Na vrtu 

Vsak večer sem ju opazoval. 

Njega, na lesenem stolu, tresočih rok.

Njo, na klopi poleg, s knjigo v roki.

On, je včasih vstal, in se sprehodil med gredicami spominov.

Za trenutek je postal, kot bi le tu našel prostor za svoje sanje.

Nato se je vrnil do svojega stola in jo nežno pogladil po vratu.

Ona, se je na vsaki strani zadržala dlje kot običajno.

Včasih je odložila knjigo, zaprla oči in poslušala tišino.

Nato je odprla oči in ga z njimi nežno objela.

Ko se je sonce nehalo igrati z bučkami in paradižniki

in se sence niso več zibale na vejah,

je vstal in jo ogrnil z odejo preteklosti.

Ampak, morda se motim.


Posted

in

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja