Cel dan so me skrbeli
zamujeni termini
in natrpani urniki.
Štel sem ure v dnevu,
dneve v tednu
in tedne v življenju.
Ona je pa mirno bdela na nebu
in čakala, da se ustavim
in postojim ob njej.
Danes zvečer sem videl Luno.
Skozi teleskop sem vanjo zrl
na tihem ljubljanskem griču.
Videl sem njena suha morja,
njena razbrazdana gorovja
in črnino v kateri je lebdela.
Nikamor se ji ni mudilo.
Čakala je tam na nebu,
navidezno nepremična.
Skupaj sva obstala.
Dve točki na nebu.
Drvela čez prazni vsemir.
Dodaj odgovor