Lenobno se po rumenilu
na polju oljčne repice
preteguje bombažasta odeja, kremasto bela.
Z na dolgo pretegnjenimi potezami v mačjem stilu
boža polje
preden zapusti mehko posteljo noči.
Vstaja kakor jaz – ovel cvet pod snegom.
Oziram se za svežo zarjo.
Drgetaje, šklepetajočih zob se hitim obleči,
si nadenem uhane, ogrlico in nasmešek.
Odvihram molčečemu lesketanju naproti
in te srečam.
S staro žerjavico v prsih.
Ne ugasne, nikakor ne ugasne,
čeprav je želja po odrešitvi premočna,
ugasniti noče.
Okamenelo molči in peklensko žge.
Prašna bolečina.
Ozrem se v dolino.
Penasta meglica, mehka,
se je dvignila in zapustila posteljo.
Kakor na modrih krilih se je
prilepila na podplate oblakov.
Dodaj odgovor