Avtor: Maša Šemrov

Želim si, da bi živela,
kakor plešem –
divje,
z razpuščenimi lasmi,
v obleki na pike,
bosa,
s kozarcem viskija
med grickanjem slanih ribic
in zvoki strun.
Želim si, da bi se na koncu dneva
skrila tja
pod tvojo srajco.
In tako kot bi zaspala na divjem zahodu
s kosmiči čilija v laseh,
tako bi se zjutraj zbudila na orientu –
med cvetovi topline osmukane žafranike.

Svet uzremo le enkrat, v otroštvu.
Vse drugo je spomin.
            – iz pesmi Nostos Louise Glück

Park. Med dvema gričema, pobočja
z vinsko trto, počesana na prečko.
Ogromna drevesa vstajajo iz tal,
posajena pred mano, daleč nazaj.
Magnolija je zacvetela v svilo,
forzicija z rumeno.
Forma viva, za njo paviljon.
Vrvež mestnih sprehajalcev.
Med njimi deklica,
drobna, pepelnatega obraza, dolgih las,
valovi žerjavice jih držijo na mestu.
Med prsti stiska vrvico,
nekaj je pripeto nanjo. Ni igrača,
ker je ne vleče po tleh niti ni balon,
čeprav se vzpenja v nebo,
kot bi želelo leteti.

Ustavim se, jo opazujem. Zdi se mi znana,
a ne vem, kam bi jo dala. Mogoče ni tista,
ali pa se je spremenila, medtem
ko se nisem premikala v času.

Toda zdaj mi je, kot bi si v deklici,
skozi pobliske, ogledovala strah,
prezrtost, dvom vase, nikoli sprejemanje,
sram, večna vprašanja,
sanje o tem in onem, nikoli o tukaj,
nikoli sedaj –
kruta nepovezanost, neznosen
občutek teže okoli srca,
znano breme, hromeč pritisk k tlom –

Moje zaznave se na lepem zbistrijo
in na koncu vrvice uzrem lebdečo stvar,
ki je pravzaprav
njeno srce,
iztrgano iz prsi, zvezano z zapestjem.

Stopim bližje. Počepnem, zmanjšam razliko.
Majhna deklica, papirnatega videza.
Le zakaj ne pustiš svojemu srcu leteti?

Vame strmijo okrogle oči, čiste kot izvir,
globoke kot tolmun, gledajo nekam skozi,
daleč v otožnost. Pravzaprav
ne traja dolgo,
da v njih zagledam
sebe.

April se bo kmalu prelomil v maj.
Cvetovi se umikajo zelenju,
zapirajo se, ustvarili bodo plod.
Led se tali in sneg z vrhov
se v dolini spreminja v vodo.
Le moje telo ostaja v oklepu,
nemo,
kakor bi spalo, a v bistvu bedi.

Imam svinčnik in papir.
Vdihnem in pričnem.
Moja roka za seboj pušča črno sled.
Z vsakim potegom onečedim belino.
Občasno močno pritisnem, da konica
prši grafit in kakor regratova lučka
trosi svoja semena.
Ko drsim čez te razmetane spore,
z dlanjo senčim prazne predele, mimogrede
skrivim ravne
linije
prekrijem s črnim pajčolanom.

Medtem ko rišem, se sence podaljšajo in oblaki
postanejo rožnatosivi.
Zagledam se v obzorje, v tisoče točk,
kjer se ozračje stika z zemljo.
Prileganje delov narave je tako popolno,
da se zdi neresnično.

Nato risbo,
ki je skica mojega življenja,
pripnem na obzorje in si jo ogledujem,
kakor sliko v galeriji.
Nagibam glavo v levo in desno,
stopim korak nazaj ali vstran,
občasno zamižim na eno oko,
pridržim svinčnik v zraku ter se pretvarjam,
da merim proporce.

