Med drevesi

Topol nikoli ne raste sam,
vedno olista se v paru.
Boža z listi bližnjega,
mu v vetru tiho šepeta,
z njegovimi koreninami
prepleta se v neločljivo
krvožilje večnih radosti.

Včasih raste v drevoredu,
v dolgi ravni dvojni vrsti.
Takrat na skrivaj z vsemi
pod zemljo se poljublja,
z debli vitkimi se spogleduje
šelesti v krošnjah nežno
najlepših barv himno.

Če pa kdaj se le zgodi,
da raste čisto čisto sam,
ga poišče svetla strela,
s svojo strastjo ognjeno
ga vžge vse do korenin.
Takšne silovite ljubezni
nikoli ne more pozabiti
in če spet ga ne obišče,
kmalu v hrepenenju silnem
odvrže liste vse in izdihne.

Kadar s poslednjim plamenom
v kaminu zagori veličastno,
se z lahkim svetlim dimom
odpravi v nebo neskončno
iskat svojo vražjo ljubico.