Avtor: Katja Rade

Zobna ščetka lahko
odstrani vse obloge
in ustvari iluzijo
svežega poljuba
lahko zdrgne
vse zlobne misli
s tvojega jezika
ne more pa odstraniti
subtilnega pookusa
in utišati
odmeva v moji glavi

Če so žirafe
skozi stoletja lahko
podaljšale svoj vrat
kaj brani ljudem
da bi naredili
majhne premike
v lepšo prihodnost

Gleda golobe, ki mirno
stopicljajo po ulici
njihova pozibajoča hoja
ga rahlo spominja
na enakomerno valovanje
njegovih misli
nekoč v preteklosti
spravljajo ga ob živce
s svojo nonšalantnostjo
tako v nasprotju s tem
kar se dogaja v njem
Iz nahrbtnika vzame
zadnjo žemljico
morala bi mu zadostovati še za jutri
odtrga en kos in ga zaluča na tla
desetero kljunov
hkrati seže
zaletavajo se, prerivajo
prhutajo
prav tako kot njegove misli
Počuti se manj samega

Cel dan je lahko
divji
naporen
poln hitenja
brez trenutka za vdih
prenasičen z dražljaji
počutim se kot da sem povsod
in hkrati nikjer
do trenutka ko se uležem v posteljo
slišim umirjeno dihanje
čutim tvojo toploto
Takrat vem, da sem
doma

Poslušam dežne kaplje
po pločevinasti strehi bi škrebljale
pa ni strehe
vsaj ne iz pločevine
kako opisati zvok dežja
ki pada na asfalt
ali prši izpod koles avtomobilov
kako opisati zvok dežja
ki moči fanta brez dežnika
ki ga je ravnokar zapustilo dekle
kako zapisati tiho mehkobo snežink
ki prekrijejo ceste
in pločnike
in razcvetele češnjeve cvetove
kako pojasniti otroku
da so letos češnje predrage
in si lahko privoščimo
samo jabolka

Pikice in luknjice
enakomerno in premišljeno
narazen
ena nalega na drugo
druga na tretjo
in tako naprej
sestavljaš, gradiš, ustvarjaš
Če bi obstajala tudi za življenje
enaka navodila kot za lego kocke
bi bilo enostavno ali vsaj enostavneje
Tako pa mi ostanejo
iskrice v očeh
in najširši nasmeh
ko se lahko
za uro ali dve potopim
nazaj v svoje otroštvo
ko je vse izgledalo
tako zabavno in preprosto

Včasih se sprašujem
če bi mi lahko pesem napisala
umetna inteligenca
mogoče bi bila boljša
bolj spevna
z več rimami
mogoče bi imela celo podtone
ki bi jih drugi razumeli
in jaz ne
mogoče bi imela dvojne pomene
za pisca nenamenske
za bralca premišljene
Pesem se ne konča
ko je napisana
ampak šele ko jo nekdo prebere
ko odzvanja
in ne gre iz glave

Tekam skozi tedne
kot hrček na kolesu
ponedeljek
torek
sreda
vsakič znova
se znajdem na dnu
gravitacija dela svoje
čeprav ležaji škripajo
stečem
proti petku po krivini
kolikor me nesejo noge
navzgor do točke preloma
nedelja zvečer
vrže me nazaj
na hrbet priletim
naravnost v ponedeljek

Vsak dan ista
avtocesta
visoke hitrosti
avtomobili, kamioni
okolica, ki je ne zaznaš več
in upanje, da tudi danes
ne bo nikogar
ki bi peljal
v napačno smer

Včasih do konca dneva
porabiš vse besede
in v glavi plavajo misli
ki čakajo na jutri
ko bodo morda dobile obliko
ali pa bodo ostale
neizrečene
kot opravičilo med dvema
nekdanjima prijateljema

Spomladanski dnevi
kot prvi zmenek
topli, brezskrbni,
vohaš prve cvetove
češenj
ptički ti božajo bobniče
najdeš štiriperesno deteljico
nežen veter kuštra marjetice
Že naslednji dan preobrat
mraz ubije upanje češnjevih cvetov
pada ledeni dež
celo sodra
ki deteljici potrga listke
divji veter oskubi marjetico
ostane sodo število belih peresc
ljubi, ne ljubi