Imam nejasen občutek, da vse skupaj ni prav,
a ne vem točno kaj ali kje se zatika.
Morda so krive samo moje utrujene oči.
Pomanem jih, nato pa med vozli črt,
prepredenem zemljevidu vseh mojih poti,
zagledam laboda.
Poveša vitek vrat
in se ogleduje v ledenem jezeru.
In ko se v tistem hipu oglasijo zvonovi,
ki z donenjem zatresejo obzorje,
v peresnici z veliko naglico poiščem radirko
in drgnem tako dolgo,
da je list popolnoma izpraznjen vseh sledi črne.

Potem pograbim svinčnik in začnem znova.

Danes se podiram.
Ne kakor domine ali hiša iz kart.
Bolj sem podobna stavbi,
polni razstreliva,
ki se seseda sama vase,
potem ko se je v kleti vžgala iskra
in me razgnala na koščke.

Zdaj sem izstreljena med ljudi
ki se zaletavajo vame,
kakor ne bi obstajala.
Kako vendar ne vidijo,
da potujem kot raketa?

Danes mi še frizura ne stoji prav.
Ne glej me tako poševno,
vsa sem štrenasta in sploh
ne veš, kako je biti
ujet v obliko moje glave,
zataknjeno na vrat,
spravljeno med ušesi.

Če bi te zanimalo, bi stopil bliže,
tako blizu,
da bi lahko pod mojimi lasmi
zaslišal šumenje predstav,
večno večpasovnico,
ki pelje do zmešnjav in norosti.

Če bi te zares zanimalo, bi videl,
kako se vžigajo in ugašajo žarometi idej,
kakor kresničke v poletni noči.

Če bi te zares zares zanimalo, bi začutil,
premik v mojih prsih, kadar naletim na
nekaj novega, na videz nepomembnega,
kakšno vznemirljivo besedo, kot je mrščavica ali
sočivje ali ohomotanost.
Takrat se v meni zgane modra koala.
ki se zapodi za kometom,
da se planeti začnejo hitreje vrteti.

Če bi te po vsem tem,
še zmeraj zares zares zares
zanimalo, bi ti rekla:
daj, pridi zraven, v ta moj svet,
bova skupaj hodila po stranpoteh
in z laterno v temi iskala novo sled.

Kantina. Na steni vitraž:
antični steber, slog verjetno dorski,
ni jasno, ker se okoli kapitela
razraščajo veje. Listi bi lahko bili lipovi.

Ob straneh stebra
stojita mladi devici,
dva mila obraza,
vsaka v svojem opravilu.
V popolnem trenutku negibnosti
ostajata nepremični, ujeti.

Lahko bi bili vestalki,
zaobljubljeni večnemu ognju,
ki si krajšata čas pred nočno stražo.

Ni jasno. Katera bo ostala zvesta
templju svečenice Veste.
Stavim, da nobena.

Ena izmed njiju, najbrž tista na levi,
jo bo prelomila, ker bo bolj kot ogenj
ljubila moškega, izneverila se bo pravilom
edine zvestobe, vdala vzgibom,
prepustila utripanju mesa.

Druga ga bo zadušila – ne moškega
ne ogenj v templju – ampak plamen,
ki jo žge v prsih. Sila gorečnosti je strašna,
zahteva podreditev.
Sramuje se – sebe,
zato se skriva pod togo,
ki je samostalnik.
Tako dolgo s steklenim pokrovom
pokriva svoj ogenj, mu jemlje kisik,
da je postala toga,
ki je pridevnik.

Dva obraza, dve prevari.
In samo ena izgnana iz templja,
živa zakopana. Toda katera bolj kaznovana?

In ti, ki to bereš,
ko pri enih vratih vstopiš kot dekle,
in pri drugih izstopiš kot ženska,
kaj izbereš?

Danes sem šla k tebi
po pomoč. V tvojih nedrjih
sem iskala pesem. Povita v šal,
s tekaškim krilom čez pajkice.
Potrebujem jo.

            Pesem?

Ne, krilo.

            Smešna si. Zakaj?

Zaradi žepov. Da te zbašem tja
in te doma skrivoma vlečem iz njih;
vso tvojo žaltavost, sočnost, humor,
besedo za besedo.
Skoraj čudovita si, gratia plena.

