Pajčolan?

Kaj je sploh pajčolan?
A to je tisto belo na porokah?
Ali je to tisto črno na pogrebih?
Mogoče je pa to samo
prispodoba za moj luknjast spomin,
ki zgrižen od moljev čaka zložen v omari,
da se sploh ne zavedam
kako nepopoln je in kako je pomanjkljiv.
Šele ko ga bom na nek pomemben dan
razgrnil čez domačo mizo,
da bo zaplapolal, ta moj luknjast sram,
in se oprijel robov mize ter dvignil nesiguren piš,
ki se bo širil v obe smeri urinega kazalca:
nazaj do prvega moljastega ugriza
in naprej po nitih generacijskega tkiva,
da bodo vsi pajčolani omaloževani
z mojimi bledimi spomini
in bodo vse bodoče poroke
in vsi prihajajoči pogrebi
bdeli pod razbrazdano senco
mojega pajčolana pretežkih spominov,
šele takrat bo mogoče nekdo drug
razumel kar jaz sem pozabil.