Predstava le za dva

Zapiram oči od utrujenosti
in nerazumnega sramu,
ko gledam okoli sebe,
nejeverno preštevam
zlato zloščene stole,
ki prazni strmijo na oder.

Nemoč množico priklicati
gluho od elektronskih smeti,
ljudem končno  dopovedati,
naj vendar odprejo oči,
napojijo prazne duše si
s svežimi cvetlicami;
ta okovana nemoč
je neskončna in hrani
se s tišino zaprtih src,
ki so v trdoti prenehala biti.

Duša secirana leži
na prosekturi režije
in samo osameli čudaki
z radovednimi prsti
brodimo po njeni krvi
srkamo trpljenje tuje,
da z njim bi zrasli
daleč preko sebe
in ponoči lažje v sanjah
v neznano potovali.

Aplavz upira se nemoči,
a vendar se mi zdi,
da odtehtati ne more
praznine v dvorani
in da danes blagajna ne poplača
niti razvrščanja stolov.
Morda bi pomagal iskren objem
privzdigniti zanos tistega,
ki se vedno ves razda,
pa čeprav za enega gledalca,
a preden razmislim,
če se to sploh spodobi,
me na ulico spodijo luči,
ki za nocoj ugasnejo iluzijo odra.