            Govori, kar hočeš. Ne poslušam te.

Všeč mi je tvoja zaničljivost. Ko konec aprila
iz cvetočih brez ustvariš povešave cedre.
Umetnica si. Z vzvišenostjo bogov. Samosvoja.
Zabavam se v tvoji družbi. L, moja sodelavka,
je zanimiva iz istega razloga.
Poleg tega je tudi umetnica, zato je verjetno
ne bo motilo, ker jo omenjam v pesmi.
Všeč mi je, kako zna pljuniti na življenje.
Pogleda naravnost v njegovo porogljivost
in skozi zobe
na lopova precedi enega mastnega.
Občudujem to, da se kot ženska
ne sramuje svojih izločkov.
Tako kot ti, ki pljuvaš, ščiješ, serješ na nas.
Skoraj čudovita si, gratia plena.

            Dolgočasiš me.

Glej, kaj si naredila danes z mano.
V lase si mi nasula bleščice stopljenega snega,
me ščipala v lica, da sem se razcvetela v nagelj.
Skoraj čudovita sem. Zaradi tebe, gratia plena,
ki se vzpenjaš nad nebo
in spuščaš v podzemlje. Del tebe
sem, gratia plena. Del tebe ostanem.
Nunc et in hora mortis meae.

Veš tisto, ko imaš povsem običajen dan
in si sred čisto vsakdanjega opravila,
kot je okopavanje gredice, čiščenje avta,
košnja trave, kuhanje ali branje poezije.

Torej, ko si čisto zatopljen v karkoli pač že
počneš, da ne slišiš ne donenja zvonov,
tiktakanja ure ali laježa sosedovega psa.

In potem te prestreli. Nekaj
te posrka iz opravila. Misel,
ki se začne kot pritisk nekje za prsnico.

Narašča in narašča, vse dokler ne dvigneš glave
in pogledaš v modro nebo
ali liste platane,
v katerih je nekaj znanega,
skoraj otipljiva varnost širine,
in takrat jo zaslišiš, to misel, katerokoli pač.

In potem začnejo v svetlobi poskakovati vprašanja:
kaj to pomeni ali kaj bi to lahko pomenilo,
ali se motim, je to sploh res
in podobne traparije razvezanih predstav,
in ti onemiš v trenutku, ki se zdi enako nepremičen,
kakor si sam,
čeprav opazuješ pregibe v krivuljah
svetlobe, kjer se izrisuje meja med krošnjami in nebom
in se čudiš neskončnosti višine.

Toda ta negibni trenutek se ne konča z odgovori,
zato se kmalu vrneš nazaj k tistemu opravilu,
povsem vsakdanjemu,
ki si ga prekinil, ker te je nekaj požgečkalo v prsih.

In ali kdaj pomisliš na to, katera težnja
v naravi je tako privlačna? Katera sila
te lahko neslišno, neoprijemljivo,
a hkrati tako enostavno potegne iz trenutka
in pokliče k vprašanjem brez odgovorov?

Najdražji,
vsak dan znova se učim.
Stopicljam po ulici,
delam korake v eno smer,
nadomeščam, kar se je izgubilo
skupaj s prejemnikom tega pisma.
In živim povsem običajno.
Torej, zategujem vezi,
ki držijo vse moje dele
povezane v snop, medtem ko čakam,
kdaj se bodo raztreščili po tleh
kakor paličice mikada.

A vsak dan znova se pojavi –  
odpadel košček, ki te pogreša.
Ne kaže, da se bo kdaj razpletel. Bedak
se je navezal.
Sploh veš, o čem blebetam?
Kakorkoli. Kliče te, išče v prostorih,
pesmih, caplja med ljudmi,
kakor nebogljeno dete tava po ulici
v napačno smer,
smrka in si briše solze v razvlečen rokav.
Vsakokrat opazujem, kako
po tlaku vleče umazano ninico,
jo stiska v objem.
Sirota bo večno lačna topline.
Kakorkoli. Ob tem se nekaj v meni prelomi.

