Med dvema gonoma

Sigmundu F
– v analizo

Tvoja temà je težka.
Moja je lažja –
njene sence so krajše.
Prihajajo kakor pobliski,
hipni vzgibi mojega jedra:

v ovinku spustiti volan,
da avto zdrvi v jarek ali zadene drevo.
Občutek, ko opoj lahkosti prevzame roke,
v njih zajame enostavnost bivanja,
slutnja sladkosti.
Izgoreti, da,
nikoli zbledeti. Vedno
uničiti, izničiti, do edinega konca;

se nagniti čez balkon,
zevati nad breznom,
spustiti ograjo,
začutiti popolnost predaje.
Padanje,
kakor nevesta v poročni obleki,
ki se očisti med atomi zraka
in se na tleh raztrešči kot lutka.
Brez upora, olajšana prtljage;

zaplavati v valove, divje kremplje vode,
se potopiti, predati srdu,
porezati lovke, otopeti v globinah.
Ekstaza pozabe.

Kot pero, ki je skoraj brez teže,
tako znano je plahnenje odpora.
Volja popušča. Tanatos.
Zmaguje, zmaguje, seka korenine.

Le s kakšno silo trenutki do večnosti
zvijajo moč značaja,
da končno krikne: ne,
vselej prijeti, zgrabiti vse,
zadržati, stiskati k sebi. Eros.
Odločen in trden.
Moja temà je lažja.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja