Kosti

Postaja popoldanske službe staršev
kurirjev, voznikov raznih gospodičen
po imenu Daisy.
Čakam. Prihaja čez most,
ena teh marjetic,
napolnjena je z glasbo.
Verjetno jo še posluša, skozi slušalke,
ki so zvezane z njenim srcem,
ker sede brez besed.
Klik varnostnega pasu.
Potujeva. Nato rdeča luč.
T reče: »lačna sem pa še umrla bom.«
Nekaj preroškega je na tem,
ko o smrti spregovori še ne osemletni otrok.
Takrat v zraku nekaj utihne,
kakor da bi se mehanizem za hip zaskočil,
ker bi se med zobniki časa znašla smet.
Zadržujem smeh.
»Kaj če bi šla po vrstnem redu,
najprej rešila lakoto,
potem ti morda ne bo treba umret?«
Obrnem glavo, toliko da preverim,
če glasba v njenem srcu še zmeraj igra.
Potem zelena luč.
»Ja bom, ampak kosti pa ne morem zamenjat.«
Prasketajoč smeh. Ona, jaz.
Touché otrok moj, touché.
Kosti ostanejo in glasbe še ne bo konec.