Belo v črnem

Pravijo, da eno celo življenje
lahko se strne v nekaj kratkih besed.
V eno samo kratko pesem.
Težko mi je to razumeti,
a tolažim se, da je to pač tako
zaradi moje zanemarljive majhnosti,
ki izhaja iz vesolja širnega
črne perspektive
in odmerja vso nepomembnost mojo,
ki žuga mi, naj si ne domišljam,
da v tem svetu nekaj sem
in da lahko pustim pečat,
ki ostal bo viden
dlje kot madež razmazane mušice
na vetrobranskem steklu.
Vendarle nisem dinozaver,
da gnetla bi zemljo
s svojimi težkimi stopinjami
in za sabo puščala nerazgradljive kosti
in nisem tista skrivna sila,
ki je svetovna čudesa gradila.
Jaz le šepetam v veter,
ki razmetava besede moje
v črni nič vesoljske iluzije,
hitro, dosledno in sproti,
da niti papirja ne utegnejo se oprijeti.
In vendar se upiram tej črnini,
besede na mojem ekranu so bele
in smejim se usodi z belimi zobmi.