Obrnem se stran, zaklenem vrata.
Nimam mu kaj dati, od nikoder vzeti,
prazna sem.
Mogoče, ko si naberem dovolj moči,
postanem trdna in ponovno zanesljiva,
tega otroka povabim na sladoled,
mu obrišem zmečkan obraz,
ga močno stisnem k sebi.
Mogoče.

Mogoče bom lahko takrat
ta odkrušek ponovno vpela na mesto
v prsih. Mogoče bo to dovolj.
Mogoče potem ne bo več taka cvileča,
cmerava nadloga.
Mogoče.

Toda ne danes,
ne že zdaj, ne še.

Torej se spet srečava.
Zdi se, kot bi med nama obstajal ocean,
praznina časa in prostora.
Ne glej me tako.
Izpusti očitke.
Vedno sem bila iskrena.
V tej dvojini je bila neodločenost
tvoja posebnost. In načelnost.
Tudi zase nisi upognil nobenega
izmed vretenc.

Jaz pa…
Jaz sem bolj podobna belemu blagu,
ki se hitro umaže.
Tudi zdaj bi lahko v hipu,
brez sramu, krivde in obtoževanja,
zlepila svoje ustnice s tvojimi,
če…

Če bi v tvojem pogledu
obstajal vsaj kakšen znak gotovosti,
izraz želje.
Če bi zagledala tisti droben premik,
trzljaj plamena,
ki zaplapola v očeh otroka
tik preden se požene iz hiše
na prvi zapadel sneg.

Toda nič v tebi se ne zgane.
Ostajaš kakor kip,
spomenik razumu
na lastnem trgu zmage.
Strmiš vame s pogledom,
ki je še nekoliko bolj bež.

Zato, ne glej me tako.
Vem, da le sanjam.
Od naju ni ostalo nič,
samo še ta bleda zaplata,
sneg na koncu zime,
ki vedno prehitro skopni.

Postaja popoldanske službe staršev
kurirjev, voznikov raznih gospodičen
po imenu Daisy.
Čakam. Prihaja čez most,
ena teh marjetic,
napolnjena je z glasbo.
Verjetno jo še posluša, skozi slušalke,
ki so zvezane z njenim srcem,
ker sede brez besed.
Klik varnostnega pasu.
Potujeva. Nato rdeča luč.
T reče: »lačna sem pa še umrla bom.«
Nekaj preroškega je na tem,
ko o smrti spregovori še ne osemletni otrok.
Takrat v zraku nekaj utihne,
kakor da bi se mehanizem za hip zaskočil,
ker bi se med zobniki časa znašla smet.
Zadržujem smeh.
»Kaj če bi šla po vrstnem redu,
najprej rešila lakoto,
potem ti morda ne bo treba umret?«
Obrnem glavo, toliko da preverim,
če glasba v njenem srcu še zmeraj igra.
Potem zelena luč.
»Ja bom, ampak kosti pa ne morem zamenjat.«
Prasketajoč smeh. Ona, jaz.
Touché otrok moj, touché.
Kosti ostanejo in glasbe še ne bo konec.

dim se zvija v trikotnik
oplazi me v šepetu
nagelj
brez tebe je votlo
nepremičnost med drevesi
je trepetanje mojih živcev

gledam tvoje prste
kako molčijo na mojih licih
svetloba
se ne premika ko hodim za seboj
trosim cimet in skorjo muškata
uščipnem sram v ustnicah
redka kri
opoj strupenih vrtnic

zaspala bi na mahu
med rdečimi kapljami in belimi cvetovi
žarim v hladu
trenutek dolge večnosti

razpoke na koži
v Ariel Sylvia trpi
nepredelana resnica
razprtih rok

kar je votlo se iz praznine prelije v polnost
gori
gori
zgori
kot siddharta
ki se dviga iz tišine
dviga in spušča med drevesa

dim se upogiba v trikotniku
zvija v meglicah
izginja v krčih
razklano nebo

zelena džungla
tropi male terase
monstera molči
danes sem brez navdiha
z bff sva skregani

