Razvezana minuta

Veš tisto, ko imaš povsem običajen dan
in si sred čisto vsakdanjega opravila,
kot je okopavanje gredice, čiščenje avta,
košnja trave, kuhanje ali branje poezije.

Torej, ko si čisto zatopljen v karkoli pač že
počneš, da ne slišiš ne donenja zvonov,
tiktakanja ure ali laježa sosedovega psa.

In potem te prestreli. Nekaj
te posrka iz opravila. Misel,
ki se začne kot pritisk nekje za prsnico.

Narašča in narašča, vse dokler ne dvigneš glave
in pogledaš v modro nebo
ali liste platane,
v katerih je nekaj znanega,
skoraj otipljiva varnost širine,
in takrat jo zaslišiš, to misel, katerokoli pač.

In potem začnejo v svetlobi poskakovati vprašanja:
kaj to pomeni ali kaj bi to lahko pomenilo,
ali se motim, je to sploh res
in podobne traparije razvezanih predstav,
in ti onemiš v trenutku, ki se zdi enako nepremičen,
kakor si sam,
čeprav opazuješ pregibe v krivuljah
svetlobe, kjer se izrisuje meja med krošnjami in nebom
in se čudiš neskončnosti višine.

Toda ta negibni trenutek se ne konča z odgovori,
zato se kmalu vrneš nazaj k tistemu opravilu,
povsem vsakdanjemu,
ki si ga prekinil, ker te je nekaj požgečkalo v prsih.

In ali kdaj pomisliš na to, katera težnja
v naravi je tako privlačna? Katera sila
te lahko neslišno, neoprijemljivo,
a hkrati tako enostavno potegne iz trenutka
in pokliče k vprašanjem brez odgovorov?