Besede iz črk
in stavki iz besed
so lahko karkoli
in hkrati nič posebnega.
Zven in ton in melodija
so tisti ki jim dajejo barve
in pomen
Izrečene v pravem trenutku
so gradniki stopnic
ali zaklonišča
in v napačnem kot bomba
katere pok
odzvanja v tišini

Vse poti vodijo
nekam
ne nujno do cilja
ali mogoče, ampak
v tistem trenutku
še nisi zmožen
stopiti po njih
mogoče imajo oznako
ali pa so poti
po katerih ne hodijo mnogi
Lahko se vseeno podaš nanje
vedoč
da obstaja možnost
da boš moral nazaj
lahko pa te prav te poti
obogatijo z izkušnjami
ki jih ne bi dobil
če bi se držal
samo vnaprej označenih poti

Včasih dan podaljšaš
tako da greš pozno spat
drugič ga preprosto
nadaljuješ v sanjah

Vsa koruzna zrna
so si podobna
dokler jim ne postane
pretoplo
ko se oklep razpoči
in se pokaže
njihovo bistvo
je vsaka kokica
unikatna

Včasih smo imeli fička
tudi za na morje
vanj smo stlačili vse
očeta, mamo, dva otroka
mačko, psa
napihljivo blazino, rokavčke, sončno kremo
preden je postala škodljiva
vložene paprike, suho salamo, paradižnike
veliko ljubezni
in štiri sendviče
za na trajekt, jasno

Zdaj imamo avto
ki zasede dve parkirni mesti
in prikolico
dovolj prostora
za mobitele in tablice in polnilce
in prenosni računalnik in vse ostale
motilce pozornosti
samo bližina
je ostala doma

Pravijo, da se mački uležejo
tja, kjer nekaj manjka
ali kjer je kaj narobe
Kako naj si razlagam
mačko, ki vsako noč
spi na moji glavi
Mogoče dela družbo
tistemu mačku
ki ga v svojo glavo naselim
skozi slamico, s katero srkam alkohol
Mogoče moram zamenjati mačko
in vino za sok

Svetloba se skrije
noč zavlada
ostaneš sam
s svojimi mislimi
zapisanimi v pisavi
ki je ne znaš prebrati

Temno črna se preliva
v sivo modro
vanjo se zajedajo
pastelni odtenki
rožnate in oranžne in rumeno modre
še dva ovinka in nekaj minut
Slepeča živo oranžna krogla
ki to še ni
samo krožni lok oživlja barve
iz pastelnih odtenkov postajajo močne
prebujajo se, tako kot dan

Noč je izgubila svojo moč

Včasih pride dan
ki samo je
obstaja
dokler ne mine
in ne obstaja več
samo še v spominih tistih
ki niso pustili
da bi dan samo zletel
mimo njih

Čakam
sekundni kazalec teče zadnji krog
pride do cilja, a nič ni drugače
zavzdihnil bi, če bi lahko
a ker ne more, teče še en krog
Štejem vdihe
manj jih je kot sekund
štejem utripe
njih je mnogo več
Prideš
vdihov ni več
utrip podivja

Dan se ne konča
dokler ne zaprem oči
Življenje se ne konča
dokler imam sanje
in želje
in strast
Trenutek se ne konča
dokler ti zrem v oči

Mačka prede ob mojem ušesu
skozi okno prihaja zvok prometa
občasno kak objesten motorist
vse, da bi preglasilo moje misli
v katerih se vrti
kot pokvarjena kaseta
da imam vsakih šestdeset sekund
minuto življenja manj

Ponoči sence izginejo
vseeno je tema bolj strašljiva
nima oblike
niti meje
nič ji ne prepreči
da bi se prelila vame
in napolnila vse moje kotičke

Sence so lepe
ker vem da je nekje
sonce

Ledena kocka si
in jaz vroč čaj
vsak zase izjemen

unikaten

v tem vesolju nezdružljiva
plavaš v meni, nekaj časa
potem izgubiš svoje bistvo

izgineš

jaz pa ostanem
malo bolj mlačna
in bolj vodenega okusa

Luže, ki jih je imela
majhna punčka
                ki je bila včasih jaz
tako rada
so zdaj postale
samo še mokri čevlji
v katerih cmokajo moji koraki
ko hitim proti novim obveznostim