ti in jaz
popolna
začetnika v tišini
brez hlastanja po podaljških
neznan občutek
(ostati brez besed)
dobrodošel
ker imava ves čas na svetu
vse ostalo lahko gre v k …
torej prav gotovo
najprej ti
in jaz
sred tišine
šele potem
prvo vprašanje

okostje v jami
dinozavri so mrtvi
ti nisi fosil

Sigmundu F
– v analizo

Tvoja temà je težka.
Moja je lažja –
njene sence so krajše.
Prihajajo kakor pobliski,
hipni vzgibi mojega jedra:

v ovinku spustiti volan,
da avto zdrvi v jarek ali zadene drevo.
Občutek, ko opoj lahkosti prevzame roke,
v njih zajame enostavnost bivanja,
slutnja sladkosti.
Izgoreti, da,
nikoli zbledeti. Vedno
uničiti, izničiti, do edinega konca;

se nagniti čez balkon,
zevati nad breznom,
spustiti ograjo,
začutiti popolnost predaje.
Padanje,
kakor nevesta v poročni obleki,
ki se očisti med atomi zraka
in se na tleh raztrešči kot lutka.
Brez upora, olajšana prtljage;

zaplavati v valove, divje kremplje vode,
se potopiti, predati srdu,
porezati lovke, otopeti v globinah.
Ekstaza pozabe.

Kot pero, ki je skoraj brez teže,
tako znano je plahnenje odpora.
Volja popušča. Tanatos.
Zmaguje, zmaguje, seka korenine.

Le s kakšno silo trenutki do večnosti
zvijajo moč značaja,
da končno krikne: ne,
vselej prijeti, zgrabiti vse,
zadržati, stiskati k sebi. Eros.
Odločen in trden.
Moja temà je lažja.

Strah. Mene je strah.
Ti nisi. Ti nisi. Sonce

na nebu. Strašno je vse
to migetanje.

Imam polna usta
presušene trave. Okus zraka

je čuden. Vročina je žaltava.
Smrdi. Po razparanem trebuhu

se mi valjajo kamni. Vsepovsod
zgolj bele kosti.

Po tleh ležijo izkljuvane
lobanje. Odtenek krede

razmazan na vratu. Jastreb
je potrpežljiv.

Ti nisi. Ti nisi. Koža
vlažna od srha.

Ti nisi. Ti nisi. Spoznanje.
Ti nisi. Ti nisi mirno spanje.

Si že opazil, da se stvari
spreminjajo neslišno,
kakor da bi čas hodil po prstih,
preoblečen v norčka?

Si se kdaj ustavil ob potoku,
bistrem, žuborečem,
ki se kotali čez kamenje?
In spremljal vodo in drugo vodo,
nikoli isto, ker se menja s tokom?
In se spraševal, kakšna sila
je v vodi, v pretakajoči
vztrajnosti časa,
da spreminja obliko kamnov,
kakor da ima tudi življenje brus,
s katerim nama gladi robove,
da vse bolj izgubljava ostrino
za pomembne svari.

Si kdaj postal kjerkoli,
samo obstajal v trenutku,
se na široko zazrl svetu
v okrogel obraz
in se čudil razlikam
enega in drugega dneva,
nikoli istega,
ker ju ločijo ure noči?

Ali si obupal nad kamni,
se odrekel čudenju,
žrtvoval radovednost,
se skrhal in vdal hitenju,
medtem ko sem stala ob potoku?
Ali si le neslišno zamenjal obliko?

Najlepši ljudje so zvezde
in luna, ki sije.
Najlepši ljudje so svetli,
kakor cirkoni med mesečevim ščipom.

Najlepši ljudje imajo tatuje,
črnilo bisernate barve,
ki so šivi,
ker jih para utripalka
večno lačnih kljunov.

Najlepši ljudje so popotniki
s culo,
ki je duša,
kakor cedilo – naluknjana.
Z njo lovijo sonce,
skozi cevke precejajo žarke.

Najlepši ljudje imajo brazgotine
in skljuvano dušo.
Najlepši ljudje poznajo trpljenje.

Samotna reka.
Na dnu polno hrepenenj.
Ribarim v kalnem.

Zvečer bi se človek najraje od vsega
razjokal. Kar tako, brez 

posebnega razloga. Morda ker je utrujen ali poln
do roba – vseh vtisov – ali

ker šele spoznava neskončnost
stvari, ki se zgodijo, nevihte

enega dneva. Tudi ti ne veš, kaj
zmoreš. Včasih kipiš

od veselja in žalosti. Izjočeš vse,
dokler ne premešaš vrste

solz, ker sol je nekaj, kar se sipa od tebe
do mene in v obratni smeri –

krogi se zlagajo drug v drugega, da nikoli
ne hodiš po eni 

krožnici. In takrat se vrtiš v obratih
sreče v neskončnost

s prevali. Ko se vrtiš, gledaš v nebo,
vedno v nebo, z žarečo toploto

se stresa po tebi
kot pesek zlata. In ti se vrtiš, vrtiš,

vrtiš in smejiš. Dokler ni drugega, samo trenutki,
kakor prevali, neskončni.

Pridejo dnevi, ko ni nič poravnano in
se vse zdi čudno

vrženo iz linije, vijugasto,
poševno, kot se nož zarije v zelje,

nato pa v prst. Potem meso utripa
močneje od srca. Potem meso skeli in duša

je težka, od vsakodnevnih stvari
neslišno kriči. Ko bo prišel tak dan,

kadarkoli – daj mi nek znak:
me dregni v rebra, pocukaj za rokav –

karkoli. Da pristavim vodo,
skuham kavo in potem bova skupaj

sedla na klop, v travo,
kamorkoli – nekam, kjer je ravno,

da boš brez ovir
pripovedoval. O ljudeh in zadevah,

skrbeh in drugih rečeh, ki tesnijo, v tišini
bolijo. In jaz bom poslušala. In rekla bom

hvala. In rekla bom: daj,
spusti, ne hodi po prstih,

ne pomaga, če molčiš in pestuješ vsa
tiha bremena.

Čas vse uniči. Vedno.
Zaradi njega
popustijo vzmeti,
se obrabijo stroji,
bledi čipka,
veni ljubezen,
popokajo zidovi,
zrela jabolka gnijejo na ruši –
potem jih grizejo črvi in
začetki postanejo konci –,
gredo poti narazen,
se koža zguba v relief,
ogenj spremeni v pepel in
pesem izteče v molk.
Čas ničesar ne popravi. Nikoli.
Zakaj ne upogne skrbi?
Ali odpihne sovraštvo?
Ali polomi nesreči kosti?
Čas je špilferderber.

Trčila sva.
Povsem nepričakovano.
Vsak na svoji poti
od točke R do točke S
med plovbo po galaksiji.

Ljudje pridejo in grejo – menda.
Pravijo, da se vse zgodi z razlogom.
A jaz ga ne vidim. Priznam pa,
da me ne zebe, ko slačiš vse
moje sloje.

Mislim, da sem udomačena.
Verjetno je to razlog.
Ker mi postaja jasno,
da bi te rada le
obdržala,
obdržala,
obdržala.

(pesem v prozi)

Veš, kako te nekatere hiše kar posrkajo vase?
Morda zaradi načina, kako se z okenskih okvirjev
lušči njihov prvi lak ali popuščajo žeblji v napušču,
ali ker je nekaj podobnega uganki v vegavosti take hiše,
ki je varuh časa
in te v hipu vznemiri,
ker se njena notranjost
prilega tvoji.
In morda je to zaradi vrta pred njo,
vihravega rastlinja, razmršenega
po poti do plota,
ali ker rad posedaš na klopci sred te divjine
in opazuješ krošnje dreves, ki valovijo z vetrom,
medtem ko listi pripovedujejo zgodbe v neznanem jeziku.

