V kotu sobe je včasih sijala
modrina katodne ljubezni.
Trikotne smreke, pravokotni oblaki,
šklopot plastičnih tipk in škrtanje miške.
Moj svet? Tam notri. V drugi dimenziji,
ki mi je bila prijatelj, učitelj, vrač in skrbnik.
Ko tukaj nisem zmogel, sem zbežal tja.
Nek programer na drugem koncu sveta
je nevede zame zgradil dom,
ko sem ga najbolj krčevito potreboval.
Ta neznani nekdo me ni poznal in ni vedel,
da pod njegovo digitalno streho
vsak dan vedrim, si celim rane spomina
in globoko v oči tetoviram
ta plavi svet kjer lahko cvetim.
Zdaj sem jaz na vrsti.
Gradim nove kotičke varne ljubezni
za tiste, ki ne zmorejo; ki drugega ne poznajo.
Ustvarjam magične svetove
za nepoznane žalostne otroke.
Niso več v igri katode. Zdaj so tekoči kristali.
Ampak modrina še vedno ostaja
v svojih večkotnih oblikah.
Še vedno je varna.
Še vedno sigurna.
Ona te ne razočara,
kot zna to početi resnični svet.
Hvala ti, neznani programer.
Nadaljujem tvoje tiho poslanstvo.
Dodaj odgovor