet,
    ker v tebi trepeta delček, ki se ne umiri dokler
    se ne vrneš spet v tisto hišo,
    ki polni tvojo domišljijo.

    Najbrž še nikoli nisi primerjal hiše
    in ljudi. Vendar če bi jih,
    bi lahko opazil, kako nekdo poseben
    nepričakovano vzdrami tvoje globine,
    jih napolni do roba
    ter jih istočasno obdrži v njihovi posodi.
    In ko enkrat spoznaš takega človeka,
    s posebno barvo glasu,
    oprezaš za načinom smehljanja,
    ker tam vedno najdeš srečo.
    In ker vse to zaman iščeš v drugih,
    postajaš vznemirjen
    in v tvojem jedru vre dokler nisi spet
    v bližini takega človeka,
    ki je na ta načina tista tvoja hiša.

  • Rumena

    Pomlad je travnik
    poln rumene in
    svetloba poševnic
    v leskovem grmu.
    In je modro nebo,
    tam pa zimski oblaki v sivih plaščih,
    ki tekmujejo z ekipo v belih majicah.

    Toda nekaj je s planeti danes,
    na tem, kako so se postavili v vrsto
    ali krog,
    da ne morem izostriti svojih misli,
    kakor da sem brez vsebine
    in potrebujem loščenje besed.

    Zato le strmim v rumen cvet
    na votlem steblu,
    ki ga je zgrešilo rezilo in
    iščem presek
    vseh začetkov in vseh koncev,
    njihovih stičišč na črtah vesolja
    in ugotavljam, če
    se barve koncev res vedno
    prelijejo v žarenje začetkov,
    a je vse, kar vidim jasno le
    neskončno lesketanje
    vseh odtenkov topline
    v presežku te rumene
    pokrajine.

  • Joie de vivre

    Krik razpara tišino,
    vrane krožijo pod oblaki,
    vrbe skrčijo veje
    povešajo skodrane glave
    k potoku s stekleno skorjo.

    Nebo je že odvrglo sivo mrežo
    in noč se je vtkala v pajčevino.

    In ti, kdorkoli že
    si figura
    obledele barve,
    nedoločljivih okvirjev.

    Stopaš po poti s koraki,
    ki meljejo odpadlo listje,
    v sklepih čutiš pregibanje
    vedno iste besede
    (nosiš jo s seboj,
    kakor pozabljeno darilo položeno v škatlo,
    zavito v papir, prekrito s prahom).

    Kadar je tvoja senca dolga
    ali se ti obris ne prilega,
    obstajaš spodaj v jami
    ali lebdiš na vrhu hribov
    iščeš vedno samo njo,

    to besedo
    zagledaš v naravi,
    ker žari v zraku, vodi, zemlji
    potem odkriješ valove v prsih,
    sipanje po telesu, zlivanje skozi rane

    prigovarjaš si, da
    »živeti vsebuje toliko stvari:
    dihanje, praznovanje, svečanost, obilje
    in biti v tem, predvsem pa obstati brez
    predstavlja veselje.«
    In sredi vsega si ti
    in to je dovolj.

  • Kolovrat

    Besede ovite v besede
    z vrtenjem postanejo predivo.
    V tvojih ustih se spremenijo v niti
    zbite v kepo prepletenih pričakovanj.

    Potegnem, rahljam vozle,
    vlečem, cukam jih iz tvojih ust
    dokler s prsti
    ne držim nacefrani šopek
    vseh začetkov
    ali so to sami konci
    tvojih neizpolnjenih obljub?

  • Monokromatsko

    glodajo me črvi
    beli črvi nemira
    grizejo skozi tkivo
    ki sem jaz
    postava na ravnini

    relief porezanih vrhov
    zasipanih dolin
    tavam v mlečni pokrajini

    beli črvi, ravna linija
    negibna čustva
    sred izropane dežele

    ploščato bitje
    ena barva
    utripam v pustinji

  • Jutro

    začetek časa,
    povabilo svežine,
    ponudba obilja,
    čistost bivanja,
    možnost izbire,
    del dneva z eno samo nalogo:
    obstajati, slaviti življenje
    biti brez pričakovanj

    jutro je dogodek