Toda obiskuješ tudi druge hiše,
tiste novejše, bolj moderne,
svetle, snažne in ravno prav prezračene.
In so obdobja, ko se v njih dobro počutiš, poleg tega
rad posedaš na njihovih vrtovih urejenih v kvadrat.
In to traja dokler ne začneš pogrešati pajčevin in plasti prahu
in potem prisluškuješ korakom,
ker čakaš, da bodo zaškripale podnice.
In vse te hiše primerjaš s tisto eno,
v njih iščeš podobnosti, a brez uspeha.
In postajaš napet,
ker v tebi trepeta delček, ki se ne umiri dokler
se ne vrneš spet v tisto hišo,
ki polni tvojo domišljijo.

Najbrž še nikoli nisi primerjal hiše
in ljudi. Vendar če bi jih,
bi lahko opazil, kako nekdo poseben
nepričakovano vzdrami tvoje globine,
jih napolni do roba
ter jih istočasno obdrži v njihovi posodi.
In ko enkrat spoznaš takega človeka,
s posebno barvo glasu,
oprezaš za načinom smehljanja,
ker tam vedno najdeš srečo.
In ker vse to zaman iščeš v drugih,
postajaš vznemirjen
in v tvojem jedru vre dokler nisi spet
v bližini takega človeka,
ki je na ta načina tista tvoja hiša.

Pomlad je travnik
poln rumene in
svetloba poševnic
v leskovem grmu.
In je modro nebo,
tam pa zimski oblaki v sivih plaščih,
ki tekmujejo z ekipo v belih majicah.

Toda nekaj je s planeti danes,
na tem, kako so se postavili v vrsto
ali krog,
da ne morem izostriti svojih misli,
kakor da sem brez vsebine
in potrebujem loščenje besed.

Zato le strmim v rumen cvet
na votlem steblu,
ki ga je zgrešilo rezilo in
iščem presek
vseh začetkov in vseh koncev,
njihovih stičišč na črtah vesolja
in ugotavljam, če
se barve koncev res vedno
prelijejo v žarenje začetkov,
a je vse, kar vidim jasno le
neskončno lesketanje
vseh odtenkov topline
v presežku te rumene
pokrajine.

Krik razpara tišino,
vrane krožijo pod oblaki,
vrbe skrčijo veje
povešajo skodrane glave
k potoku s stekleno skorjo.

Nebo je že odvrglo sivo mrežo
in noč se je vtkala v pajčevino.

In ti, kdorkoli že
si figura
obledele barve,
nedoločljivih okvirjev.

Stopaš po poti s koraki,
ki meljejo odpadlo listje,
v sklepih čutiš pregibanje
vedno iste besede
(nosiš jo s seboj,
kakor pozabljeno darilo položeno v škatlo,
zavito v papir, prekrito s prahom).

Kadar je tvoja senca dolga
ali se ti obris ne prilega,
obstajaš spodaj v jami
ali lebdiš na vrhu hribov
iščeš vedno samo njo,

to besedo
zagledaš v naravi,
ker žari v zraku, vodi, zemlji
potem odkriješ valove v prsih,
sipanje po telesu, zlivanje skozi rane

prigovarjaš si, da
»živeti vsebuje toliko stvari:
dihanje, praznovanje, svečanost, obilje
in biti v tem, predvsem pa obstati brez
predstavlja veselje.«
In sredi vsega si ti
in to je dovolj.

Besede ovite v besede
z vrtenjem postanejo predivo.
V tvojih ustih se spremenijo v niti
zbite v kepo prepletenih pričakovanj.

Potegnem, rahljam vozle,
vlečem, cukam jih iz tvojih ust
dokler s prsti
ne držim nacefrani šopek
vseh začetkov
ali so to sami konci
tvojih neizpolnjenih obljub?

glodajo me črvi
beli črvi nemira
grizejo skozi tkivo
ki sem jaz
postava na ravnini

relief porezanih vrhov
zasipanih dolin
tavam v mlečni pokrajini

beli črvi, ravna linija
negibna čustva
sred izropane dežele

ploščato bitje
ena barva
utripam v pustinji

začetek časa,
povabilo svežine,
ponudba obilja,
čistost bivanja,
možnost izbire,
del dneva z eno samo nalogo:
obstajati, slaviti življenje
biti brez pričakovanj

jutro je dogodek