Tišine drobtine

Začne se že navsezgodaj zjutraj.
Vsakdo, ki pride mimo,
odgrizne mi košček miru.
Še radio v avtu na poti v službo
gloda moje zaspane možgane.
Potem je kot v čebelnjaku,
včasih kot v zverinjaku,
tu in tam kot v svinjaku;
v eksotičnem termitnjaku
postajam podobna okostnjaku.
Komaj čakam spet na radio,
in resignirano upam,
da zradira s svojo monotonijo
mojo celodnevno kakofonijo.
Doma je presenetljivo tišina,
brez valovanj, prazna kot vakuum,
ki vleče iz glave mi celodnevni hrup,
da besede kot roji pijanih mušic
zaletavajo se v stene lobanje.
Nič ne pomaga tableta
in čez glavo blazina.
Drevenim na robu zavesti
in čakam vstajenje duha,
ki v malih možganih kalkulira
vse do sončnega zahoda.
Na koncu dneva mi ostane
prazna posoda obglodanih idej;
postrgam revne drobtine,
zaskrbljeno jih preštevam.
Ne vem, če bo za eno
pesem jih dovolj.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja